Levica na shodu proti Levici

Članek

Objavljeno Apr 10, 2023

Če verjamete ali ne, točno to se je zgodilo: vladna stranka se je na velikonočni petek udeležila protivladnega punta. Na Pohodu za javno zdravstvo je ponosno razstavljala napise proti vladni – torej lastni – politiki. Stranka Levica se je puntala proti sami sebi.

Nekaj dni prej sem mariborsko izpostavo te čudaške združbe povprašal: »Kako smo opredeljeni glede zdravstva? Smo na strani Glasu ljudstva, ki bo v petek protestiral, ali na strani Loredana, ki počne, kar počne, navkljub Levici v vladi. Da vem, ali spadam med donkihote, zlikovce ali dvojne osebnosti …«

V odgovor sem prejel – preposlano – pismo g. Kordiša, v katerem je vabil na »Delavnico transparentov za javno zdravstvo«. Pismo je bilo sicer poslano z njegovega zasebnega maila, a delavnica se je odvijala na sedežu stranke Levica, »da na shod odidemo primerno opremljeni z vizualnimi sporočili in gesli, ki zrcalijo naše programske usmeritve za zaščito javnega zdravstva.« Pri udeležbi Levice torej ni šlo za naključne člane stranke, ki bi s svojo prisotnostjo izkazali podporo puntarjem, kar bi bilo smešno, a povsem sprejemljivo. Ne, eni izbrani člani Levice so se skrbno pripravili in družno udeležili shoda proti vladi, ki jo vodijo drugi izbrani člani Levice …

'Zasebno' pismo g. Kordiša ni bilo poslano vsem članom stranke, sicer bi ga (pravočasno za udeležbo) prejel tudi sam. »Socialisti se v obrambo javnega zdravstva odpravljamo skupaj,« je napisal. Bržčas to velja le za izbrane socialiste. Po vzoru osnovnega in dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki ga želi odpraviti, ima očitno Levica osnovno in dopolnilno članstvo …

V sporočilih za javnost in za 'osnovne' člane Levica seveda ni vabila na shod, ampak ga je zgolj oglaševala. Se pa kar naprej opredeljuje do privatizacije, zdravnikov dvoživk in dopolnilnega zavarovanja. Hvalevredno, a ko postaneš vladna stranka, pač ni več dovolj, da se opredeljuješ, zavzemaš, prizadevaš in si odločno za, ampak moraš te reči tudi uzakoniti in izvesti. Ne moreš npr. reči: »si bomo prizadevali, da Slovenija najprej vzpostavi delujočo integracijsko politiko – potem pa se pogovarjajmo o obvezah,« nato pa izglasuješ novelo Zakona o tujcih, kar »bo v praksi pomenilo, da bodo morali družinski člani tujcev, imetnikov dovoljenja za bivanje v Sloveniji, ob vlogi za podaljšanje dovoljenja predložiti potrdilo o opravljenem izpitu iz znanja slovenskega jezika na osnovni ravni pri pooblaščeni ustanovi v Sloveniji.«

Sem pa kot 'osnovni' član te dni prejel »Poziv članstvu za vključitev v strokovno skupino za zdravstvo« – »če imaš občutek, da lahko s svojim znanjem, izkušnjami in idejami pripomoreš k osvetljevanju problemov in izdelavi rešitev, ki vodijo v boljšo prihodnost dostopnega in kakovostnega zdravstvenega varstva.« Žal, draga Levica, nimam tega občutka. Sem zgolj ljubitelj zdravega duha v zdravem telesu in se nikakor ne štejem za strokovnjaka, ki bi lahko vlekel voz zdravstvenega zavarovanja iz blata, v katerega so ga desetletja potiskali prav takšni ljubitelji, kakršen sem sam …

Levica ima nekaj sto članov. Vsak je poln »znanj, izkušenj in idej,« ki Levice ne zanimajo. Stranka o nas nima pojma; sanja se ji ne, kakšen je njen bazen »znanj, izkušenj in idej.« Vsak se lahko pridruži skupini ali odboru za nekaj, kar se čuti poklicanega reševati. Nihče pa ne preverja, ali je samovpoklicani član usposobljen, da se ukvarja s tem. Je Levica društvo ljubiteljev političnega udejstvovanja ali stranka, ki hoče vladati državi in jo izvleči iz krempljev neoliberalizma …

Levico sem izbral, ker je bila edina resna protikapitalistična stranka. Vse ostale, ki so imele možnost priti v skupščino, so kapitalistične, zato zame ne pridejo v poštev. A ko je Levica postala vladna stranka, je svojo protikapitalističnost še naprej izkazovala le v besedah. Še vedno se strinjam z vsem, kar napiše v svojih izjavah za javnost. Se pa ne strinjam z vsem, kar dela. In še manj se strinjam s tem, česar ne dela …

Razumem, da je v koaliciji s svobodnjaki in mora trgovati: odpovedati se tej socialni dobrini, da lahko uveljavi drugo. Nekaj teh prekupčevalskih potez je hvalevrednih. Žal pa Levica ne razume, da javno zdravstvo in javno zdravstveno zavarovanje ne smeta biti naprodaj in da tu gnili kompromisi ne pridejo v poštev. A v času, ko je javno zdravstvo z glavo na tnalu in je sekira visoko dvignjena, Levica pod njegova klečeča kolena namešča blazinice in miri volilce, da »se opredeljuje, zavzema, prizadeva in je odločno za.« Obenem zaskrbljenemu članstvu mrtvohladno pošilja vabila na »Izobraževanje o temeljih marksizma«, moj lokalni odbor pa živahno razpravlja o pravilnosti članka nekega profesorja. Monty Python ali Alan Ford? …

V Levico sem se včlanil sredi epidemije Covida in fašizma. Včlanil sem se, ker mi je postalo jasno, da kot kolesarski puntar nimam vpliva na nič. Zanimalo me je, kaj lahko naredim preko stranke. In po dveh letih opazovanja znotrajstrankarskega dogajanja sem dobil jasen odgovor: g. Kordiš, poslanec in kandidat stranke za predsednika države, ima na zdravstveno politiko Levice ravno toliko vpliva kot jaz – nič. Lahko zgolj sedeva na kolesi in delava kroge po trgu pred njegovo službo …

Poslancev Levice je premalo, da bi njihovi glasovi vplivali na izide glasovanj. V skupščini lahko zgolj nabirajo politične izkušnje … Kakše vpliv pa imajo trije Levičini ministri? G Mesec je – kot da proti svoji volji in volji stranke – podprl novelo Zakona o tujcih. G. Maljevac številu stanovanj, ki naj bi bila nekoč zgrajena, vsake toliko izbriše kakšno ničlo. Ga. Vrečko pa nemočno vije roke nad agonijo Moderne galerije in – saj ni res, pa je – gre osebno podpret stavkajoče novinarje RTV – ustanove, katere vrhovna skrbnica je – ga. Vrečko. Kot da tem ljudem še ni prišlo do zavesti, da jim ni več mesto na ulici kričati v vladna pročelja, kaj vse je narobe, ampak v udobnih vladnih sobanah delati to, kar je prav … Pod črto je Levica zgolj pravna oseba, ki tem trem ljudem omogoča dobro plačane službe, kjer lahko uresničijo del svojih sanj o boljšem svetu – na račun tega, da drugi del teh sanj spremenijo v dnevno moro. In to je njen skrajni domet …

Levica bi naj bila demokratična stranka. To pomeni, da odločitve sprejemamo člani. Dejansko pa člani o skoraj ničemer ne odločamo, pa še takrat ponavadi zgolj potrjujemo odločitve vodstva. Na kongresu npr. funkcionarjev nismo volili, ampak potrjevali. In v lokalnih odborih si pri res pomembnih vprašanjih vodstvo rado vzame zadnjo besedo. To se ne zgodi velikokrat, a dovolj, da je vsem jasno, da je demokracija v notranjem delovanju stranke prisotna le kot beseda.

Po seznanitvi z vabilom na delavnico izdelave transparentov sem vodstvu poslal nekaj vprašanj: »Pošiljala so se vabila na izdelavo transparentov za petkov shod na sedežu Levice. Levica je vladna stranka. Se torej pripravljamo na shod in imamo namen protestirati proti lastni politiki, proti samim sebi? Kdo bo držal protivladne transparente? Bodo to tudi ministri, sekretarji in drugi člani Levice, ki so v vladi? Bodo na shodu poslanci, uslužbenci v parlamentu in državnih službah, ki niso del vlade? Ali je udeležba na shodu predvidena samo za tiste, ki nismo funkcionarji? Kateri mehanizmi so na voljo vladnim strankam, da lahko z njimi blokiramo vladne dejavnosti, ki jih članstvo strank smatra za škodljive? Ali takšnih mehanizmov ni in Levica nima vpliva na delo ministrstev, ki niso pod njenim okriljem, tudi če delujejo v nasprotju s koalicijsko pogodbo? Če takšni mehanizmi obstajajo, zakaj se jih Levica ne posluži? Če jih ni, zakaj je Levica še vedno del vlade? Ali je ulica edini mehanizem, s katerim lahko pogrešljiva vladna stranka vpliva na odločitve predsednika vlade in drugih ministrov?« Čudna vprašanja za čudne okoliščine … ki so ostala brez odgovora …

Levičarstvo ni vera, ideologija ali prepričanje. Levičarstvo je neprestano izpraševanje svojih in tujih prepričanj in dejanj. Levičarstvo ni strinjanje s podobno mislečimi, ampak živahno razpravljanje, kjer svoje poglede zagovarjaš z namenom, da jih okrepiš in obogatiš, ali spremeniš, če se izkaže, da so pogledi sogovornika bliže resnici. Prepričanje v svoj prav je drža svobodnjakov. Izogibanje razpravi je drža nazadnjakov. Razslojevanje na vladajoče, vdane in pogrešljive je drža fašistov. Združba, ki tako deluje, ni levičarska.

Nisem prvi, ki je izstopil, ker je vodstvo pretrgalo stik z 'osnovnimi' člani in ravna drugače, kot govori. Ja, najbrž ste že uganili, da je to moja izstopna izjava. Zakaj izstopam? Ker bi se težko pogledal v ogledalo, če bi ostal član stranke, ki se punta proti vladni politiki, namesto da bi jo izvajala. To je enostavno bolno. Saj se Levica strinja s puntarji; v čem je torej težava? … In zakaj izstopam z javno izjavo? Ker Levica ni društvo ljubiteljev starih družboslovnih knjig z dolgimi povedmi in zapletenimi besedami, ampak stranka. Stranke so v službi volilcev. Volilci imajo pravico vedeti, kako stranke delujejo. In nobene skrivnosti nisem izdal; le osvetlil sem, kar je že tako vsem na očeh. Sicer pa se Levica sama zavzema za transparentnost. Ali tudi to počne le v besedah?

Zbogom, Levica, in hvala za vse ribe!

Dosedanje kolumne Gregorja Hrovatina po poglavjih

POGLAVJA

DIKTATURA VEČINE (28): Narodnozabavna telenovela (4);

GOSPODARSTVO: Domače (8), Svetovno (17), Delovni čas (11), Gospodarska rast (8);

LJUDJE S POSEBNIMI IZZIVI: Oni (11), Ljudje okoli njih (16);

MODROVANJE (26): Koronavirus (8);

NASILJE (6): Spolno (19), Družbeno (31), Službeno (5), Vojna (21);

NEDELUJOČA DRUŽBA (32);

NEPREMOSTLJIVE RAZLIKE (24): Vera (26);

ŠPORT (9);

UMETNOST (17): Glasba (3), Književnost (15), Uprizoritve (3), Presoje ustvarjalcev in umetniških del (23), Kratke zgodbe (10);