Članek
So otroci s posebnimi potrebami res bolj potrebni šolanja?

So otroci s posebnimi potrebami res bolj potrebni šolanja?

Objavljeno Jan 05, 2021

 

V teh dneh poslušamo znova in znova argumente, razloge in motive zakaj morajo  t.i. otroci s posebnimi potrebami nazaj v šole in zavode. Zakaj zaboga bi morali ti otroci imeti prednost pred vsemi ostalimi? Kakšni so razlogi in kriteriji, da se tukaj ustvarja diskriminacija in drugačna obravnava?


Na misel mi pride kolikokrat sem si sama želela, da bi se kdaj zgodila kakšna naravna nesreča, katastrofa, potres, poplava, požar, snežni plaz, nekaj pač, da mi ne bi bilo potrebno za nekaj časa oditi v šolo. Kaj bi takrat dala za takšno pandemijo. Obiskovala sem namreč Zavod za usposabljanje invalidne mladine v Kamniku, sedaj imenovan Cirius Kamnik. Pravzaprav sem imela skoraj vsako leto, tik pred koncem poletnih počitnic pogoste nočne more, da se je nekaj zgodilo, kar mi je preprečevalo, da bi se ob novem šolskem letu vrnila v zavod. A prebudila sem se prepotena in prestrašena ter žalostno ugotovila, da me žal nič ne reši pred tem, da bom čez nekaj dni kljub vsemu morala zopet tisti prekleti Kamnik, stran od doma, staršev, prijateljev in najbližjih. Neusmiljeno sem se morala podrediti sistemu izobraževanja in usposabljanja, ki je bil posebej oblikovan za vse nas, ki nam ni bilo omogočeno, da bi obiskovali običajne šole.

 

Zakaj ne?

 

Ker so bili baje prav za take otroke ustanovljeni takšni posebni zavodi, ker sem bila baje invalid, ker se baje v običajni šoli ne bi počutila sprejeto in med sebi enakimi. Take in podobne nebuloze sem morala poslušati s strani socialnih delavk ter raznoraznih strokovnjakov od katerih se mi je obračalo v želodcu ob njihovi osladnosti in deklariranimi dobrimi nameni. In prav tako so v to bolno ideologijo skušali prepričevati tudi moje starše. Še dobro, da ne sama, ne oni niso nikoli zares sprejeti takšnih razlag. A takrat so bili drugi časi in drug sistem, ki mu ni bilo možno nasprotovati.

 

Lahko bi rekli, da sem prav na tej točki spoznala mehanizme izključevanja. Le-ti temeljijo na segregaciji, pokroviteljstvu, posebni skrbi, posebnih potrebah, medikalizaciji...ustvarjajo invalide, ki ne znajo sprejemati dolžnosti in odgovornosti, ker se jih sistematično uči, da tega preprosto niso sposobni, ne znajo, ne zmorejo. Roditeljska pravica se staršem podaljšuje v nedogled, v nedogled se otroke »šola«, rehabilitira, uči nekakšne samostojnosti, a vse to poteka v posebnih šolah, v posebnih zavodih, v posebnih institucijah. Paradoks je več kot očiten, nič od tega nima povezave z realnim življenjem, nabiranjem in učenjem iz izkušenj, odraščanjem skozi vsakdanje izzive in vzpostavljanjem lastne neodvisnosti. Sedaj se očitno ni kaj veliko spremenilo v miselnosti in dojemanju drugačnosti, le nekatere besede so bolj »politično korektne« in to omogoča še večjo manipulacijo glede pravic in dolžnosti otrok s posebnimi potrebami; joj, saj res, oni nimajo dolžnosti ker nimajo odgovornosti.

 

Kako sem zlobna, kajne, drage mamice, ki se žrtvujete že toliko let za vaše sončke, ali ne?

 

Kje pa je ljubezen, prijateljstvo, medosebni odnosi, zaposlovanje, ekonomska neodvisnost? O tem se ne govori, ne razpravlja, ni pomembno, je tabu tema. To zanje ni relevantno, ni pomembno. Ko bodo zaključili takoimenovano izobraževanje, pa bodo deležni storitve v varstveno-delovnih centrih ali še bolje, pridobili bodo osebno asistenco in zaposlili kot osebne asistente svoje mamice in očke. Tako se razume sodobna politika integracije v Sloveniji, da zate poskrbijo od zibelke do groba.

 

 

 

#Kolumne #Elena-pecaric