Članek
Skupščina ali razpadščina

Skupščina ali razpadščina

Objavljeno Mar 28, 2021

 

Zakaj se v skupščinah govori in 'razpravlja', če je pomembno samo glasovanje? A ni škoda časa? Morda je bilo smiselno nekoč, ko so se veljaki zbrali, da bi drug drugega dejansko poslušali in družno izbrali najboljše rešitve. Morda je bilo smiselno, ko ni bilo strank, v katerih bi se že vnaprej odločili, katere rešitve so najboljše. Zdaj tako rekoč ni skupščine, v kateri bi bila govorjenje in glasovanje kakorkoli povezana.


Skupščine so nastale pred izumom tiska, ko je bilo ljudi hitreje zbrati in jim nekaj povedati kot to napisati, razmnožiti in jim razposlati. Pred izumom tiska je razprava v živo tudi pismenim vzela manj časa kot dopisovanje. A danes imajo vsi poslanci tega sveta internet. Drug drugega in ves svet lahko seznanijo s svojimi domislicami v trenutku, ko se jim utrnejo. Nobene potrebe ni, da se poleg tega sramotijo še z zatikajočim branjem besedil, ki jih je po možnosti napisal nekdo drug in jih sami niti ne razumejo, kaj šele s prostim stresanjem 'modrosti' v mešanici maternega narečja, domače-branjščine, slenga najljubšega bifeja in mašil.

Učinkovita skupščina bi izgledala takole: poslanci pridejo, glasujejo in odidejo. Še bolj učinkovito bi bilo, če bi glasovali od doma, vse tiste čudovite stavbe v središčih glavnih mest pa bi namenili družbeno koristnim dejavnostim, za katere je res potreben prostor. Poslanska stanovanja bi lahko oddali revnim družinam – po možnosti po obstoječih cenah, ne po cenah za navadne državljane … Razprave pa bi potekale pred glasovanji. Poslanci bi po želji še vedno lahko govorili ali se kregali več ur skupaj, to posneli in dali na splet. Res pa je, da bi si zadevo ogledali in poslušali samo tisti, ki bi to res hoteli. Števec ogledov in všečkov bi bil neusmiljeno resničen …

Nekateri ljudje radi govorijo. Sposobni so govoriti zdržema uro, dve, tri. Če jih zmotiš z vprašanjem ali pripombo, so jezni. Ne marajo prekinitev. Ponavadi govorijo tako dolgo, da na koncu zmanjka časa za razpravo. Nočejo poslušati. Ne zanima jih, kaj drugi mislijo o vsebini, kaj šele o samem govoru. Govor ni pot ampak cilj. Zato imajo najraje slavnostne govore; možnost, da bi jih kdo prekinil, je skoraj nična, in večina prisotnih se dela, da zbrano poslušajo.

Takšni ljudje pogosto postanejo predavatelji ali vladarji, nekateri oboje. Kot ne razumem, čemu služijo razprave v skupščini, nikoli nisem razumel, čemu služijo predavanja. Danes razumem še manj. V vsaki državi bi lahko s kopico vrhunskih igralcev posneli najboljše možne učne ure za vse predmete. Učenci bi jih pogledali v šoli, študentje pa doma. Za meni podobne, ki raje beremo kot poslušamo, pa bi bilo vse skupaj še vedno na voljo v obliki učbenikov in skript (lahko bi si pomagali s kopico vrhunskih pisateljev). V živo pa bi se učitelji odzivali na pripombe, odgovarjali na vprašanja, vzpodbujali razprave in sodelovali v njih. A po mojih izkušnjah sodeč bi si mnogi raje dali kaj odrezati, kot da bi se odpovedali pravici do dolgoveznih govorov pred pridnim občinstvom …

Posledica takšnega izobraževanja je, da ne znamo poslušati. Ko nekdo govori, to sproti prevajamo v svoj jezik in delamo svoje zaključke. Tako pogosto preslišimo, o čem zares govori … Prav tako ne znamo razpravljati. Mnoge razprave so dva samostojna govora, ki prekinjata drug drugega. Kadar teče beseda o splavu, eden na primer govori o zarodkih, drugi pa o nosečnicah. V svoji zavzetosti ne opazita, da se v resnici sploh ne pogovarjata, ampak je vse en sam bobneč komunikacijski šum … Ko k temu dodamo še plehkosti o izročilu, navadah in veri, slabo poznavanje teme, funkcionalno polpismenost, namerne laži in zavajanja, dobimo to, kar se vsak dan odvija v gostilnah in skupščinah širom sveta: kopico samogovorov, ki skušajo drug drugega prekričati …

Dobrih govornikov je malo. To so tisti, ki se pogovarjajo sami s sabo. Na pravih mestih se prekinejo, si postavijo vprašanje in nanj odgovorijo. Vsake toliko izrazijo dvom v svoje besede in si ga razjasnijo. Sami odigrajo vse like v razpravi in jo privedejo do želenega zaključka. Ljudje jim jedo iz roke. Sicer še vedno razumejo le toliko, kolikor so sposobni razumeti, a zdi se jim, da so vključeni, da sodelujejo, in zato zaključno misel sprejmejo kot svojo lastno …

V dobi vplivnih prostakov, ki radi poslušajo sami sebe in hočejo biti slišani, imamo pravzaprav srečo. Naš Broj Jedan ne mara govorov in sovraži občinstvo. Če bi bil tak govornik, kot sta bila njegova vzornika – mladostni in sedanji – bi bili danes ne le balkanska Švica, ampak evropska Severna Koreja … Tako pa še obstaja upanje, kajti obdal se je s prostaki, ki so v govorjenju enako zanič kot v vsem ostalem.

#Kolumne #Gregor-hrovatin