Ljudje s posebnimi potrebami so v resnici ljudje s posebnimi izzivi. Njihove potrebe niso nič nenavadnega; le več časa potrebujejo, da jih zadovoljijo. Z izzivi je povsem druga pesem; čas ti prav nič ne pomaga, če skušaš z električnim vozičkom priti po stopnicah – razen če čakaš tako dolgo, da se stavba sesuje v prah in se nato zaprašiš v ostanke želenega nadstropja …

Izzivov je ogromno, a na splošno velja, da je edina 'prava' oseba s 'posebnimi' potrebami tista na vozičku. A tudi ta za svoj električni kabriolet potrebuje še kaj drugega kot zgolj klančino ali dvigalo (ki je včasih tako počasno, da je skoraj bolje čakati, da se stavba sesede) in železno oprijemalo ob straniščni školjki … Potrebuje prostor, da pride skozi – in da lahko obrne, da se ji ni treba vračati vzvratno … Ljudje s posebnimi izzivi potrebujejo posebne, osebno njim prilagojene igrače, jedilni pribor, mize, orodja, pisala, risala, tipkovnice … Predvsem pa potrebujejo podatke, podane v njim razumljivi obliki in na njim razumljiv način – da si lahko z njimi pomagajo ravno tako kot ljudje brez posebnih izzivov.

A za običajne smrtnike, ki s temi nenavadneži nimajo neposrednega opravka, je vse to španska vas. Žal pogosto tudi za vodilne smrtnike v ustanovah, ki z njimi imajo opravek … Sestavijo klančino ali dve in vgradijo dvigalo. V luknji, ki je ne potrebujejo, zgradijo stranišče – sicer v skladu s pravili, a skoraj povsem neuporabno. Z državnimi ustanovami izmenjajo papirje v skupni teži transportnega vozička. Poslušajo pametnjakoviča, ki pride k njim modrovat o posebno potrebnih. Nato so – po svojih in uradnih merilih – nared za sprejem invalidov. Vse ostalo je na grbi tako imenovanih »spremljevalcev« …

Učenec si ne more pisati zapiskov – mu jih bo kracal spremljevalec … Učenec ne more uporabljati ravnil, šestil in drugih pripomočkov za risanje – mu jih bo držal spremljevalec … Učenec ne more računati – lahko se zanese na spremljevalca … Učenec ne more reševati pisnih nalog iz tujega jezika – spremljevalec bo skrbel za črkovanje … Učenec ne more izpolnjevati pisnih testov – spremljevalec mu bo v samoti kakšnega kabineta pomagal izbrati pravilni odgovor … Učenec ne more zbrano slediti pouku – spremljevalec mu bo vsake toliko tlesknil pred očmi … Če bodo težave, bomo malo zamižali, pa bodo minile …

In kaj še?! Je to šola ali družabna igra »igrajmo se šolo«? … Če je učenec invalid, naj mu gre šola naproti tako, da še sama postane invalidna? …

Predpostavimo, da ste spremljevalec učenca, ki ne more in nikoli ne bo mogel pisati in natančno risati! Kaj počnete v 1. razredu pri slovenščini, ko se otroci urijo z grafomotoričnimi vajami? Vi ste se že naučili pisati, vaš varovanec se ne bo nikoli. Ste res dolžni kracati cele strani tistih vijug? … Risati korenčke in notranjost črvov pri naravoslovju? … Grafe in tehnične risbe? … Šteti število bombonov, ki jih je kdo pojedel in kdo drug dal v žep? … In kaj počnete pri likovni vzgoji; po navodilih učiteljev rišete in barvate rožice, drevesa in hiše? …

Če je treba narisati družino: narišete svojo ali učenčevo? Po njegovih navodilih? Torej moti pouk. V kabinetu? Torej ga osamite, mu skrajšate čas pouka in ga prepustite nestrokovnjaku za poučevanje … Tudi reševanje nalog v delovnih zvezkih in na delovnih listih s spremljevalcem je neobhodno glasno ter vsebuje postopke in rešitve na pladnju za ves razred. Spet v kabinet? … Zakaj je tak učenec sploh v šoli, če lahko v razredu samo posluša, ne more pa ničesar delati? …

In kaj počne spremljevalec pri tujem jeziku, ki ga ne zna? Kaj počne pri računskih predmetih, ki jih ne razume povsem? Kaj počne pri snovi, ki jo slučajno obvlada, pa spremlja, kako jo učitelj predstavlja površno in napačno? Kaj počne pri snovi, ki je videti zapletena in nerazumljiva, v resnici pa je zgolj neumna in neuporabna? … Če se ne odzove, je s tem koristen za učenca in spoštljiv do učiteljev ali zgolj žaljiv do sebe? …

In kaj počne pri vzgojnih predmetih? Ponavadi nič, čeprav bi tam lahko še največ … Prav vzgojnih predmetov so učenci s posebnimi potrebami kot po pravilu opravičeni – predmetov, pri katerih učenci največ sodelujejo drug z drugim in soustvarjajo vsebino …

A teh vprašanj si ne zastavljajo ne spremljevalci, ne učitelji, ne ravnatelji, ne ljudje na ministrstvih, kaj šele prizadeti učenci. Ti zadnji se v glavnem trudijo biti čim bolj neopazni, nemoteči, pridni. Niso ravno ljudje, ki bi spreminjali svet … Torej ga moramo ostali spremeniti zanje. A kaj, ko delo spremljevalcev učencev, ki ne morejo pisati, stoji in pade na zapiskih? …

Pouk pri 'pravih' predmetih poteka v obliki predavanj. Gre za neskončno naštevanje nadpojavov, pojavov in podpojavov ter njihovih značilnosti. Čeprav je vse to navedeno v učbenikih, je slovenskim učiteljem kdo ve zakaj silno pomembno, da v zvezkih učencev obstaja skrajšana različica po njihovem izboru. Da bi to dosegli, jo narekujejo, zapisujejo na tablo ali projicirajo na platno, učenci pa kot obglavljeni roboti prepisujejo in prerisujejo v zvezek.

Čemu služi to obredje, ne vedo ne učitelji ne učenci; tako se pač dela … Tako se dela vso osnovno šolo, vso srednjo šolo, na do- in podiplomskem študiju in na večini kasnejših izobraževanj – ko so udeleženci že zdavnaj pismeni in ni potrebe po vežbanju grafomotorike … Tako se dela, da se vežba in hkrati preverja brezumna pridnost … Tako se dela, da mine čas, ki ga že tako ni nikoli dovolj …

Če je učiteljem res toliko do tega, da imajo učenci to navlako v zvezkih, zakaj je preprosto ne skopirajo in naredijo skript? Ubili bi vsaj toliko muh na en mah kot pravljični čevljarček; vsi učenci bi imeli: (1) enake, (2) pravilne, (3) popolne, (4) čitljive, (5) lepe, skratka (6) vzorne in (7) vzorčne zapiske.

Pa še eno muho bi ubili: (8) spremljevalcem učencev s posebnimi izzivi bi prihranili skrb in odgovornost za nekaj, kar bi moralo biti delo strokovnjakov. Zapiski, ki si jih delajo učenci sami, so njihova pravica in odgovornost. Zapiski, ki jih delajo spremljevalci, pa niso več zapiski, temveč učno gradivo, iz katerega se učenci učijo. Za pravilnost, jasnost, preglednost in čitljivost učnega gradiva pa so lahko po zakonu odgovorni samo strokovnjaki za poučevanje posameznih predmetov in nihče drug. Spremljevalci torej pod nobenim pogojem ne bi smeli pisati in krancljati zapiskov. A spremljevalci učencev, ki sami ne morejo pisati, širom Slovenije počnejo natanko to …

Invalidi so tako dvakrat invalidi. Učenci, ki ne morejo pisati in risati, so namesto najboljšega strokovnega učnega gradiva deležni najslabšega ljubiteljskega iz druge roke. Zakaj najslabšega? Učenci se okoli zapiskov večinoma potrudijo, ker je to dobro za njihove ocene. Zakaj pa bi se trudili spremljevalci? Lahko naredijo »odlično« ali »zadostno«; plača je v vsakem primeru enaka … Trkati na njihovo vest je naivno. Seveda so lahko in tudi morajo biti odgovorni za redno zbiranje in urejanje učnega gradiva: lepljenje listov z učno snovjo v zvezke ali nalaganje na ključke ter opremljanje z naslovi, datumi in opombami na podlagi želja in potreb svojih varovancev. Odgovornosti za vsebinsko in oblikovno pripravo učnega gradiva pa enostavno ne smejo imeti in pika! Učenci s posebnimi izzivi ne bi smeli biti odvisni od zapiskov, ki jih spacajo skupaj spremljevalci – najboljših ali najslabših, vsekakor pa drugačnih, kot bi si jih spacali sami! Ne, morali bi biti upravičeni do najboljšega učnega gradiva, ki jim ga lahko spaca skupaj šolski ustroj! …

Dolžnost spremljevalcev ni in ne more biti, da sledijo snovi, da jo razumejo in jo pravilno ponovijo – to je dolžnost učencev. Dolžnost spremljevalcev je, da spoštljivo poskrbijo za njihove telesne potrebe in jim pomagajo pri spopadanju z izzivi – ne pa, da se namesto njih spopadajo z izzivi, ki to sploh ne bi smeli biti …

 »Naša prilagoditev na učenca s posebnimi potrebami ste vi,« mi je rekla ravnateljica, ko sem bil spremljevalec učencu z gibalnimi izzivi.

Takrat sem ji skušal razložiti: »Ne, gospa ravnateljica, jaz nisem prilagoditev, ampak sem človek. Tudi vaš učenec z gibalnimi izzivi je človek. Človek, ki potrebuje prilagoditve: prostora, pripomočkov, gradiva in postopkov. Če jih nima, je drugorazredni učenec. Ne smemo pa mu prilagajati odnosov. Če se do njega vedemo 'prilagojeno', postane drugorazredni človek … Če zahtevate, da sledim pouku in sestavljam njegove zapiske, ne da bi mi jih on narekoval in me vodil, me silite, da mislim namesto njega. Namesto da bi bil njegov podaljšek, postanem vaš učenec, on pa moja cokla.« Ni hotela razumeti, in moral sem se 'izpisati' …

Temu kvazidobrodelnemu ljubiteljskemu cirkusu na hrbtih invalidov se pri nas strokovno reče »integracija« …