Članek
Velika shizma umetnosti

Velika shizma umetnosti

Objavljeno Feb 13, 2022

 

Razkolu vere rečemo shizma. Bi lahko med vere uvrstili tudi umetnost? Brez težav … Torej je modernizem velika shizma umetnosti. Kot vse takšne razkole jo od samega začetka spremlja neskončna verska vojna. Umetnine so orožje, kritike pa strelivo. Modernizem je v novem tisočletju zmagovalec. Umetniki – svečeniki sodobne umetnosti – so postali ljudje, ki v 'stari' umetnosti ne bi postali niti vajenci, kaj šele mojstri … 'Stara', torej prava umetnost pa se je umaknila v podtalje. Preživela je v nekaterih umetninah za otroke, v stripih ter v javnih občilih, kjer se občasno skrije v dokumentarce, reportaže, oddaje, članke in karikature. Zavetišče je našla tudi v računalniških igrah, precej po zaslugi Banksyja pa zadnja leta doživlja preporod v ulični umetnosti …


Umetnost je od pamtiveka upoštevala pravila, ki jo ločijo od neumetnosti. Že jamski slikarji so vedeli, katere barve sodijo skupaj in kje naslikati bivola, da bo v soju bakle dobro izpadel. Tudi neandertalec, ki je ob Cerkniškem jezeru izdeloval piščal, lukenj najbrž ni vrtal po navdihu, ampak po premisleku … To pojmovanje umetnosti je preživelo desettisočletja lova in nabiralništva, konec zadnje ledene dobe, kmetovanje, civilizacijo, verske omejitve, znanost in pojav strojev.

Šele ko so se stroji razširili po Zahodni Evropi in njenih izpostavah, so umetniki postavili pod vprašaj vsa ta nakopičena dognanja, kaj v umetnosti deluje in kaj ne. Umetnost – vsako umetniško panogo – so razstavili na sestavne dele, se z njimi poigrali, jih pomešali, zanikali in nazadnje prezrli. V dobrem stoletju in pol so zadevo pripeljali tako deleč, da je vse, kar je bilo prej, postalo nepomembno, brezpredmetno …

Zdaj kot umetnina velja karkoli, kar za umetnino označi nekdo, ki sebe označi za umetnika. Vsak tak pojav (za nekatere ne moremo reči niti, da so izdelek) nastane v skladu s pravili, ki so izumljena posebej zanj in lastna samo njemu. Nekateri imajo vsebino, drugi ne. Včasih je popisana v spremni besedi. Včasih naj bi jo občinstvo odkrilo samo. Povsem običajno je, da niti 'umetnik' ne ve, kaj in zakaj je pravzaprav spočel …

A zakaj je prišlo do preloma med umetnostjo in tem, kar pod besedo »umetnost« razumemo danes? Da bi to doumeli, se moramo vrniti v zahodni del Evrope 19. stoletja, kjer je prišlo do razkola. To je bilo stoletje tako velikih in hitrih sprememb v načinu življenja, kot jih človeštvo ni doživelo nikoli prej. Obrti, ki so se od pamtiveka prenašale s staršev na potomce, so izginjale. Dejavnosti, ki so celim naseljem in pokrajinam stoletja zagotavljale preživetje, so se spremenile ali niso več zadoščale. Ljudje so se odrekali znanju, veščinam in izkušnjam prednikov, zapuščali podeželje in mestne delavnice, se zaposlovali v rudnikih in tovarnah ter potovali na druge celine. Okoliščine, v katerih je nekdo preživljal otroštvo, niso povedale nič o tem, kaj bo počel v nadaljevanju življenja in kako se mu bo godilo. Cerkev je izgubljala boj z znanostjo, znanost pa je imela vedno več vprašanj in komaj kakšen odgovor … Vse se je ves čas spreminjalo in na nič več se ni bilo mogoče zanesti …

Napredek je večini ljudi izpred nosa odplaknil vse, kar jih je opredeljevalo. Pravzaprav jim je vse življenje izpod nog izmikal trdna tla. Okoliščine so bile – milo rečeno – stresne; in to tudi za tiste, ki so se v njih dobro znašli … Sicer pa ni potrebe, da grem v podrobnosti, kajti nekaj podobnega zadnjih 30 let doživljamo na lastni koži …

… In tudi naši odzivi so podobni. Na eni strani je navdušenje nad napredkom; podpora za ceno lastnega zdravja; garanje, da bi lahko uživali njegove dobrobiti. Na drugi je upor, zavračanje, pletenje bajk o prečudoviti, tako rekoč popolni preteklosti in ustvarjanje bronastodobnih okoliščin na domačem vrtu. Nekje vmes je občutek izključenosti, odvečnosti in nesmiselnosti, ki se odraža v otožnosti, neodzivnosti in nedejavnosti …

Predhodne družbe tega niso poznale; vsaj ne tako izrazito in vseobsegajoče. Če je življenjska pot večine ljudi od rojstva do smrti začrtana, če so deležni vseh potrebnih znanj, orodij in zgledov ter vključeni v družbo, pač gredo po tej poti, ne da bi se pretirano metali na zobe, pred puške ali v razpenjene valove …

Odziv družbe 19. stoletja na vse te sile, ki so jo trgale na kosce, je bil razvoj meščanske družbe. Stroji so postali merilo vsega: narava naj bi delovala kot stroj, tako pa naj bi delovala tudi človeško telo in družba. Vsak posameznik naj bi bil kolešček stroja, ulit posebej za svoj namen, natančno usklajen z drugimi, neumoren in odgovoren za delovanje celote. Vloge so bile spet razdeljene, natančno določene, nespremenljive in usodi se ni bilo mogoče izogniti. Rod, stan, spol in starost so spet pomenili vse …

A izven zasebnosti doma je še vedno brbotalo. Suženjstvo je postajalo vedno bolj nesprejemljivo, sindikati pa vedno bolj moteči. Reveži in ženske so hoteli svoj kos pogače …

… In umetnost je vse to odražala. Ne, to se nikakor ni več dalo z upodobitvami križevega pota in zborovskim petjem koralov, niti z bajkami o domišljijskih bitjih in gostobesednimi uprizoritvami tegob, kakršne pestijo kralje … Umetnost je v spremenjenem svetu morala najti nove vsebine in nove oblike izražanja

Družbene napetosti so se nazadnje razletele v 1. evropsko vojno – ki ji pravimo svetovna, ker se imamo za tako pomembne. V resnici je bila to vojna med evropskimi državami, ki se je bila tudi v njihovih kolonijah, vanjo pa so se – kot v vse vojne odtlej – vmešale tudi ZDA. Zadala je smrtni udarec meščanski družbi in ustvarila razmere za vzpon fašizma. Stroji so zmagali; vojaške uniforme so postale sivozelena žalost, svet pa preproga sivih mest z zelenimi parki.

2. evropska vojna (v katero se je poleg ZDA vmešala tudi Japonska) je prinesla spoznanje, da človeštvo ni človečno. Opravičila in izgovori niso bili mogoči. Da bi bilo vse skupaj še huje, se je vojna zgolj ohladila v hladno. Pol sveta je kljub prepovedi sanjal o svobodi, drugi pol pa kljub prepovedi o pravičnosti … Umetniki so bežali sem in tja ter ugotavljali, da je povsod hujše – in to kljub temu, da so v obeh svetovih ljudje živeli bolje kot kadarkoli prej … Za piko na i so prišle podobe vietnamske vojne. Nazadnje so umetniki vso to veličastno nakopičeno pošastnost ovekovečili tako, da so uničili umetnost

Konec 20. stoletja je zahod premagal vzhod; svoboda je premagala pravičnost. V umetnosti se je to odrazilo tako, da je postala čista svoboda – s svobodno obliko in vsebino oziroma brez njiju … In zadnjih 20, 30 let lahko izbiramo med tem in domoljubnim kičem, ki nas bo slejkoprej pospremil v 3. vojno. Ta na Bližnjem vzhodu že poteka, njeni Židje so begunci, kar bomo zaradi podnebnih sprememb kmalu skoraj vsi, in vojna bo čisto zares svetovna …

In kaj se bo zgodilo z umetnostjo, če bo človeštvo preživelo to vojno, podnebne spremembe in izumiranje vrst? Če bo zemlja požgana, se bo treba vrniti h koreninam – torej lahko pričakujemo ponoven razcvet jamske umetnosti …

#Kolumne #Gregor-hrovatin