Novoletne zaobljube o zdravem življenju se rade prenesejo na prvi vikend, ki diši po pomladi (počakajmo še nekaj let, pa bo to dvoje sovpadlo). Včasih držijo še drugi ali tretji vikend, nato pa jih ponedeljkove bolečine v mišicah skoraj brez izjeme pokopljejo. V omarah in kleteh ostanejo le spomeniki zaobljubam – svetleče nove trenirke, čevlji, kolesa, rolerji, žoge, torbe in članske izkaznice športnih društev – in svet se vrti naprej, kot da ni bilo nič … Zadeva se ponovi v času jesenskega pospravljanja, ko ljudje spet uzrejo vso to robo. Da bi zmanjšali slabo vest zaradi lenobe, jo še enkrat ali dvakrat uporabijo, preden spomladi nabavijo novo …

Tiste vikende ob koncu jeseni in začetku pomladi zavoham že zjutraj: »Jasno je, toplo je – danes bodo gomazeli.« In res: med kolesarjenjem na takšno soboto ali nedeljo ne morem najti tako stranskega in nepomembnega kolovoza ali gozdne ceste, da ne bi srečal nikogar. Čez odseke, kjer lahko sicer slišim le potoček, vetrič in kakšno ptico, se valijo celi bataljoni rahlo preobilnih osebkov srednjih let, ki ropočejo s pohodnimi palicami ter drug drugemu in okoliškemu gozdu glasno izpovedujejo svoje službene, družinske in zdravstvene tegobe. Med njimi se ponavadi najde kak modrec, ki iz rokava stresa pametnice o težkosti in zdravosti mojega kolesarjenja, dokler jim ne pobegnem okoli ovinka. A to moram narediti počasi, kajti za vsakim ovinkom lahko pričakujem kakšnega dedka in vnuka, ki bok ob boku gonita v strmino vsa zasopla, a opremljena, kot da ravnokar snemata oglas za najnovejše kolesarske čelade.

Na srečo se to hitro konča. Ko pride čas, v katerem se je nekoč začela zima, ljudje oznanijo konec kolesarske sezone in pospravijo kolesa, čeprav ne o snegu ne o resnem mrazu ni ne duha ne sluha; le sonca je manj in smoga več. Pozimi se smuča – prav tako v čimbolj novi, čisti in svetleči opravi – če imaš denar. Če ga nimaš, lenariš, ješ ceneno hrano, se rediš, mlad zboliš in počasi umiraš.

A tudi če ga imaš, te po trije vikendi celodnevnega razkazovanja nove športne opreme na letni čas ne rešijo pred istim. Takšni občasni izbruhi zdravega življenja naredijo več škode kot koristi. Ponavadi so začinjeni s sendviči, napolitankami in drugo ceneno hrano. Na poti je treba zvrniti kak glažek, ob koncu pa še nekaj glažev. Mišice skelijo, sklepi bolijo, na žulje pa ne smeš niti pomisliti …

Ko se nešportniki lotijo športa, se kot po pravilu strašansko precenijo. Lotijo se gibalnega zalogaja, ki ga njihova telesa niso sposobna prebaviti brez bolečin. Če so zagnani, to še nekajkrat ponovijo. Vsakič si zadajo več – in vsakič jih bolj boli. Telesa niso tako neumna kot lastniki in se nazadnje uprejo: že ko tepec pomisli, da bi se spet pognal v kak breg, ga preplavi občutek trpljenja. In nazadnje tudi tepec odneha …

o

Ko je čika Toni rohnel: »Vježbaj, pizda ti materina!« seveda ni imel v mislih takšne vadbe, kar je pozneje tudi pokazal. In to, kar je pokazal, je za začetek čisto dovolj. Če je bilo doslej tvoje edino gibanje prestavljanje od enega sedišča do drugega, preklopa na zdravo življenje res res res ni dobro začeti s tekom na vrh Pohorja in nazaj dol …

Čika Toni je postal tako priljubljen, kot da je edini Hrvat, ki ima kaj pametnega za povedati. A vseh njegovih besed ni treba jemati kot suho zlato. Že v prispevku, ki ga je proslavil, je trosil neumnosti; na primer da gripa ne obstaja. Njegova osornost in odnos do novinarke sta tudi v popolnem nasprotju z gentlemansko podobo, ki jo je pričel kazati kasneje. A če dosledno slediš njegovim nasvetom za zdravo življenje, boš kmalu tako zdrav, kot si v svojem telesu le lahko. Takrat boš lahko šel peš na Pohorje in dol ali na Triglav in dol, pa ti to ne bo muka ampak užitek …

V mariborskem študentskem naselju je fitnes na prostem – ograjen, da ga ne bi kdo slučajno uporabljal izven uradnih (odklenjenih in s kamero snemanih) ur. V enem delu so naprave za lažje vaje, v drugem pa raznovrstni drogovi za obešanje. Postavni mladci in njim pritelovadene mladenke se držijo predela z drogovi, kot da je med njimi in napravami električni pastir. Mene in občasno kakšnega starejšega rekreativca na nedotakljivi strani gledajo, kot da jim bodo mišice uplahnile že zato, ker smo tam – kot da so naprave kužne in oddajajo strupene hlape šibkosti, če jih nekdo uporablja. Ko sem enega od njih o tem povprašal, mi je – z rahlim odporom do moje okužene pojave, a ognjevito – jel razlagati, da morajo mišice peči, da jih je treba natrgati, ker potem rastejo. Res rastejo, a zgolj mišice, ne pa tudi moč. In natrgane mišice so manj prožne in gibčne kot nenatrgane. Takšni tipi se z leti dobesedno strdijo. Pol življenja bolečin in pol življenja okornosti za to, da si videti, kot da nosiš premajhne majice …

o

V športu je treba uživati. Biti moraš sproščen in migati lahkotno. Šele ko dodobra spoznaš svoje zmožnosti, lahko začneš premikati svoje meje – z majhnimi koraki, da je užitek vedno večji od napora, da lahko naslednji dan narediš enako in si tretji dan zaželiš še. Najti je treba miganje, ki te veseli, in mu vsak dan posvetiti nekaj časa – tudi pet minut je bolje kot nič ali preveč.

To je vse, kar je treba vedeti. Najboljši osebni trener je človek sam sebi. Nihče drug ne ve tako dobro, kakšno miganje in koliko njega mu ustreza. A če je nekdo raje zasedèn, utrujen, poln bolečin in bolan, kot da bi začutil in spoznal svoje telo ter se veselil, da je zase naredil nekaj zdravega in prijetnega, mu ne more pomagati ne čika Toni, ne osebni trener, ne ta članek …

Ta članek je nastal za mojo lastno zabavo – ker prav tako rad pišem kot migam in mi nihče več ne more pomagati, da ne bi …