V filmih ljubezen premaga norost, v življenju pa se moramo bolj potruditi

Dušan Matičič

Kadar se na ekranu pojavi film, ki je označen kot romantična komedija, seveda pričakujemo, da se bo glavnima igralcema malce zmešalo, če ne drugače, od ljubezni. Film Silver Linings Playbook (slovenski naslov filma je Za dežjem posije sonce) pa gre še korak dlje. Glavni protagonist filma, Pat, je bil pravkar izpuščen iz psihiatrične ustanove, njegova romantična sopotnica Tiffany pa se spopada s svojimi demoni po smrti svojega moža. Nobeden ni tipični »psiho«, kakršnih smo vajeni iz Hollywoodskih filmov, čeprav družba nanju gleda drugače. In prav zato se nam je zdelo, da je film odlična osnova za pogovor o duševnih boleznih. Odlična sogovornica pa se je zdela Mina Paš, doktorica medicine, psihoterapevtka ter predsednica združenja DrogArt.

Filmski kritiki so bili nad filmom navdušeni, stroka ne tako zelo. Kako bi ocenila film z vidika psihoterapevtke?

Všeč mi je bilo, da se film ni usmerjal na simptome in na splošno predstavo o duševnih boleznih. Diagnostično namreč v filmu ne dobimo prave informacije, kaj se dogaja. Ne izvemo, ali ima Pat res bipolarno motnjo, Tiffany pa je sploh čista neznanka. Pravzaprav izvemo le, da sta drugačna. In to mi je bilo všeč. Zdi se mi namreč, da psihiatrija prevečkrat želi človeško psiho ukalupiti v zelo tehnične diagnostične kriterije. V medicini velja, da iz simptomov naredimo diagnozo. Če imamo pred seboj zlomljeno nogo, je to enostavno. Pri duševnih boleznih je to zelo težko, saj je možnih nians ogromno. Film zelo dobro prikaže, da se v vsakem od nas skriva nekaj, iz česar bi, če bi to spustili z vajeti, lahko nastala duševna bolezen. V vsakem od nas je torej nekaj norosti. Vsak pa se z njo spopada po svoje.

V filmu izvemo, da je Pat skoraj do smrti pretepel ljubimca svoje žene, ko ju je zalotil skupaj pod prho. Do tega trenutka ni vedel, da ima težave. Je šlo za kapljo čez rob?

To je bila pravzaprav nefiltrirana reakcija na dogodek v življenju, varanje, ki bi vsakogar od nas spravilo v bes. Tak dogodek sproži ekstremno čustveno reakcijo, ki pa je on ni mogel zadržati. Tako je pristal v psihiatrični bolnišnici z diagnozo. In prav v tem je film dober, saj prikaže, kako tanka je meja med »norostjo« in normalnostjo.

Pat je imel diagnosticirano bipolarno motnjo. Kakšna duševna motnja je to?

Bipolarni motnji rečemo tudi maničnodepresivna psihoza. Ljudje z bipolarno motnjo imajo izjemno močna nihanja med depresijo in manijo. Depresijo poznamo, gre za stanje, ko je človek brez volje in energije, ima motnje spanja, težko se motivira, je žalosten, tesnoben. Manija pa je popolnoma obratno stanje. Ljudje praktično ne spijo, stalno so privzdignjeni, dobre volje, pozitivni, optimistični z veliko energije. Sliši se lepo, vendar ni tako. V maniji ljudje ne iščejo strokovne pomoči, saj so sami s seboj zelo zadovoljni. Tako lahko delajo zelo velike neumnosti, kot so piercingi, tetovaže, nekateri si kupijo drag avto na kredit.

Kako dolga pa so ta obdobja?

Obdobja lahko trajajo nekaj mesecev, pri nekaterih so ti obrati hitrejši. Problem so predvsem intenzivni ekstremi. Višje kot se dvigne človek v maniji, globlje v depresijo pade, včasih to vodi celo do samomora. Verjetno je že vsakdo videl človeka, ki je v enem trenutku hipomaničen, privzdignjen, v naslednjem pa povsem depresiven. To se dogaja vsakomur. A od posameznika je odvisno, kako se bo s tem spopadel. Če so ti ekstremi preveliki, so potrebna zdravila, ni druge rešitve.

V filmu vidimo eksplozivno in nasilno reakcijo na pesem, ki je glavnega akterja spomnila na dogodek. Je tak odziv na nek dražljaj normalen?

Gre za pogojni refleks. Zanj je bilo doživetje, da ga žena vara s profesorjem zgodovine, travma. Odziv na travmo pa je povsem nagonski. Pogost je primer posiljenih žensk, ki se posilstva slabo ali sploh ne spomnijo. Dogodek potlačijo. Predvsem pri spolni zlorabi v otroštvu je to zelo pogosto. A vedno, ko ta ženska sreča moškega z na primer določenim parfumom, kakršnega je imel moški, ki jo je zlorabil, zmrzne ali doživi panični napad. Amigdala, center za nevarnost v možganih, se je namreč naučila, da ta parfum pomeni smrtno nevarnost. V filmu se je Patu zgodilo prav to, dražljaj ga je spomnil na dogodek in reagiral je z besom.

Pri Patu opazimo le manične epizode, depresije ne. Kako to?

Mislim, da Pat verjetno niti ni bil manično depresiven. Njegova manija je morda samo način, kako se je spopadel s trenutnim stanjem. Prišel je iz psihiatrične bolnice in osredotočil se je na cilj: ženi dokazati, da je normalen. Lotil se je branja celotnega učnega programa (Patova žena Nikki je učiteljica), se rekreira. Priznal si je, da je naredil napako.

Obenem pa se ne zaveda, da ima ta napaka realne posledice: ne sme se približati svoji ženi, niti šoli, kjer je delal.

To je potlačenje. Gre za nekakšen otroški odziv, ki je pogojen z našo preteklostjo. Pri travmah ljudje zelo pogosto reagiramo »iz otroka «. »Zdrav« odziv na to bi bil, če bi se zakonca skupaj pogovorila o tem, kaj je šlo v njunem odnosu tako narobe, da ga je žena ob belem dnevu prevarala v njuni zakonski postelji ob zvokih njune poročne pesmi. Njemu pa je bilo pomembno zgolj, da jo dobi nazaj.

Kako v psihiatriji poteka zdravljenje bipolarne motnje?

Bipolarna motnja ni vezana na spol, vendar pa jo pri moških običajno odkrijejo prej.

Običajno z zdravili, stabilizatorji razpoloženja, s katerimi se skuša zmanjšati ta nihanja. Večinoma pacienti dobro reagirajo na zdravila, a jih je treba jemati stalno. V manični fazi pa pogosto nehajo jemati zdravila, saj se počutijo odlično, kot bi bili na dobri drogi. Občutek, da lahko greš še višje, da se boš lahko počutil še boljše. Pred časom sem delala s punco z bipolarno motnjo, ki je v depresivni fazi jemala zdravila, v manični pa ne, saj se je počutila odlično, kot bi zaužila ekstazi.

A kmalu je opazila, da se z višjo manijo pojavlja vedno globlja depresija. Zato se je zavestno izurila, da ob začetku manične faze vzame zdravilo.

Kako pogosto ljudje s tako motnjo zavračajo zdravila?

Zelo pogosto. Kot rečeno, manija je prijetna faza, ko pacient o zdravilih ne razmišlja, v depresiji pa se počuti slabo, zato so zdravila izhod. Zato do rednega jemanja zdravil preteče precej časa. A menim, da je pri vseh teh motnjah izjemno pomembna tudi psihoterapija. Kajti vsaka duševna motnja ima psihodinamski izvor. Če raziščemo blodnje psihotičnih pacientov, njihov sistem razmišljanja ter njihovo preteklost, lahko razumemo izvor njihovih blodenj. Te niso naključne.

Torej je možno takšna stanja rešiti tudi brez zdravil?

Odvisno, kako huda je motnja. Pri ekstremih so zdravila nujna, vendar pa imajo tudi stranske učinke, ki jih ljudje težko prenašajo. Zato zgolj zdravila niso dovolj. So sicer kakovosten pripomoček, a ti ljudje potrebujejo še precej več. Duševna bolezen ni angina, kjer za okrevanje potrebuješ le antibiotik in počitek. Psiha je precej bolj kompleksna.

Je možno z vzpostavitvijo normalnega življenjskega sloga, z rutino v življenju, stanje izboljšati?

Seveda. Z rutino, s spremljanjem in s kritično distanco do sebe. A ko je bolezen res huda, to ni dovolj. Takrat potrebuješ stabilizatorje, zdravila. Z njihovo pomočjo si lahko naprej uravnavaš svoj življenjski slog.

V filmu težko ugotovimo, ali Pat jemlje zdravila. Film deluje po principu »ljubezen pozdravi vse rane«, morda malce preveč naivno, preveč filmsko ...

Sem nepoboljšljivi romantik po duši. A ljubezen vseeno ni dovolj. Vsak od nas potrebuje nekoga, ki nas razume, sprejema takšne, kakršni smo. Toda duševne bolnike je težko sprejeti, če smo sami »normalni«.

Si lahko dva človeka z duševno motnjo pomagata? V filmu Pat najde Tiffany in zdi se, da se naslanjata eden na drugega.

Mislim, da je to možno tudi v resničnem življenju. A na nek način se mi zdi, da Pat in Tiffany v filmu sploh nista duševna bolnika. Kajti če skupaj postavimo dva človeka z različnimi duševnimi motnjami, zdrav odnos ni zelo verjeten. V filmu pa je šlo enostavno za dva človeka s travmami iz preteklosti. Vedno sta vedela, da nekaj ni v redu z njima. Zato sta se tudi obešala na razmerja. Vsak človek se, ko čuti, da nekaj ni v redu z njim, obeša na neke zunanje stebre, ki dajejo potrditev, da je vse v redu.

»Človek si težko prizna, da ima težave. Obenem pa je v vsakem od nas skrit strah, da se nam bo nekoč »zmešalo «, saj je ta iskrica norosti v vsakomer,« pravi Mina Paš, doktorica medicine, psihoterapevtka ter predsednica združenja DrogArt.

Onadva tega nista dobila, zato sta se zapletala v patološka razmerja, predvsem Pat. Ko pride iz bolnišnice, je fokusiran v to, da pridobi nazaj svojo ljubezen, sebe pa popolnoma odmisli. Tu nekaj ni v redu, nima zdravega odnosa do ljubezni, do druge osebe. Tu je nekaj patološkega. Nato pa sta se našla onadva, oba malce drugačna. Ujela sta se točno v tej svoji »norosti« ali raje drugačnosti. Končno sta našla človeka, s katerim se dobro počutita takšna, kot sta.

Ali film skuša razvrednotiti klasičen psihiatrični pristop k zdravljenju duševnih bolezni?

To je nevarno. Psihiatrični bolniki, ki imajo hude bolezni, pogosto nočejo jemati zdravil zaradi stranskih učinkov. A nekateri zdravila morajo jemati, saj jim nevrotransmiterji delajo narobe in je slabo, da jih ne jemljejo.

Gre torej za kemijo?

Kemije je sicer veliko in zdravila so pri marsikom nujna. A tudi zdravniki se premalo poglabljajo v to, zakaj nekdo noče jemati zdravil. To ni presenečenje, saj so preobremenjeni. Pri 50 pacientih dnevno je anamneza za vsakega pacienta nemogoča. A to ni opravičilo.

Kaže se torej večji pomen psihoterapije?

Da, premalo je pogovorov. Z ljudmi z duševnimi motnjami je težko delati, saj si ustvarijo zapletene sisteme razmišljanja, ki jih je težko dojeti. A s pravo podporo psihoterapevta je tudi količino zdravil možno zmanjšati. Težavi sta čas in preobremenjenost strokovnjakov. Psihiatrija bi morala biti zasnovana drugače. Trenutno je preveč medicinska. Vedno pogosteje pa tudi psihiatri postajajo domači v psihoterapiji. Z razvojem nevroloških znanosti pa je tudi psihoterapija postala že skoraj biološka veda, saj lahko domnevanja znanstveno potrdimo.

Vrniva se k filmu in socialnemu okolju, v katerem je živel Pat. Pravzaprav ni čudno, da je bilo z njim nekaj narobe. Mati je povsem zanemarila sebe in je skušala pomagati vsem okoli sebe, oče je bil obsesivno kompulziven, njegov najboljši prijatelj pa je, čeprav je na zunaj dajal zgled zadovoljnega in urejenega človeka, v sebi skrival stres in napetost.

Prizor s prijateljem mi je bil izjemno všeč, saj pokaže, da se vsi borimo sami s seboj. Stres v službi, stres v življenju, vse to se nabira. In čeprav se prepričujemo, da je vse v redu, to držimo v sebi. Ko se teh čustev nabere dovolj, pride do loma. Kaplja čez rob in človeku se »strga«. Pogosto za nekoga rečejo, da je bil vedno normalen, kar naenkrat pa se mu je zmešalo. Ne, to ne nastane čez noč.

Zanimivo je, da Pat v filmu velja za bolnika, ostali okoli njega pa, čeprav imajo svoje duševne težave, veljajo za normalne. Smo vsi malce »nori«?

V vseh nas je norost, pravijo nekateri teoretiki. Vprašanje pa je, kako smo to norost pripravljeni in zmožni spraviti v ustaljene socialne norme. To, da je oče zlagal daljinske upravljalce v določen red, verjel v talismane, bil obseden s stavami, družbeno ni škodljivo. To, da je Pat ljubimca svoje žene pretepel skoraj do smrti, pa je bilo za družbo škodljivo, nesprejemljivo dejanje. Kaj je pravzaprav norost? To, da si drugačen od povprečja. A včasih je treba prisluhniti tudi ljudem, ki štrlijo iz povprečja. Galilea so tudi izločili, ker je dejal, da Zemlja kroži okoli Sonca. V družbi je veljal za norca. Ko smo se v psihiatrični bolnišnici pogovarjali z duševnimi bolniki, ki so razvijali teorije o vesoljcih in podobnem, sem se včasih vprašala: Kaj pa, če je vse to res? Kaj, če bodo naši zanamci čez 500 let rekli, da je bila družba nora, ker so te ljudi institucionalizirali?

Za norega velja nekdo, ki se upira uokvirjenju v socialne okvire. To je zaščitni mehanizem družbe. A v družbi potrebujemo norme, saj lahko le tako shajamo eden z drugim. Zato se je tudi razvil občutek sramu, ki je pomemben regulacijski mehanizem v družbi.

So duševne bolezni dedne?

Tako genetika, kot družba imata močan vpliv. Večja verjetnost obstaja, da bo duševno bolezen dobil nekdo, kjer je ta že prisotna v družini. A dejavnikov je več, tudi otroška izkušnja življenja s psihotičnimi starši ni dobra popotnica za zdravo življenje. Podobno se dedujejo ostale bolezni, na primer bolezni srca in ožilja.

Pri boleznih srca in ožilja vsaj veš, kako zmanjšati dejavnike tveganja. Kaj pa pri duševnih boleznih?

Lahko se izogneš določenim dejavnikom tveganja. Če so v družini psihiatrične bolezni, otrok ali mladostnik absolutno ne sme uživati psihoaktivnih snovi, saj mu lahko sprožijo psihozo. Smiselno je, da si pripravimo neko podporno mrežo. In na takšni preventivi premalo delamo. Nedavno mi je kolegica govorila o svojem pacientu. Paranoidna psihoza se mu je začela pojavljati v prvem letniku študija. Štiri leta je to bolezen sam obvladoval, končal je fakulteto in nikomur povedal, kaj se z njim dogaja. Naenkrat pa je počilo. Če bi pravočasno prišel po strokovno pomoč ali če bi to opazili njegovi prijatelji, sorodniki, bi morda danes živel normalno življenje. A psihiatrične bolezni so še vedno zelo stigmatizirane. Ljudje se bojimo nenadzorovane norosti, o kakršni beremo v črni kroniki, kjer duševni bolnik pobije družino in sodi še sebi. Zato si je težko priznati, da je nekaj narobe. S teboj ali z nekom, ki ti je blizu.

Večina filmov, ki se ukvarja z duševnimi boleznimi, prikazuje črno-belo sliko: normalni ljudje proti duševnim bolnikom. Vmesno »sivino« redko opazimo. Je Silver Linings Playboook eden od filmov, ki razbija ta mit?

Meni je bil všeč prav zato. Saj pokaže to, da je v vsakem od nas malce norca. In kako marsikoga označimo za »norega«, ker je to za družbo bolj praktično. A tudi tu se skriva velika past, saj imajo nekateri ljudje resnično velike težave v duševnem zdravju in potrebujejo psihiatrično obravnavo, prav tako potrebujejo zdravila. Težko pa si je priznati, da je nekaj narobe.

Kot z vsako boleznijo ...

V teh primerih je še huje, saj so duševne bolezni stigmatizirane, prisoten je sram, ogromno strahu. Enako kot pri drogah in alkoholizmu. Človek si težko prizna, da ima težave. Obenem pa je v vsakem od nas skrit strah, da se nam bo nekoč »zmešalo«, saj je ta iskrica norosti v vsakomer. In zato mižimo in se delamo, da ta možnost ne obstaja. Podobno kot se otrok skrije pod odejo in misli, da ga volk iz pravljice ne bo videl, če ga on ne vidi.