Donald Trump je napovedal, da bo ameriški obrambni minister general z vzdevkom Mad Dog ali Pobesneli pes. Sam vzdevek še ne pove ničesar o generalu – ali pač, saj ga ni dobil po naključju in tudi Trump ga ni izbral slučajno. Naredimo preskok v času. Ko se Hitler odpravlja na pot v zapor, v katerem bo nekaj mesecev počasi in vztrajno pisal Moj boj, piše se leto 1923, se že zbira na Victoria Alle 7 v Frankfurtu skupina ljudi, da bi sebi in drugim pojasnila svet in njegovo delovanje, da bi torej ljudem razložila resnico sveta, karkoli naj bi že to pomenilo. Rojeva se Frankfurtska šola. Med njenimi najvidnejšimi člani bodo v naslednjih desetletjih: Walter Benjamin, Theodor Adorno, Max Horkheimer, Herbert Marcuse. Potem pride na oblast Hitler in nič več ni, kot je bilo nekoč. Benjamin kasneje stori samomor, Marcuse spiše One Dimensional Man in požanje slavo, Adorno pa doživi radikalno bližnje srečanje z upornimi študenti, ki ga niso več voljni poslušati, in infarkt. Česa se lahko naučimo iz zgodovinskih lekcij in kaj lahko pričakujemo od Pobesnelega psa?

Prehitro in cinično bi bilo reči, da so filozofi takrat zgolj brezplodno razlagali svet, medtem ko ga je Hitler spreminjal. Spreminjal ga seveda ni sam, kar pomeni, da je pri spreminjanju tako ali drugače sodelovalo veliko ljudi. In ljudje, ki niso sodelovali in so se upirali, so najprej predstavljali peščico, ki je hotela misliti in tudi je mislila. Naredimo še en preskok v času.

Leta 1910 je dejal Theodor Roosevelt natanko tole (New Nationalism Speech): odsotnost učinkovite države in zlasti pomanjkanje državnega omejevanja nepravičnega kopičenja denarja sta omogočila oblikovanje majhnega razreda izjemno bogatih in ekonomsko močnih ljudi, katerih ključni cilj je ohranjanje in povečevanje moči. Najpomembnejša naloga je zato spreminjanje pogojev, ki jim omogočajo tako kopičenje.  

Ljudje danes, piše se leto 2016, ne potrebujejo nobene nove vizije, nobene velike ideje, nobene nove perspektive. Tako nas nagovarjajo zagovorniki neoliberalnega kapitalizma in nas prepričujejo v tole: zadošča sprijaznjenje z obstoječim kapitalizmom in verjetje, da se počasi spreminja sam po sebi in sam od sebe na bolje. Torej je treba zgolj mirno čakati in se spokojno obnašati po načelu samouresničljivih napovedi: verjamem, da bo jutri bolje, tudi če ne naredim ničesar drugega od tega, kar mi svetujejo strokovnjaki, in tudi zares bo bolje; kar zbudil se bom in vse bo drugače, kot da se je čez noč zgodilo nekaj magičnega. Vse drugo bodo naredili upravljavci s svetom ali njegovi menedžerji, saj vedo, kako upravljati, da bo dobro za vse. Prav zato je treba tudi prisluhniti politikom, ki govorijo natanko o tem.

In vse bi bilo v redu, če bi se svet zares vrtel tako, kot pravijo, če bi torej poznali resnico tega sveta in njegovega delovanja. V resnici pa resnice sveta ne poznajo ali pa je ne poznajo dobro, zato obstaja droben problem, o katerem prav zato ne govorijo, njegova podrobna analiza pa nam pomaga spoznati, da se svet suče precej drugače, kot nam pripovedujejo, in da so gnani k takemu ideološkemu pripovedovanju, ki med drugim popolnoma zanika obstoj družbenih razredov.

Svet se zato res pospešeno spreminja, vendar se spreminja v napačno smer. Hitler je zares spreminjal svet, medtem ko so ga filozofi razlagali, vendar je bila cena spreminjanja nepredstavljivo visoka: več kot 50 milijonov mrtvih in porušen svet.

Za razumevanje zapisanega je dovolj že, če pomislite na aktualne dogodke: begunce in pospešeno postavljanje bodečih žic, ograj in zidov; širjenje nemira in jeze med ljudmi s skupnim imenovalcem Donald Trump; mednarodni terorizem in moč Islamskega kalifata; podnebne spremembe in to, kar imenuje Wolfgang Streeck never-ending failure of capitalism, Michael Roberts pa the long depression.

Bo tokratno razlaganje sveta kaj uspešnejše od tistega iz časov pred drugim svetovnim klanjem?

Ljudje, pa tudi strokovnjaki, teoretiki in znanstveniki pogosto delajo tole napako: ne preverjajo zakonov sveta z empiričnimi raziskavami, temveč se zadovoljujejo z razlaganjem stavkov, interpretiranjem interpretacij in ponavljanjem za avtoritetami. Še vedno je tudi zelo priljubljeno razpravljanje, kaj je kdo rekel, kaj je kdo mislil in kaj pomeni to oziroma ono. Namesto tega je treba pogledati, kakšna je empirija, in šele nato razmišljati o njej.

Morda se bo potem kaj premaknilo, morda pa se tudi ne bo. Dogaja se namreč tole:

Medtem ko poslušamo iz dneva v dan pravljice o rasti vsega in o boljših časih za vse ljudi, rastejo zlasti veliki problemi, od podnebnih sprememb in ekoloških katastrof epskih razsežnosti, pospešenega izumiranja rastlinskih in živalskih vrst do dolge kapitalistične depresije, rastejo pa tudi razlike med elito in vsemi drugimi ljudmi, pri čemer mislim zlasti na delavce, katerih plače, realno vzeto, ves čas po malem padajo, spremembe pa so tako drobne, da jih je včasih težko opaziti, zato so ljudje še kar mirni. Po drugi strani se je po letu 2008 število milijonarjev skokovito povečevalo, čeprav je bil ves svet v recesiji in je bilo treba na veliko reševati banke, ki so kajpak prevelike, da bi padle, navadni ljudje oziroma delavci so morali začeti varčevati na vseh koncih in krajih, varčujejo še danes, varčevali pa bodo še dolgo. In medtem ko bodo eni vztrajno varčevali, bodo drugi še vztrajnejše bogateli. Ves čas bodo v soju luči, medtem ko bodo vsi drugi v senci, dovoljeno pa jim bo tudi gledati prve, jih občudovati in si misliti, kako uspešni so.

Danes je na vsem svetu približno dvakrat več milijonarjev, kot jih je bilo leta 2000, kar potrjuje spoznanje, da je kapitalizem v osnovi narejen tako, da tisti, ki imajo, nenehno še dobivajo, oni, ki nimajo, pa nenehno izgubljajo ali pa se njihovo premoženje vsaj ne premakne nikamor. Krize, ki jih je v kapitalizmu polno, so tako rušilne za nekatere ljudi in dobre za druge. V taki perspektivi je zares bizarno poslušati politike, ki nam govorijo iz dneva v dan, da se časi izboljšujejo. V resnici namreč se izboljšujejo, le da je treba povedati, za koga se. In žalostno je, da izboljševanje merijo zgolj s količino denarja in premoženja, ki jo kdo ima, ne pa na podlagi zamisli o izobraženosti, kultiviranosti, morali, etiki, emancipiranosti, solidarnosti ali egalitarnosti.

Milijonarjev je torej vse več in dolga depresija jim očitno ne more do živega. Tako je narejen ta svet. Kdor je milijonar, ga doživlja in razlaga na povsem drugačen način kot drugi ljudje in zanj veljajo popolnoma drugačna merila kot za vse druge, če odštejemo, da je vsakdo smrtno bitje in da bo nekega dne umrl ne glede na količino premoženja. Razlika v kakovosti življenja enih in drugih je zares velikanska.

Na vsem svetu živi trenutno natanko 33 milijonov milijonarjev, kar je bistveno manj kot 1 % vseh ljudi, saj živi na planetu več kot sedem tisoč milijonov ljudi. Odšteti moramo sicer dojenčke in mladino, toda zapisano še vedno drži.

Še bolj pa pride do izraza, če pogledamo številke natančneje. Na vsem svetu je zgolj 140 000 ljudi, ki imajo pod palcem več kot 50 milijonov dolarjev premoženja. Torej v hipu pademo s 33 milijonov na število, ki predstavlja manj kot pol odstotka milijonarjev, ki predstavljajo manj kot 1 % odraslih ljudi tega sveta.

To pa še ni vse. Na svetu živi nekaj več kot 2000 milijarderjev, kar predstavlja bistveno manj kot milijoninko vseh ljudi. To so ljudje, ki imajo v rokah skoraj vse premoženje tega sveta. In zdrava pamet nam pove, da ljudje, ki imajo v rokah premoženje, dejansko vladajo, saj že pregovor pravi, da je denar sveta vladar.

Vladanje se danes sicer imenuje upravljanje, ker je izraz prijaznejši in je manj verjetnosti, da ljudje protestirajo, ko ga slišijo. Upravljanje z veliko večino premoženja tega sveta kljub temu objektivno pomeni vladanje svetu in ljudem, ki na njem živijo in delajo, saj so čisto vsi odvisni od denarja oziroma dobrin, ki jih lahko kupijo zanj. In če rečemo, da ne vladajo ljudem, temveč upravljajo z njimi in z njihovimi eksistencami, je izraz upravljanje še celo primernejši. Nagovarjanje ljudi, naj sledijo svojim sanjam, je zato v začrtani perspektivi nekaj takega, kot če bi rekli otroku, naj teče za letalom, ki skuša vzleteti, in ga ujame.

Nekateri ljudje res tekajo za letali oziroma sanjami, toda za večino ljudi je življenje iz dneva v dan enako ali pa se zadeve počasi spreminjajo na slabše, kar pomeni, da so oni, ki so vsaj na istem, še zadovoljni, da njihova eksistenca ni slabša, kot v resnici je.

K zapisanemu pa lahko pristopimo še nekoliko drugače.

Živimo v svetu, v katerem se lahko zgodi nekaj hudega natanko zato, ker se ne dogaja nekaj dobrega. Zlo za svoje širjenje ne potrebuje zlobnih ljudi, čeprav številni ljudje verjamejo drugače. Dovolj je namreč, da se ne zgodi to, kar je njegovo nasprotje. Za dobro se je vselej treba potruditi, za zlo pač ne.

Zlo se torej širi hitreje kot dobro že tako rekoč samo po sebi. Če ljudje ne naredijo nečesa dobrega v pravem trenutku, to lahko samodejno vodi k širjenju zla. Človek, ki se ne odloči prav, ko je za to pravi trenutek, že objektivno prispeva k zlu, ki se širi prav zaradi njegove napačne odločitve, brezbrižnosti ali kake druge oblike pasivnosti, pa čeprav je sam morda prepričan, da ni storil ničesar narobe. 

Michael Roberts domneva, da bo v prihodnosti število milijarderjev raslo, če se ne bo zgodilo kaj nepredvidenega, nepredvideno pa se bo zagotovo zgodilo, saj je že sama definicija nepredvidljivega taka, da lahko nanj vselej stavimo. Če bo torej neenakost med ljudmi rasla, kot raste že dolgo časa, rasla pa bo še naprej, če se ne zgodi kaj nepredvidenega, se bo število milijarderjev v naslednjih petih letih povečalo za 945, kar pomeni, da bo leta 2021 živelo na svetu okoli 3000 milijarderjev. Komunistična Kitajska predvideva, da bo dodala k njihovemu številu več ljudi kot vsa Evropa skupaj. Kje torej kapitalizem najbolj uspeva? V deželi, ki jo vodi s trdo roko komunistična partija. Če seveda presojamo smisel, vrednost in kakovost človeških eksistenc po količini premoženja oziroma denarja.

Ali se bo torej kapitalistični svet podobno vrtel še naprej? Ni videti, da bi ga lahko karkoli iztirilo, zato lahko računamo kvečjemu na naravo in na kontingenco. Torej bo število milijarderjev najverjetneje raslo še naprej, neenakosti med ljudmi se bodo povečevale, politiki pa bodo vedno znova ponovili, da vse raste in da naj se radostimo.

Dokler ne bo kratko malo prepozno, to pa je nekaj, kar se sicer ljudem zelo rado dogaja. Zdi se, da nobeno učenje lekcij ne pomaga.