Potrpežljivo sem čakala, se zadrževala, samocenzurirala in skušala odvračati negativne občutke in dvome, ki so se mi pojavljali takoj po nastopu nove vlade. »Depolitizacija«, vsega in kar povprek, je bila ključna beseda, ki me že v predvolilni kampaniji ni prepričala, prav nasprotno, saj je za vsako politično stranko sama po sebi  povsem protislovna. Nezavedno govori veliko več kot bi si »njeni izumitelji« to želeli in hoteli hoteli povedati. Naj o tem kaj več pove dr. Slavoj Žižek. A nismo vsi tako naivni, neuki in ne-umni, da tega ne bi zaznali!

Sedaj ne gre več, ne morem in tudi nočem zadrževati svojega besa, razočaranja in jeze nad nesposobnjostjo koalicije, da bi kar koli pomembnega v naši družbi sploh reševala. Predvsem z vidika tega, kar nam je visokoletečega bilo obljubljeno; sama sem se zelo veselila, da bomo veliko plesali. A seveda ne po ritmih dr. Roberta Goloba.

Preprosto ne morem več tolerirati, da se bodo Jaša Janull, Teja Jarc, Dušan Keber, iz Inštituta 8. marec itd., predstavljali kot edini pobudniki, glasniki in rešitelji civilne družbe ter dobili vso medijsko pozornost; beri moč, nad oblikovanjem civilno družbene politike.

Vedno sem poudarjala, da sem levičarka po duši in prepričanju. Borim se za človekove pravice, ki so zame univerzalna vrednota. Ne pa utemeljenih na partikularnih interesih teh ali onih skupin. Definirala sem se kot aktivistka, saj se svojo politično vizijo vedno hotela uveljaviti v tudi v praksi, skozi lastni zgled. Zato smo se s svojimi somišljeniki v YHD-Društvo za teorijo in kulturo hendikepa dolgih 25 let neusmiljeno in brezpogojno borili za uveljavitev Zakona o osebni asistenci (ZOA). Z »potrpežljivim in mučnim učenjem« abecede »kaj osebna asistenca sploh pomeni«, vsakokratnim politikom in poslancem v DZ, ampak še huje, največje nasprotovanje ter blokade so prihajale, ne boste verjeli, prav s strani invalidskih organizacij, ki naj bi predstavljale t.i. invalide v Sloveniji.

Čeravno sem po izobrazbi Uni. dipl. filozofinja in soc. kulture, na slovenski sceni dejavna že 30 let, sem vedno bila zelo kritična do monopolnih sistemov (vsakokratnih vlad), ki temeljijo na izključevanju drugače mislečih; kot npr. FIHO, kjer se obrača in obrne dvajset milijonov izven proračunskih sredstev. Moja/naša prizadevanja, da bi se počistilo s korupcijo in vzpostavilo transparentnost še vedno niso obrodile sadov; saj nobeni vladi ni bilo v interesu odkritega spopada s tem problemom. Vedno sem bila neizprosna do vsakokratnih vlad, ki so sprejemale hinavske in populistične zakone, ki so bili nemalokrat v nasprotju z enakimi možnostmi, enakopravnostjo in neodvisnim življenjem. Z deljenjem ljudi na uboge, usmiljenja vredne, nezmožne, nesposobne, na bolj potrebne in manj potrebne skrbi itd. Vsa leta »lobiranja« za zakon je bila ena ključnih nalog našega poslanastva tudi »sindikalna vloga« pri uveljavljanu profila osebnega asistenta in dostojnega oplačila le-teh.

A vse te zgoraj naštete »identitete« mi v tem času in prostoru postajajo vse bolj neustrezne, nekako pretesne in omejujoče; čutim potrebo, skoraj etično dolžnost, da se od njih distanciram in zakričim: »Nisem to in nisem takšna!«

Prišli smo tako daleč, da je ZOA že skoraj mrtev, saj je v njem stlačeno več kot 2/3 uporabnikov, ki bi morali spadati pod dolgotrajno oskrbo, polovica le-teh pa v družinsko pomoč, saj je kar polovica osebnih asistentov družinskih članov. Podatki za mesec september; 3.885 uporabnikov, 7.700 osebnih asistentov, od tega nekaj več kot 1000 osebnih asistentov opravlja storitve s.p. Družinski člani pa opravijo nekaj več kot polovico vseh opravljenih ur osebne asistence.

Zakon, ki moral biti na evropski ravni v samem vrhu zagotavljanja človekovih pravic, (če bi se dejansko izvajal z namenom in cilji zapisanega) je postal kanta za odlaganje; socialnih stisk, družinske pomoči, transferjev ter ugoden in udoben biznis za vse, ki trgujejo z invalidi. Različne države (v EU in izven nje) nam izkazujejo velik interes, da jih podučimo in svetujemo, kako priti do podobnega/primerljivega zakona.

Kaj naj jim odgovarjam? Da smo nekako zvijačno politiko, vlado SMC, prisilili v šah mat (s pomočjo NSi). Edina stranka, ki zakona ni podprla, pa je bila Levica. Takratni odgovor je bil, da bi pravico do OA morale imeti tudi osebe, ki potrebujejo 2 uri na dan pomoči! S tem so nazorno pokazali, da ne poznajo storitev, ki so že takrat bile na voljo.

Po socialnih omrežjih mi nekateri želijo, privoščijo ali grozijo da »crknem čim prej«, da sem zlobna in da skrbim samo za svojo rit... V bojazni, da bodo razkrinkani pri svojih nečednih namenih in dejanjih, ko javno opozarjam na zlorabe ZOA. To me zgolj spodbuja, da ostajam in se borim naprej; kljub vsemu in kljub vsem! Da ne omenjam številnih tožb, ki sem jih preživela. Nekje med Zoranom Jankovićem in Janezom Janšo (pa ne umetniki ali upravljalcem smučišča) se nahajam tudi sama le, da moje niso bile medijsko zanimive.

Ironično, sedaj MDDSZ obvladujejo prav (večinoma) fantje z levice; brez znanja, brez izkušenj in brez razumevanja kompleksnosti področja, ki so ga dolžni voditi in usmerjati. Lahko se ponovim ter rečem, da sem dolgih 9 mesecev opozarjala vodilne na tem ministrstvu, na alarmantno stanje, ki se dogaja na ZOA. Prosili smo jih skupaj z drugimi izvajalci OA za sestanke, spraševali po razlagah in pojasnilih, podajali pobude, prosili za vsebinske in finančne popravke, opozarjali na konkretne zlorabe tako uporabnikov, kot do uporabnikov, osebnih asistentov oz. bolje družinskih članov, še posebno neprimernosti ravnanja mnogih izvajalcev. Pa nič ali skoraj nič; en sestanek s Simonom Maljevcem, en sestanek z Lukom Omladičem. Zgodba o izčrpavanju ZOA se vleče že praktično od samega začetka in sicer, sredi 2019 je bilo že vidno kako se bo sistem samouničeval.

»Jebene stranke« pa bomo seveda tisti, ki najbolj potrebujemo osebno asistenco, prav tisti zaradi katerih je zakon nastal in bil namenjen. Seveda tisti, ki imamo osebno asistenco 24h veliko stanemo. A logika socialistov je verjetno ta, da je treba denar enakomerno porazdeliti, pa naj stane kar stane, če tudi ga dobijo tisti, ki asistence ne potrebujejo in do nje niso upravičeni!

Ministrstvo gre v smeri sankcioniranja tistih, ki spoštujemo delovno pravno zakonodajo, ščitimo redno zaposlene delevce, uporanikom zagotavljamo kvalitetno storitev in kot izvajalci spoštujemo zakon!

Morda sem res krivična do tistih, ki se jim delati ne da, saj se že znajdejo drugače! Že med študijem smo se s prijatelji borili, da se zaposlimo na običajnem delovnem mestu in ker tega za nas ni bilo, smo si »ustvarili« sebi primerna delovna mesta in posledično nudili redno zaposlitev tudi drugim. Ocenjujem, da se je v teh letih pri nas zvrstilo več kot cca. 1000 zaposlenih. Še pred tem pa smo se morili boriti z birokracijo in socialnimi službami, ki so nas avtomatično uvrstile med »nezmožne za pridobitno delo«. Lahko bi bili doma v copatkih in sedaj prejemali cca. 900 eur na mesec. Odločno smo izbrali drugačno pot, bolj strmo, bolj nevarno, a tisto, ki nam daje dostojanstvo in pogum, da vam lahko ponosno gledam v oči in se pogumno borim naprej ter seveda plačujem davke.

Sedaj skoraj občutim nekakšno solidarnost, celo empatijo do Janeza Janše. Še vedno namreč ne razumem, kaj se je natančno skriva pod sloganom »Smrt Janšizmu«. Ali Janšizem še vedno kje tiči, tam v zasedi, tam za kakšnim vogalom in lahko vsak moment skoči iz grma? Naj mi nekdo pove ali je ta smrt že nastopila, ali smo sedaj svobodni, morda osvobojeni?

Predsednik vlade se dramatično čudi nad razkritjem prostega toka denarja na zdravstvenem področju, a ravnokar so z državnimi častmi pokopali enega največjih zravstvenih lobistov g. Janeza Zemljariča. Pohitite, morda pri njemu doma še najdete kakšne zanimive dokumente; in pozor, kateri bodo tisti fantje, ki bodo prevzeli njegovo mesto, posel!

Foto: Žiga Živulovič jr./bobo