Članek
Otročja filozofija

Otročja filozofija

Objavljeno Apr 17, 2021

 

1 Deček

 

 

 

Hrup šolskega zvonca je bil mlačen. Besede so se utapljale v tišini. Veselje otrok, komaj slišno. Stena hodnika nekaj, v kar se ne sme zaleteti. Taval je, omotičen od praznine, v katero je vstopil. Vstopil z vprašanjem. Vprašanjem, ki je hlastalo po svetlobi, jo izsesavalo in ga vztrajno potiskalo v temo. Tesnoba, neznosno tiha, čista v svoji veličastni praznini, ga je ohromila. Nepremično je stal v vreščeče polni šolski garderobi in zabodeno bolščal skozi ogromno okno. Bilo mu je kakšnih 10 let. 


 

»Kaj je neskončnost?« je bilo edino, kar je odmevalo v njegovi glavi po tem, ko je učiteljica na koncu predavanja o osnovah matičnega osončja le-tega prestopila in vzhičeno izdavila »neskončno!« Besedo, ki jo je s podobnim zanosom še nekajkrat ponovila, pa čeprav je verjetno še sama ni dobro razumela.

 

 

 

Iščoč je trmasto vztrajal v tesnobi teme. Daleč od tega, da bi ga zanimala astronomija. Tema je bila zanj čarobno privlačna, odpirala je vrata domišljiji. Rad je vstopal v neznano. Iskal je luč, da bi z njo risal. Igraje, v glavi izrisal pojem, ki je bil tako izmuzljivo privlačen.

 

 

 

Vprašanje, ki ga je obsedlo, pa ga je navkljub začetnem navdušenju hitro preseglo in radovedna igra se je kmalu sprevrgla v hudo zagato. Bolj ko se je hotel umestiti v ta gromozanski pojem neskončnosti, manjši je postajal. Drsel je v nič. Počutil se je kot mikroskopsko bitje. Majhen delček nekega večjega bitja, ki je bilo del večjega, to še nečesa večjega in tako dalje in tako dalje. Mrzlično je iskal protiutež, ki bi mu dajala smisel in ga potegnila iz morbidnega niča.

 

 

 

Nenadoma je domišljija osvetlila temačen prostor in tista nesrečna babuška, ki je iz neznanega razloga dolga leta ždela v škatli z lego kockami, je kar naenkrat dobila smisel. Postal je nič in hkrati vse. Postal je vesolje v vesolju. Njegovi organi so postali galaksije, znotraj njih osončja s planeti, na teh planetih bitja in v teh bitjih nova vesolja in tako v neskončnost. »Neskončno!« si je navdušeno ponavljal in si v spominski reženj vtisnil zarisano skico. Rodila se je misel. Rodila se je Otročja filozofija.

 

 

 

Tega dečka poznam. Pri štirih letih je pri nedeljskem kosilu na mizo suvereno postavil v robec lično zavito mrtvo podgano in jo skušal »prebuditi« s slastno govejo juho ljube matere, ki je še v istem hipu, skupaj z ostalimi člani družine, od presenečenja letela po zraku. Čudil se je gibčnosti sicer precej okornih članov svoje mikroskupnosti.

 

 

 

Živiva skupaj. Drug od drugega oddaljena petintrideset let. Navkljub mogočni razdalji se lahko v hipu snideva. Pot do njega vodi preko sinapse, ki se mi je globoko zajedla v možgane, podobno kakor se v svežo prst zaje debela korenina mogočnega hrasta. Pojavi se v hipu, ko vstopim v neznano in tisti okus tesnobe je kakor okus Proustove magdalence.

 

 

 

Spomin je ostal kristalno čist, z vsemi vonjavami, mislimi ter občutki skupaj in čeprav sem osnovno idejo kasneje še velikokrat prekopiceval in se včasih smejal njeni naivni fantazijski nedolžnosti, je vseeno ostal nedotaknjen. Ohranil sem ga pristnega, ker me je bolj kot sama ideja fascinirala igrivost, domišljija in primarnost desetletnika. Postala sva najboljša prijatelja. Prijatelja, ki ju druži čudovita neskončnost neznanega.

 

 

 

2 Soba smrti

 

 

 

Flandrija. Silvestrska noč se je prevesila v jutro. Pristal sem v vrtni hiški stare vile. Jutranja svetloba je počasi, vendar vztrajno polnila prostor. Usnjena zofa me je objela kot maternica. Veke so bile težke. Um nemiren. Bil sem v sobi smrti.

 

 

 

Na vsega nekaj kvadratih se je drenjalo nešteto trupel raznolikih prebivalcev planeta Zemlje. Nekatera vešče nagačena, druga namočena v kopel iz formaldehida, tretja zgolj okostja. Zbirka je bila fascinantna, tako po številu, kot po raznolikosti. Zbirka, ki se je ne bi sramoval noben naravoslovni muzej.

 

 

 

Čeprav je bil prostor groteskno bizaren, je globoko v sebi vseeno nosil zanimivo sporočilo. V njem sta se namreč nevidno prepletala ideal večnosti in smrt. Ta konflikt, ki ga je omogočil prostor, sem uporabil za kuliso. Kuliso teatra absurda, ki so ga narekovala vprašanja. Vprašanja, ki so bila postavljena, še preden sem vstopil.

 

 

 

Dober meter stran, na moji levi, je iz stene prodirala zebra. Vešče odrezana pri vratu. Umetelno nagačena. Ni ovinkarila, bila je neposredna: »Ali je umetna inteligenca človekova naslednja razvojna stopnja?« Završalo je. Embrio, plavajoč v vrču formaldehida, je v krču zakričal: »Jebi se!« Ogromna hijena na moji desni se je glasno režala.

 

 

 

Poleg kamina, ki ga je krasila mogočna losova glava s prevelikim rogovjem, je zamišljeno čepel pavijan. Tuhtal je. Zamaknjen. Naenkrat se obrne. Trznil sem. S svojimi stekleno mrtvimi očmi je bil videti pošasten. Bliskovito je planil proti meni. Še preden sem se lahko ustrašil, mi je, kakšen centimeter od mojega ušesa, umirjeno zašepetal : »Kaj nas dela samokreativne?«

 

 

 

Zdrznil sem se. Vprašanje je bilo preprosto. Bilo je čudovito! Strah je v hipu izginil. Od veselja sem ga poljubil na zaprašen modro-rdeč gobec. Takrat sem se spomnil, kako sem pred dvajsetimi leti sredi gozda srečal starega psa. Bil je moder starec. Dolgo sva se pogovarjala. Na koncu mi je rekel: »Če želiš razumeti žival, postani žival. Postoj za trenutek v njeni koži in morda boš razumel človeka.«

 

 

 

 

 

3 Mladenič

 

 

 

Hladen pot ga je oblil nekaj stotink sekunde preden je dojel, da ni izhoda. Bil je stisnjen v kot. Trenutek, ko se je obrnil, je bil trenutek, ko je okamenel. Prostor je bil nabit s testosteronom. Opazoval je, kako se srebrn kovinski kij lepo prilega močni dlani. Mišičasta roka ga je vihtela spretneje kot mažoretka na prvomajski paradi. Bila je pripeta na vrhunsko razvito telo. Tam, kjer bi moral biti vrat, je bila ogromna mišična gmota, glava; dosledno okrašena z brazgotinami. Z veliko težavo je opazoval moža, ki se se mu je nezadržno bližal.

 

 

 

Nastopil je smrtni strah. Mučno je zadrževal pritisk tekočin na telesne odprtine. Preobrazil se je v kreaturo, ki bo vsak čas eksplodirala v kup dreka. Nekakšno patetično fontano fekalij. Kolena so se mu vidno šibila. Začel je izgubljati zavest. Videl je le še, kako si je možakova desnica v elegantnem loku vzela zalet, da bi srebrni kij zanesljivo dosegel cilj.

 

 

 

V trenutku, ko je postalo jasno, da gre za življenje ali smrt, je vzdolž hrbtenjače začutil ogromen kinetičen val, ki mu je z vso silo pljusknil v zatilje. Občutek je bil orgazmičen. Možgani so podivjali. Procesirali so s svetlobno hitrostjo. Čas je prestopil v drugo dimenzijo. Vse se je upočasnilo.

 

 

 

Lahko je videl, kako se mu kij počasi približuje in se še pravočasno sklonil. Preden je neznosnemu kriku uspelo napolniti prostor, so se zobje že zarili v mogočen vrat. Vonj po krvi je postal nevzdržno privlačen. Adrenalin je bruhal kot lava sveže prebujenega vulkana.

 

 

 

Z lahkoto ga je podrl. Nedolžna pest se je spremenila v pnevmatsko kladivo, ki je brez usmiljenja drobilo kosti. Obraz je izgubljal osnovno formo. Postajal je neprepoznavna krvava gmota.

 

 

 

Histerično dretje množice, ki se je medtem zgolj perverzno naslajala, ga je prebudilo iz delirija. S  svojimi ognjenimi norimi očmi se je za hip ozrl proti njej. Nastala je moreča tišina. Začel je teči. Teči daleč stran. V objem mogočnega gozda. Obleko je besno trgal s telesa. Želel si je, da bi bila koža. Vso pot je jokal. Jokal kot dež, ki je z njega pral svežo sol.

 

 

 

Sredi gozda je srečal starega psa. Bil je moder starec. Dolgo sta se pogovarjala. Na koncu mu je rekel …

 

 

 

4 Beznica na koncu človeštva

 

 

 

Gent, Belgija, december 2013. Vprašanje, ali je umetna inteligenca človekova naslednja razvojna stopnja, me je našlo nepripravljenega, pa čeprav je bilo postavljeno provokativno, napol v šali.

 

 

 

Bilo je vprašanje, ki je zaključilo cikel večurnih razprav, ki so se včasih zavlekle globoko v jutro. Vprašanje, za katerega sem v trenutku, ko se je rodilo, vedel, da me bo pahnilo v praznino teme.

 

 

 

Tokrat nisem bil sam. Prijeli smo se za roke. Deček, mladenič in jaz. Vstopili smo v ogledalo. Vstopili smo v črvino nekega uma, ki nas je posesala in izpljunila v Beznico na koncu človeštva.

 

 

 

 

 

 

Mlačna svetloba je s težavo prodirala skozi gost dim tobaka, ki je zapolnil prostor. Glasba se je sramežljivo umikala predirljivemu smehu, glasnim in na pol izgovorjenim besedam, kletvicam,  medmetom, ki so skupaj zveneli kot najbolj zbegane misli hudega shizofrenika.

 

 

 

Vonj po dimu se je umetelno mešal z vonjem po urinu, alkoholu, krvi, zanemarjenih genitalijah, govnu. Beznica je bila polna. Polna bitij, ki so se dosledno držala osnovnih načel groteske.

 

 

 

Skozi gnilo zobovje se je razlegel predirljivo glasen krohot stare prostitutke, medtem ko jo je pri šanku za oprsje grabil na smrt pijan Filozof. Grabil v želji, da bi končno pripravil svoj uveli libido do vstajenja in morda začutil mladost, ki jo je že davno utopil v samoumevnosti, napisal ključno tezo in umrl.

 

 

 

Z obraza sivolasca so kapljale solze nemoči. Vse zaman. Že davno je bil umrl. Stara se je v blaznem krohotu drla: »Filozofija je crknla!«

 

 

 

»Tomaž!« je zarezalo skozi prostor. Obrnil sem se. Vsi trije hkrati. »Dobrodošli,« je rekel uglajen natakar, »Bog vas že nestrpno pričakuje.« Začudeno smo se spogledali in mu sledili.

 

 

 

Na vratih iz masivnega hrasta je z velikimi črkami pisalo »BOG«.

 

Vstopili smo kot eden.

 

 

 

 

 

 

Soba je bila na prvi pogled podobna knjižnici iz pokopališča pozabljenih knjig. Neznosna gneča. Kričale so. Hlastale za tisto nekaj malega prostora.

 

 

 

Na visoki lestvi, ki je segala do neba, je stala ženska bujnih sivih las. Mirila jih je. Prostora je že davno zmanjkalo.

 

 

 

Prizor me je spominjal na trenutek, ko je v zapuščeni  hali tovarne Beti 25. 10. 2015 tisoče ljudi začelo pritiskati proti ozkemu prehodu, širokem zgolj za človeka. Otroci, ženske, starejši, invalidi v ospredju, so kričali od sile množice, ki jih je potiskala ob ograjo ozkega grla. Grla odrešitve. Ko niso kričali, so hlastali za zrakom. Hlastali za tisto nekaj malega prostora.

 

 

 

Nekaj metrov proč sva z zdravnico vse skupaj le nemočno opazovala. Po obrazu so ji tekle solze. Hotel sem jo objeti. Vendar je nisem. Hotel sem spregovoriti. Vendar nisem. Bil je trenutek, ko se je upognil čas. Trenutek, ko so se v istem hipu srečale preteklost, sedanjost in prihodnost. Trenutek, ko so krvave solze v meni topile ideale človečnosti.

 

 

 

»Ravnokar mi je uspelo zložiti Camusevo zbirko,« me je iz misli predramil nežen glas. »Spomnim se, kako te je zlomil. Potrt si iskal uteho v Konfuciju. Ni ti šlo,« se je navihano smehljala. Pred mano je stala čudovita ženska. Njeni sivi bujni lasje so se nežno dotikali obraza. Obraza, ki so ga zaznamovale neskončne poti časa. Sinje modro-zelene oči so prodirale vame kot bodala odrešitve. Lasje so padali preko sočno nabreklih bradavic prsi, ki so si želele uiti iz jarma že tako prosojne bluze.

 

 

 

Precej vzburjen in vidno zmeden sem lahko izdavil le še: »Ste vi Bog?« »Ne,« se je zasmejala, »knjižničarka sem. Boga ni!«

 

 

 

 

 

5 Pričakovanje

 

 

 

Jutranjo rutino drobne dekanove tajnice je nenadoma presenetil omamen glas, ki se je pridušeno priplazil skozi špranjo mogočnih vrat univerzitetne knjižnice. V trenutku, ko ji je z erotiko prežet zvok pobožal bobnič, je postala hipnotizirana. Sramežljivo se je ozrla vzdolž hodnika in preverila, ali je sama. Imela je srečo, bilo je zgodaj.

 

 

 

Uho je radovedno prislonila na vrata knjižnice. Spodnjice so se ji hipoma orosile. Ta glas je dobro poznala. Bil je glas knjižničarke, skrivne ljubezni, ki ji je, ne dolgo nazaj, odprla nov svet. Svet homoerotike.

 

 

 

Do pred kratkim je bila vagina tajnice, ki se je bližala petdesetim, podobna igrači, ki jo je že dolgo nazaj založila na podstrešju hiše svojih staršev.

 

 

 

Veliko pričakovanje, katerega ritem je narekovala prerojena vulva, je razplamtelo njeno domišljijo.

 

S prislonjenim ušesom na vratih je videla, kako se dolgi prsti knjižničarke poigravajo z nektarjem prepojenim klitorisom. Videla je kljub temu, da ni videla. Bila je tik pred orgazmom. 

 

 

 

Drobna roka je nežno segla po mogočni kljuki. Vrata so se tiho razprla. Ravno toliko, kot je potrebovalo oko, da je lahko vstopilo. Vstopilo v Pričakovanju.

 

 

 

Namesto dolgih prstov je bila na knjižničarko prisesana kosmata Profesorjeva glava. Kunilingus par excellence. Trgalo jo je na prafaktorje. Prav tako oko tajnice, ki je divje poplesavalo po očesni votlini.

 

 

 

Drobna žila nenadoma poči. Oko v trenutku izgine. Histerično se požene proti izhodu. Senzor avtomatskih steklenih vrat univerze ni vajen tako hitrih gibov. Odzove se  nepravočasno.

 

 

 

Mladenič, ki je med študijem občasno delal kot receptor na univerzi, je s težavo miril roko, ki je k ustom nosila skodelico močne turške kave. Davek hedonističnega ponočevanja je bil to jutro zelo visok. Možgani, še vedno pošteno namočeni v droge, nikakor niso našli optimalnega ritma.

 

 

 

V trenutku, ko je požirek kave dosegel grlo, se je na steklenih vratih z močnim pokom raztreščila histerična tajnica. »Uuuu pizda,« je bilo edino, kar je lahko izdavil, potem ko je požirek, namesto v želodcu, pristal na šipi sprejemnega okenca.

 

 

 

Vrata so se zaradi sunka avtomatsko zablokirala. Tajnica ni odnehala. Hitro se je pobrala. Za hip je videl njene srhljive oči, ki jih je za nameček dekorirala kri počene arkade. Ko je še drugič z vso silo treščila v vrata, je bilo dovolj. Pograbil je mobilnik in zbežal z recepcije.

 

 

 

Dober kilometer proč se je ustavil in poklical reševalce. »V kakšnem stanju je ponesrečenka?« je prišlo z druge strani telefona. Nekaj sekund se je zmedeno obotavljal. Ni in ni našel prave besede. »Nora je!« je bil kratek in odložil.

 

 

 

Nekaj trenutkov kasneje se Profesor zadovoljno odpravi iz knjižnice proti predavalnici.  Na poti ga pri vhodu pričaka nenavadno bučen prizor; trije bolničarji s težavo krotijo drobno tajnico in jo tlačijo v prisilni jopič.

 

 

 

Medtem ko ocenjuje situacijo in se odloča, ali bi se vmešal, se gladi po košati bradi. Omamen vonj erotičnega nektarja, ki se mu je lepil med prsti, v trenutku povzroči erekcijo in dobronamerna želja postane le še bežen preblisk.

 

 

 

Pogleda na uro. Do predavanja mu je ostalo še nekaj minut. Oceni časovni interval. Odide na stranišče. Imel je ravno dovolj časa, da si ga na hitro zdrka.

 

 

 

Zavest je iluzija v stalni kreaciji.

 

 

 

 

 

6 Pes

 

 

 

Zrcalo stranišča je krasila z rdečo šminko napisana misel:

 

»Močan vihar je cefral obraze, ki jih je tako skrbno, z ljubeznijo, izobesila Iluzija.

 

Bila je žalostna.

 

Ostali so ji le še tisti pozabljeni. Skriti globoko v temni kleti.

 

Tistih se je bala.«

 

 

 

Tvoj Pes

 

 

 

 

 

 

Profesorjevi možgani so še vedno veselo plavali v dopaminu. Kljub temu, da je stal pred zrcalom, napisa ni videl. Videl je kljub temu, da ni videl. Ko se je vihar v glavi polegel, je onemel. Nekaj v njem se je premaknilo. Besede so ga prerešetale. Bile so kot krogle. Krogle, ki včasih zadenejo, včasih zgrešijo. Krogle, na katerih sloni naš svet. Svet hkratnega prepleta stvarnosti in iluzije. Svet kvantnosti.

 

 

 

Ravno takrat se je po hodniku univerze malce nerodno prebijal Tomaž. Simpatičen mladenič, ki ga je družba umestila v kategorijo oseb s posebnimi potrebami in mu tudi uradno zaupala čiščenje sanitarij. Vedno nasmejan je za sabo vlekel voziček s čistilnim orodjem, spretno lovil oči mimoidočih ter jih vljudno pozdravljal. Bil je sprejet. Zadovoljen. Čistilni tehnik, kot se je rad poimenoval.

 

 

 

Odsunil je vrata moškega stranišča in vstopil. Presenečen pred sabo zagleda psa. Prestraši se. Pograbi metlo in se tik pred zamahom ustavi. Njune oči so se ujele. Preplet strahu, stiske in agresije se je zlil v tistih nekaj tisočink sekunde. Ti občutki so mu bili znani. Spomnil se je mladosti, ko so ga besede sovrstnikov mrcvarile, kot krogle mrcvarijo mlado meso vojakov s prve bojne linije. »Debil!«, »Idiot!« … Teh se je hitro navadil. Navadil, kot se vojak navadi smrti. Ubijal ga je porogljiv smeh. Smeh oči nesprejetosti. Smeh obrazov iz temne kleti.

 

 

 

Povesil je metlo. Psa bi pobožal, vendar si ga ni upal. Umaknil se je in mu odprl vrata. Le-ta je hitro švignil na hodnik. Kriki presenečenih študentov so napolnili sterilni hodnik. Vendar ne za dolgo. Profesor je namreč urno smuknil proti izhodu. Neštetokrat ga je prestopil. Prvič kot pes.

 

 

 

7 Epilog

 

 

 

Betonski gozd se je muzal v objemu jutranjega sonca. Visoka jeklena drevesa, odeta v steklene bisere, so se želela dotakniti oblakov. Ob vznožju je rutinirano tekla reka ljudi. Vsak zase in vsi skupaj. Hkrati. Rdeča, rumena, zelena. Rutina. Stoj, pripravljen, pojdi. Rutina. Pripravi. Napolni. Streljaj. Rutina. Avtomat božanskega uma.

 

 

 

V osrčju vrveža je stal Deček. V zid pročelja univerze je zrl toliko časa, da je postal neviden. Ukanil je Rutino. Iz žepa izvleče rdečo šminko in na zid zapiše: »Naš gozd je drugačen. Pticam režemo krila, da lahko letimo!«

 

 

 

Nenadoma za svojim hrbtom zasliši: »Jaz sem ti in ti si jaz!« Naglo se obrne. Pred njim stoji pes.

 

Strmita drug v drugega. Deček se nasmehne in odvrne: »Dolgo se nisva videla.«

 

»Vmes sem postal mlad in star, oboje hkrati,« nadaljuje. »Ujet v Avtomat božanskega uma vidim, da nič ne vidim. Pticam režem krila, da lahko letim svoj ikarusov let.«

 

 

 

Pes odvrne: »Iluzija večnosti se razblini v hipu, ko črni krokar zarije svoj mogočni kljun v sveže zrklo. Če ti uspe v kapljici, ki se pocedi po kljunu, ujeti svoj odsev, morda dojameš, da si le popotnik med rojstvom in smrtjo.«

 

 

 

Deček se zamisli. Odvrže oblačila. Jutranje sonce osvetli golo telo. Vzame le materino šminko. Z njo bo pisal krogle. »Sedaj sva gola. Pojdiva. Midva sva popotnik.«

 

 

 

#Kolumne #Tomaz-pangersic