Mogoče mu gredo zapohanci na živce,

a ne bi šel nad njih z mačeto kot Duterte.

Kot Bolsonaro Indijance bi Cigane strpal v rezervat,

a gozd ohranil bi za lovce, gardske igre in pohod nedeljski.

Kolikor pač je zdrav, tak duh v telesu zdravem nosi,

a da bi kazal mišice kot Putin, to mu ne leži.

Raje nogomet igra, kot da gradil bi stadione;

Orbán debeli je le vzor za rušenje vsega, kar omogoča misliti s svojo glavo.

Bi mislece zaprl kakor Erdoğan, jih mučil in nato bi izpuhteli?

Kdo ve? Morda bi se zadovoljil s par brcami, izgonom in izbrisom.

Navsezadnje noče grdih kipov sebe vsepovsod;

mu kič ni prav nič všeč kot Berdimuhamedowu.

Okoli las ne zganja cirkusa kot Kim Jong-un,

sprijaznil se je s plešo kot gospod.

Če se udeležuje orgij, to odlično skriva;

dam ne šlata in poljublja kakor slamnoglavi Trump.

Tito z moškimi je govoril, trepljal otroke in ponoči ljubil ženske,

On pa pravzaprav bi rad ljudem le vladal; z njimi ne bi bil na ti.

o

Vse dela prav, da bi postal trinog mogočni,

a kaj, ko manjka mu človeška plat,

da pivski brat bi se poistovetil z njim,

njegove govore polpismen tepec vzel za svoje,

umazanec igral se s kurbo, da je on in ona mlada lepa žena – lutka brez vsebine.

Trinog povprečen je kot po pravilu bednik, ki se je povzpel iz ljudstva:

v čevljih zloščenih so noge s trdimi podplati;

z obleko skriva, ne razkriva, svojo nrav.

V očeh povzpetnikov te vrste raja vidi sebe;

ne vidi se v očeh nekoga, ki nikoli ni bil eden njih.

o

In kako naj vlada čemurkoli, če nikomur ne zaupa?

Res vsak vladar obdan je s psi,

a hkrati alfa tropu je volkov, ki znajo in želijo tudi sami iti nad jelena.

A on? On vsakomur pregrizne vrat, ki ni prihuljen pes,

da preživi le zver, ki pametna ostaja v senci,

in butasta žival, ki že z grimaso da na pladenj, kaj se plete ji po prazni glavi.

In kaj se plete? S kolom v rokah ali med nogami mah – nič drugega.

o

Govornik ni, karizme nima in za njim je vojska gub in špeha.

Še tak, kot je, se močnim, vplivnim zdi preveč mogočen,

pa tudi nas je uročil, da vidimo v njem bajeslovno bitje,

čeprav vemo, da tip bi do volitev izpuhtel, če bi se delali, da ne obstaja.

Kaj figura je, s katero dva milijona nas drži v šahu desetletja?

Kakšen strup je v vodovode zlil, da ne znamo misliti Slovenije brez njega?

Smo takšni hlapci, da med nami še trinog dostojen ne doraste,

ki bi Orbánu, Trumpu jebal mater, ne pa lizal gat?

o

Po drugi strani pa – predstavljajte si, da bi ga imeli:

da ne bi bil preprodajalec, ampak ropar in razbojnik kakor Stalin;

od besa slep morilski blodnjavec kot Hitler, in ne preračunljivec hladen;

poveljnik bojevit, pogumen in zaslužen kot Zedong, ne nek obramboslovec,

ki boji se murgelskega palčka sivih las in novinarjev, ki imajo le za burek!

Strašno, ne? …

Predstavljate si, da ga ni:

da je izginil v svoji prvi ječi, umrl od kapi ali v nesreči,

da tiči v svoji drugi, tretji ječi ali krogla mafijska tiči v njem!

Kdo bi steber zla bil in čaščenja? Pravi trinog? Kdo od psov? Nihče?

Če lahko bi volili za nekaj, ne pa vedno proti njemu, bi izvolili kdaj kakšen »za«?

Bi strankarski veljaki, ki gredo vsak dan na nož,

v tem času sedli, kaj dorekli in zares speljali,

ali bi vrtičke si še lepše razmejili

in gojili v miru vsak svoj šop zelencev?

Bi bilo drugače, bolje, slabše,

ali pa je bajeslovni lik le dim,

da zamegljeno vidimo, kar bi tako ali tako bilo;

tabletka, ki nam omogoča sanjati bolj znosen svet;

izgovor, da se nič ne da?

o

Olajšanje: je tu, ostaja. Mirno lahko gremo k vragu.