Članek
Moj je večji in o svetovnem rekordu

Moj je večji in o svetovnem rekordu

Objavljeno Jan 11, 2018

Najprej jaz. Najprej moj narod. Najprej moja država. Najprej naši. Najprej tehnološki napredek. Najprej naravoslovje. Najprej menedžerji. Najprej bankirji. Najprej elite. Ljudje na vseh koncih sveta vsak dan razmišljajo na take načine in ne vidijo v njih nobenega problema. Potem morda vidijo kak dober film. Na primer tega, v katerem režiser Sidney Lumet (film ima naslov The Pawnbroker (1964)) prepričljivo pokaže, kaj se dogaja s človekovo identiteto, če je dolgo izpostavljena zlu: zlomi se, razpade. Ljudje kljub temu pogosto rečejo, da je življenje trdo in da je treba otroke navajati na trdoto že od malega. Kot bi rekli, da jih je treba čim prej pripraviti na zlom moralne identitete. Protagonist Lumetovega filma je na koncu povsem zlomljen, čeprav preživi in je zgolj priča. Torej za moralni zlom ni treba, da je človek avtor zlih dejanj, saj zadošča, da jih spremlja, vidi, sliši zanje. Potem ne pomaga niti Najprej jaz, najprej naši. In tehnologije so zgolj brezbrižne, neme in hladne.


Še nobena tehnologija ni sama po sebi osvobajala ljudi in občestev, še nikdar jim ni sama po sebi povečevala blaginje, občutkov zadovoljstva in sreče.

Obstajajo tri koordinate naših vsakdanjih življenj, ki se v glavnem ne spreminjajo in se dolgoročno ne spremenijo, kar pomeni, da ima Maria Pia Lara prav, ko v knjigi Narrating Evil: A Postmetaphysical Theory of Reflective Judgment že na začetku poudari, da je 20. stoletje preplavljeno s kugo, ki jo upravičeno imenuje človeška krutost. Nobenega dvoma tudi ni, da je bil tehnološki napredek v istem času zelo velik.

Krutosti se nadaljujejo v 21. stoletju, le da niso vselej razvidne in očitne vsem. Obstajajo tudi strukturne, nevidne krutosti, ki se dogajajo vsak dan, ljudje pa smo priče.

Prva koordinata je posameznik, delavec, od katerega se pričakuje učinkovitost, dinamično življenje in tekanje za sanjami; nobenega zla torej. Druga koordinata je potrošništvo, množično, globalno, je čisto vseeno, način življenja, ki naj bi ga poganjala volja do egoističnega preračunavanja, kaj se bolj splača; še vedno nobenega zla. Tretja koordinata je estetika politike, spreminjanje resnične politike v nekaj na videz lepega, dobrega in prijetnega za uho; še manj zla. Politike so v resnici spektakelske, egoistično preračunavanje ustvarja ledene pregrade med ljudmi, aktivni ljudje pa so – aktivni.

Lahko sploh še govorimo o zlu in človeški krutosti?

Odgovor na vprašanje se na prvi pogled izmika, toda na voljo imamo še enega.

Zadnja koordinata omogoča ljudem posebno izkušnjo, ki je na prvi pogled bizarna in povsem nora, toda kljub temu se ji moramo posvetiti, da bi jo dodobra razumeli.

Podrejanje posameznikov estetizirani politiki lahko privede do stanja, v katerem je celo vojna nekaj lepega, privlačnega, fascinantnega in magičnega. Ko ameriški predsednik te dni vsemu svetu v duhu America first razlaga, da je njegov večji, zato nikakor ne bi smeli biti naivni in se norčevati iz ubogega moža, rekoč, da je pač kot majhen fantič, ki skuša drugemu fantiču, majhnemu in debelemu, dokazati, da ima njegov oče večje mišice. Če bi bilo v igri zgolj to, ne bi nihče niti trenil z očesom.

Ko pravi, da ima večjega, misli kajpak na gumb za izstrelitev jedrskih raket. In res ga ima, to pa pomeni, da je lahko prihodnost vsega sveta odvisna od volje enega samega človeka. Če je torej ravno pri volji, da mu pokaže, kako velikega ima …

Tekmovanje in dokazovanje sta v kapitalističnem svetu kajpak nekaj vsakdanjega in tako rekoč samoumevnega, podrejanje temu, kar ima status totalnega, pa prinaša nagrado: občutek vsemogočnosti in celo nesmrtnosti. Mahoma se tako znajdemo zunaj infantilne in nenevarne igre dveh pobalinov, soočamo pa se z nenavadnimi globalnimi razsežnostmi krutosti in nevidnega zla.

Vojna je namreč za določen pogled lepa in čarobna. Je celo posebna metafizična izkušnja, ki ni mogoča brez tehnološkega napredka, inženirjev in dizajnerjev. Da ne bi kdo mislil, da se vojne dogajajo zaradi naključij, človekove vrojene napadalnosti in krutosti ali čudnih genov.

Druga omenjena koordinata vsakdanjega življenja je zato pomembnejša, kot se zdi. Tehnološki napredek, zaradi katerega lahko vsakih nekaj mesecev vidimo v zraku novo izstreljeno raketo, ki ima še večji domet kakor prejšnja, je smrtonosnejša kakor predhodnica in pušča za seboj vidnejšo sled kakor vse pred njo, navdušuje tehnološki um, v imenu katerega zato nagovarjajo vlade držav, naj še večji odstotek BDP-ja vlagajo v oboroževanje, ki ga sicer ljubkovalno imenujejo vlaganje v obrambo. Napredek v oboroževanju je torej natanko to, kar hočejo, da imamo ves čas pred očmi: potrebujemo inženirje in tehnološki razvoj.

Oboje tako imamo in zdi se, da ni razumnega razloga za pritoževanje. Svet se tehnološko razvija, BDP raste, življenjska doba ljudi se daljša, življenja je torej vse več in več, poleg tega pa je varno in zavarovano.    

Reakcionarne politike se v taki perspektivi zgolj nepomemben detajl, ki ga že jutri ne bo več, ali pa so že danes zgolj naključni privid.

Tako razmišljanje je magično. Z magijo se hrani estetika vsakdanjih politik, hranijo pa se tudi vojne ali vsaj grožnje z njimi. Na voljo imamo zato še nove manjše koordinate vsakdanjega doživljanja sveta in življenja: tehnološki napredek, magično razmišljanje, reakcionarne politike, vojne.

Prvo koordinato predstavlja posameznik. V luči zapisanega moram poudariti pomen domišljije, fantazij in fantazem o delavcu-potrošniku-stroju, ki je aktiven državljan in deluje v totalno mobilizirani družbi, obenem pa je tudi zaverovan v tehnologije in ima močno voljo, da jih uporablja.

Vse tri koordinate se ne spreminjajo, kot rečeno, saj se tudi ne smejo. Podpirajo jih močni lastniki kapitala, za katerega ljudje še vedno spontano verjamejo, da je zgolj denar. V resnici je čisto nekaj drugega.

Kdor ima daljšega ali večjega, če se vrnem k ameriškemu predsedniku, je tako v posebnem položaju, kjer se na način, ki je pogosto zares povsem nor, povezujejo silnice, zaradi katerih je lahko všeč množicam, čeprav obenem zastopa čisto zlo.

Hitler je bil tako šolski primer razcepljene osebnosti, ki je vsaj na začetku nihče ni pošiljal v norišnico – še psihiatri ne. Imel je močan interes za blagostanje in dobrobit lastne tajnice, prijazen je bil do svojega psa, ko se je sprehajal po ulicah in cestah, je rad objemal otroke in celo dojenčke. Bil je vegetarijanec, rad se je lepo oblekel, se ustrezno počesal in se uglajeno obnašal v javnosti, ki ga je oboževala.

Po drugi strani pa ni premogel empatije in bilo mu je absolutno vseeno za druge ljudi, zlasti za Jude in Slovane, ki zanj pravzaprav sploh niso bili ljudje, ampak so bili nekakšni manj-ljudje ali celo ne-ljudje.

Za konec tega zapisa še svetovni rekord. Za vse, ki se hvalijo, kako vse raste in kako dobro je, da raste. Prvega januarja letos so znanstveniki blizu Grenlandije izmerili rekordnih 2764 molekul metana na milijardo molekul zraka. Vzrok: vse manjša stabilnost sedimentov na dnu Arktičnega oceana zaradi kopičenja toplote v njem. In tudi če bodo vremenarji te dni govorili o podnebnih spremembah, tega podatka najverjetneje ne bodo omenili, ker je lajna dneva vnaprej jasna: zmanjšati moramo izpuste ogljikovega dioksida. In potem bo zares dokončno čisto vse na tem svetu v redu in bo raslo v nedogled.

#Kolumne #Dusan-rutar