Članek
Hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah

Hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah

Objavljeno Aug 02, 2020

 

Hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah so pomije. Kakovost sestavin je premo sorazmerna s ceno, ki jo postavi ponudnik. Javna kuhinja je dolžna izbrati ponudnika, ki postavi najnižjo ceno. Poceni gostilna se trudi najti še cenejšega … Vrtci, šole, domovi, zavetišča, bolnišnice in obrati, ki hranijo uslužbence – torej tisti, ki bi morali ljudem zagotoviti najboljšo možno hrano –, marsikoga zastrupljajo s slabšo košto, kot jo jé doma.


Zastrupljajo? Krompir, pšenica in riž, ki se jih od semena do ust ni dotaknila človeška roka; v stik so prišli samo s kovino, kartonom in plastiko … Deset vrst vedno sezonske zelenjave, ki ni nikoli videla zemlje … Prav toliko vrst obilno špricanega sadja, obdelanega, da ne gnije in da lepo izgleda … Sladkarije, v katerih je več sladkorja in kemikalij kot hrane … Kupi mlečnih izdelkov in v vsakem mleko tisočev nesrečnih, prestrašenih in z antibiotiki prepojenih krav iz različnih držav … Pri vsakem obroku cele gore poceni mesa na poceni mesu s poceni mesom … In vse skupaj utopljeno v soli …

Vzgojnoizobraževalne ustanove naj bi otroke vzgajale in izobraževale. Del otrok doma jé veliko bolj zdravo in raznoliko. Prehrana v ustanovah jim zgolj škodi. Česa se lahko ob takšni košti naučijo o hrani? In kakšen odnos naj razvijejo do hrane? Če bi smeli poslušati svoje telo, bi takoj izpljunili večino tega, kar jim je ponujeno …

Drugi del otrok pa ima slabe prehranske navade. Zakaj? Ker šole že ves čas svojega obstoja ne počnejo ničesar, da bi izboljšale prehranske navade otrok. Zgolj nakrmijo jih, da so siti … Doma pa to počnejo tudi o prehrani enako 'vzgojeni' in 'izobraženi' starši in stari starši. Če za topinambur še nikoli nisi slišal, če za proso domnevaš, da je žito, če si brokoli videl v resničnostni oddaji, kokos pa poznaš po umetni aromi v soku in sladoledu, potem kozjega, kaj šele prosenega mleka najverjetneje ne boš hotel poskusiti, in če ti bo kdo namesto mesa ponudil ocvrt sojin tofu, ga boš ozmerjal ali tresnil … In tako vzgojiš tudi svojega otroka, medtem ko mu iz obroka v obrok daješ na mizo tistih pet stvari, ki jih je pripravljen jesti, da imaš mir.

Poleg tega naj bi bila Slovenija dežela, kjer je vera ločena od države. A zakaj gredo državne javne kuhinje na roko kristjanom, ne pa tudi muslimanom, pripadnikom judovske vere, hinduistom in drugim? Zakaj na postne dni ni celih gor poceni mesa na poceni mesu s poceni mesom? Zakaj so ribe vedno ob petkih? Zakaj hrana nima certifikatov halal in košer? Zakaj javne kuhinje strežejo svinjino in govedino? …

Z izjemo zavetišč so javne kuhinje dolžne pripravljati posebne obroke za posameznike, ki so jim zdravniki predpisali, naj se izogibajo določenim vrstam hrane. Če ima kak klošar celiakijo ali laktozo, naj pač crkne. Otroci, mladostniki in starci pa ne smejo crkniti od hrane, ker bi bilo to slabo za posel … Nikogar ne briga, da jih javne pomije ravno tako ubijajo, le dosti počasneje. Velike količine krompirja in pšenice (škroba in glutena) je pač težko prebavljati. Mlečni izdelki pač napihujejo. Velike količine mesa pač povzročajo avtoimunske bolezni ter bolezni srca in ožilja. Velike količine sladkorja, soli in drugih dodatkov pač vežejo nase tekočino in škodijo na veliko neznanih in neraziskanih načinov …

Če je hrana v javnih kuhinjah in poceni gostilnah pomije, je dietna hrana takšna, da bi jo zavrnile tudi sestradane svinje. Postavite se v kožo otroka, katerega sošolci se mastijo z nezdravo, a vsaj kolikor toliko okusno svinjarijo, medtem ko mora sam jesti enako nezdravo, a obupno neokusno in na pogled gnusno svinjarijo!

Vse to bi se dalo rešiti z enim zamahom. Javne kuhinje in ponudniki malic bi lahko iz nabora sestavin vrgli vso hrano živalskega izvora. Potem bi se morali znebiti vseh preostalih uveljavljenih alergenov – torej tistih rastlin in gob, ki nekaterim ljudem dokazano povzročajo zdravstvene težave. Nato bi izločili vse nepotrebne konzervanse in dodatke, umetne vonje, okuse in barvila. Obroke bi pripravljali iz tega, kar bi ostalo.

Tako bi poskrbeli ne le za enakopravnost sledilcev različnih ver in diet, ampak tudi za enakopravnost vegetarijancev, veganov in ostalih čudnojedcev z vsejedci. Vsejedci, ki to berete, najbrž že skačete v zrak od besa. A nalijmo si čistega vina (kdor ga pije)! Kdor brez določene vrste hrane ne more oziroma noče živeti, ni jedec, ampak odvisnik. Če ste prepričani, da je preživeti en teden brez mesa mučenje, ste blodnjavci in potrebujete zdravljenje. Duševno zdrav jedec je človek, ki se lahko brez kakršnihkoli težav za daljši čas ali za vedno odpove katerikoli jedi. In takšnih je pač med vegetarijanci in vegani neprimerno več kot med samozvanimi vsejedci.

Vsejedci jeste vse, torej lahko brez težav jeste tudi vegansko hrano brez alergenov. Ljudje z alergijami alergenov ne morejo jesti, ker imajo prebavne težave ali dobijo vnetja. Vegani živali ne morejo jesti, ker bi imeli prebavne težave ob misli nase in bi dobili vnetje, ko bi se pogledali v ogledalo. Če se vam, vsejedcem, zdi to neumno, zakaj na pepelnično sredo in veliki petek ne zahtevate na krožniku mesa, kot ostale dni? Zakaj (nedosledno) sprejemate prehranske odstope zaradi vere, prehranski odstopi zaradi prepričanja pa v vas vzbudijo željo po obnovitvi javnih mučenj in usmrtitev?

Dejstvo je, da javne kuhinje in poceni gostilne sedaj za vsak obrok pripravijo cel kup menijev, pa kljub temu dosti ljudi ostane lačnih. Če bi šle na roko vsem, bi pripravile zgolj en meni, ki bi ga brez težav jedli vsi. Navsezadnje večini jedcev nudijo le del dnevnih obrokov. Kdor želi jesti še kaj drugega, lahko to počne popoldne in med vikendi, v bolnišnicah pa v času obiskov. Izjema so le nekateri prebivalci domov za upokojence. Njim bi lahko – kot doslej – ponudili dva obroka: pomije z in pomije brez.

Če menite, da bi bili v tem primeru ljudje prisiljeni ves čas jesti iste reči, se krepko motite. Iste reči se v javnih kuhinjah namreč jedo zdaj. Kar preštejte, koliko vrst juh, mesa, prilog, solat, sladkarij, sadja in pijač je na voljo! Raznolikost je tolikšna, da se ne le meniji (pogosto v enakem vrstnem redu), ampak posamezne sestavine pričnejo ponavljati prej kot v treh tednih …

Če bi vsak prehranski obrat uporabljal zgolj vse vrste in sorte gomoljnic, žitaric, stročnic, zelenjave in sadja, ki rastejo na 20-kilometerskem območju okoli njega, bi lahko vsak dan v letu ponudil nekaj novega, kar bi bilo z malo truda okusno, skoraj brez truda pa zdravo.

#Kolumne #Gregor-hrovatin