Novo leto sem preživel na gorenjskem Jamniku. Tam je čudovit razgled na nešteto vasi med Prešernovo Vrbo in rokovnjaškim Udin borštom. Mesta – od razvlečenih Jesenic preko kičastega Bleda do bele Ljubljane – učinkovito zakrivajo griči in hribi s svojim zelenjem.

Hotel sem stran od gomazeče gneče, maničnih pijancev, razglašenega tuljenja in uničujočega pokanja. A to je dandanes nemogoče. Vse to je namreč bilo tudi na Jamniku. Bilo je v vseh vidnih vasicah in nevidnih mestih. In bilo je tudi na vseh gričih in hribih. Še dobro, da sem bil človek; če bi bil žival, bi se od groze skozi središče zemlje prekopal na Antarktiko …

Pravzaprav je bilo veličastno – kot bi stal sredi ognjeniške pokrajine, kjer pokajo skale, kjer se trese zemlja, kjer na nešteto mestih brbota in bljuva … In bilo je pošastno – kot bi stal sredi bojišča največje bitke 3. svetovne vojne … Za vogalom je ponovitev dražgoške bitke, od katere vidiš samo nebesni stroboskop … Kot za časa soške fronte poteka pozicijski boj za vsako vzpetino na obzorju … Tudi tvoj hrib zavzemajo otroški vojaki z niti ne tako otroškimi ročnimi bomb(ic)ami in pes, ki se mu od vseh doživetih grozot meša … Najhujši boji se bijejo za naš največji biser – Bled; nad njim niti ni stroboskopa ampak zgolj svetloba – kot da je res biser, ki se sveti v temi … Ljubljana je v plamenih; ognja se ne vidi, a kjer je toliko dima, mora biti tudi precej tega … Spodaj v dolini pa vojna vseh proti vsem – kot da si sosedje končno in dokončno dajejo duška …

Kaj bi rad ob takšnem začetku? Še več tega? Ali za spremembo smeri raje več tistega, v vedno bolj hiperaktivnem svetu sramotnega vzdušja, imenovanega »spokoj«?

So ognjemeti lepi? To je treba vprašati gluhe – le oni so lahko nepristranski. Kdor ima rad sliko, se mora krepko potruditi, da 'spregleda' zvok. Kdor ima rad pokanje, pa bi lahko šel v Sirijo; tam bi ga odprtih rok pričakalo kakšnih dvajset različnih delodajalcev – vsak s svojo izvirno korporativno filozofijo –, ki bi mu z veseljem zagotovili 24/7-urno udeležbo v ustvarjanju in poslušanju ognjemetov.

Kaj ognjemeti govorijo, ee, vreščijo? Da smo trpežni, ker jih zmoremo prenašati? Da smo mogočni, ker smo v njih sposobni uživati? Da nas prav nič ne briga za počutje živali, čistost zraka in lastno zdravje? … Ja, tako trpežni in mogočni smo, da lahko vdihavamo tudi zrak, v katerega smo izstrelili toliko rudnin kot manjši ognjeniški izbruh.

Vseeno nam je. Vseeno nam je, čeprav govorimo, da nam ni vseeno. Ko je treba od besed preiti k dejanjem, se raje vrnemo na preizkušene in utrjene poti osvajalcev in izkoriščevalcev. Lažje je voziti avto kot iti peš. Lažje je kupiti novo majico iz Bangladeša kot zakrpati staro s Tajvana ali celo stkati svojo iz vrtnih kopriv …

Prav, gremo naprej, dokler bo šlo! Če ne bi globoko v sebi slutili, da se bo nekega ne tako oddaljenega dne ustavilo, ne bi tako drveli … Globoko v sebi vemo, da je edina pot, ki ne vodi tja, vrnitev v srednji vek. A zakaj bi šli že zdaj v srednji vek? Tako ali tako bomo prišli tja po ovinku čez konec sveta (ki bo izgledal kot Novo leto z Jamnika, le da bo bolj dolgo trajal). Do takrat lahko uživamo v vsem, v čemer se tisočletja prej ni dalo, tisočletja potem pa se ne bo več dalo.

Vse to je torej v redu. A zakaj je treba leporečiti in hliniti, da smo prijazni in okoljevarstveni, da hočemo svojim potomcem mir in blagostanje? Priznajmo si, da hočemo uživati v vsem, kar si lahko privoščimo, dokler se bo le dalo, potem pa bo, kar bo – samo da si ne bomo mogli očitati, da nismo izkoristili življenja!

Ljudje z motnjami v duševnem razvoju znajo biti ravno tako uživaški, sebični, ozkogledi, trmasti, nestrpni, privoščljivi, zavistni in brezbrižni kot običajni trpežneži in mogočneži. Razlika je le v tem, da oni tega ne skrivajo. Ne leporečijo in ne hlinijo. Povedo, kar mislijo, in pokažejo, kar čutijo. Zato jih imam rad.

Rad bi imel rad človeštvo. Rad bi, da bi si ta uživaška, sebična, ozkogleda, trmasta, nestrpna, privoščljiva, zavistna in brezbrižna svojat odkrito priznala, da gre k vragu in da ji za to gladko dol visi. Rad bi, da bi bili mogočni v iskrenosti in trpežni v njenem sprejemanju. Rad bi gledal tudi 'navadnim' ljudem v oči, ne skozi njih, kaj se tam zadaj v resnici plete.

Bi to sploh še bilo človeštvo?

Karkoli bi bilo – takšno človeštvo bi lahko imel rad, čeprav bi me – kot tisto hlinjeno – s seboj popeljalo v isti propad. A če bi bilo iskreno, bi mogoče vseeno zavili na kak boljši izlet v prihodnost …