Članek
Kaj umira v nas, ko živimo? Resnica

Kaj umira v nas, ko živimo? Resnica

Objavljeno Mar 20, 2022

 

V Večeru je izšel članek moje nekdanje gimnazijske profesorice kemije, zdaj ravnateljice OŠ Kungota, Zdenke Keuc. V njem stvarno popisuje, kako so učenci doživljali izredna stanja zaradi covida in preklop v izredno stanje zaradi vojne. Grozno je bilo in je. Nato pa se vpraša: »Bo tega sploh kdaj konec? Bo njihovo življenje eno samo skrivanje in čakanje na boljše čase?« in si odgovori z: »Ne!«


Draga tršica, vaš odgovor je napačen! Dobro razmislite in poskusite še enkrat! Vem, da vam logika, znanstveno razmišljanje in številke ne delajo težav. Svoje učence ste dve leti vodili skozi ukrepe, tudi nesmiselne, ker ste jih morali. Bodite zdaj iskreni z njimi! Saj niso neumni. In vedo, da vi niste …

Izrednih razmer ne bo konec. Kvečjemu zatišja bodo – nekajletna, nekajmesečna – med eno in drugo ujmo, vojno, begunsko in gospodarsko krizo ter še kakšno epidemijo. Reka Pesnica, ki teče skozi Kungoto, bo za časa njihovih življenj večkrat presahnila, morda celo trajno. Vmes pa bo kakšna nevihta iz Pesniške doline naredila tudi jezero. Pridelki se bodo posušili ali zgnili. Dobavne verige bodo prekinjane. Gospodarstvo se bo zlomilo. Bogati bodo še nekaj let bogateli. Vaši učenci bodo v glavnem vedno bolj revni. Ko bodo vaših let, bo pokritost z internetom zanje zadnja briga. Srečni bodo, če ne bodo sestradani prisilni delavci.

Gledate, »kako narašča nasilje med njimi.« Še bolj bo. Bodite dobri: povejte jim, naj se sprijaznijo in se naučijo soočati z njim. Njihova prihodnost bo v najboljšem primeru kot sedanjost na Bližnjem vzhodu. V tropih se vedno težje diha. Stepe postajajo puščave. Gozdovi gorijo. Obalna mesta zaliva morje. Vaši učenci, ki bodo šli za vojake in policiste, bodo nekoč streljali na begunce. Nekateri vaši učenci bodo nekoč begunci. Ne bodo dobrodošli. A vaše učenke vedo, kaj se v takšnih okoliščinah dogaja dekletom in ženskam? Ali je spolna vzgoja še vedno takšna, kot ste je bili v njihovih letih deležni vi in ste jo leta kasneje skoraj nespremenjeno nudili nam?

Vaši učenci kar naj gredo v estonski Häädemeeste! Morda bodo našli prijatelje, ki jih bodo vzeli pod streho, ko se na naših zemljepisnih širinah ne bo več dalo živeti. Ali pa bodo oni pod domačo streho vzeli njih, ko bo Häädemeeste zalilo morje …

Prav je, da »hočejo živeti, ne le preživeti.« Naj uživajo, dokler lahko! A vaša dolžnost je, da jih vsaj za silo pripravite na to, kar jih čaka. Ne leporečite! V času mojega šolanja niste. Bili ste stvarni in zahtevni. Ne lažite jim! Vedo, da veste, kaj jih čaka. Povejte jim! Pripravite jih! Pomagajte jim! Saj pravite »da je šola življenje in življenje šola.« Zato ste učitelji, ne zato, da učence spreminjate v zbirke zastarelih podatkov, ko je internet še na voljo, ker jih morate … In v vas verjamem, da to zmorete.

#Kolumne #Gregor-hrovatin