Leta 1956 je William Walsh, učitelj edukacijskih znanosti na univerzi Edinburg, priobčil v reviji British Journal of Educational Studies jedrnat in izjemno zanimiv članek. Članek je res tako dober, kar pomeni, da je inteligenten in produktiven, da ga na tem kraju, več kot pol stoletja pozneje, obširneje komentiram, saj je pomemben in pomenljiv tudi za razmišljanje o današnjem šolanju mladih ljudi, ki je pogosto še vedno tako, kot da bi od rib terjali, da plezajo po drevesih gor in dol. Naslov članka je The Literary Critic and the Education of an Elite.

Avtor uvodoma zapiše, da edukacijske prakse dolgujejo filozofiji. Potem doda, da ni nobenega dvoma, da dolgujejo tudi psihologiji. Ni nujno, da se to v praksi tudi pozna, pripominjam, obenem pa vem, da se pogosto ravno ne pozna, da dolg torej ni očiten, toda vsekakor se strinjam z zapisanim. Sledi zelo zanimivo in poučno nadaljevanje.

Edukacijske študije namreč ne dolgujejo le filozofiji in psihologiji, temveč dolgujejo tudi literarni kritiki, pravi Walsh. Kaj to pomeni?

Obstaja naravna in celo intimna povezava, razmišlja avtor, med edukacijo in literarno kritiko, zato je dobro še enkrat natančno premisliti, kaj dela literarni kritik. Ko bomo razumeli njegovo delo, nam bo povsem jasno, kaj bi morali delati tudi učitelji in vzgojitelji, pa ne le oni.  

Literarni kritik uporablja inteligenco, da bi bili njegovi občutki čim bolj prefinjeni. Taki namreč tudi morajo biti, če se želi ustrezno odzivati na dela, s katerimi se sooča, da bi bili njegovi odzivi ali odgovori čim čistejši in kar se le da ustrezni.

Sočasno mora skrbeti, da so njegovi odgovori na knjige in druge zapise, o katerih kritično razmišlja, čim bliže resnici. Zagotovo lahko rečemo, da njegovo delo ni lahko, saj se ne sme zadovoljevati z mnenji, kot se reče, ampak mora težiti k resnici zapisanega.

V resnici je delo zelo zahtevno, saj terja veliko samodiscipline, poudarja avtor. Tako kot vsaka druga edukacijska ali izobraževalna praksa je namreč neločljivo povezana z resnostjo ter predano in zahtevno gorečnostjo (earnestness), ki jo moramo imenovati moralna (prav tam, str. 139).

Literarni kritik poleg tega ni osamljeni jezdec, ki skrbi zase, temveč je odgovoren za občestvo, kajti njegova naloga je tudi ta, da skrbi za okus (taste) vseh drugih ljudi, zato nikakor ni vseeno, kako se izraža, kako piše, o čem govori in na kakšen način.

Še več. Walsh zapiše: njegova odgovornost je, da skrbi for the health and tone of civilization (str. 140). Skrbeti mora torej za zdravje civilizacije, imeti mora posluh zanj.

Sedaj pa pomislite za trenutek na vulgarnosti bodočega predsednika ZDA. Ali pa na druge vsakdanje vulgarnosti, bizarnosti in neumnosti, s katerimi smo se prisiljeni srečevati vsak dan.

Literarni kritik mora imeti poleg naštetega še eno zmožnost, ki je verjetno najpomembnejša od vseh: justness of spirit ali pravičnost duha.

Povsem razumljivo je, da literarni kritik posega s svojim delom v občestveno življenje in celo v delovanje same civilizacije. Njegovo delo je zato usmerjeno k oddaljenemu, vendar povsem jasnemu cilju: spreminjanje življenja.

In kako je zapisano povezano z izobraževanjem oziroma vzgajanjem mladih ljudi?

Tako kot mora biti kritik strasten in oster, se mora znati tudi vesti tako, da predstavlja njegovo delo prispevek k življenju in napredku civilizacije. A kaj natančno to pomeni?

Kdo bi namreč utegnil reči, da je napredek civilizacije v prvi vrsti odvisen od tehničnega znanja, od naravoslovja, od razvoja tehnologij in pametnih naprav, robotov, računalnikov in strojev, ki nam lajšajo življenje, od napredovanja samega kapitalizma, ne pa od napredovanja psihologije, filozofije in literarne kritike. Pa vendar bi se motil.

Naloga literarnega kritika je, piše Walsh, da vzdržuje pri življenju visoke standarde razmišljanja, govorjenja in pisanja ter da skrbi za vrednote. Za vse to skrbi tako, da je ustvarjalen, da uporablja inteligenco in domišljijo, da se vede skladno z vsem tem, kar je značilno zanju.

Samo jedro Walshevega razmišljanja o delu literarnega kritika je zato tole: literarni kritik se ukvarja z idejami; vselej se ukvarja z njimi.

Na žalost pa živimo v svetu, v katerem imajo le redki ljudje privilegij, da imajo ideje in da se ukvarjajo z njimi, kajti večina ljudi nima idej, je pa odvisna od njih. Walsh je zelo natančen: they are possessed by it (str. 142).

Namesto ukvarjanja z idejami smo tako danes vse bolj žalostne priče despotizmu novoreka, ekonomskega žargona, denarja, prostih trgov in vulgarnosti medijskih vsebin v slogu Vse je mogoče.

Naloga učiteljev in vzgojiteljev pa je, da oživijo visoke standarde, o katerih je pisal Walsh pred več kot pol stoletja, da skrbijo za to, kar imenuje prefinjena zavest.

Če pa je svet tak, da uveljavljanje visokih standardov pisanja, izražanja in razmišljanja ni mogoče, kot mi nenehno očitajo, češ da sem utopist, idealist in da živim na Luni, ne pa v tem konkretnem neoliberalnem svetu, čigar delovanje je v temelju naddoločeno s tekmovalnostjo, z nepravičnostjo, z agresivnostjo v boju za profite, potem se strinjam s tem, kar zapiše Walsh. Zapiše namreč tole:

Izobraževanje za intelektualno elito je lahko 'nedemokratično' le, če sprejmemo domnevo, da demokracija nalaga zniževanje standardov. Če demokratična enakost možnosti, kot piše Leaves, terja zniževanje standardov, sem proti demokraciji.

Prava elita, nadaljuje z razmišljanjem Walsh, ima globok občutek za moralne principe, zato resno sprejema zahteve, da promovira in razvija kakovost življenja znotraj sebe in zunaj (str. 146).

Sedaj pa odgovorite na vprašanje, kako slovenska elita bankirjev, menedžerjev, politikov, dobro plačanih zdravnikov in drugih pripadnikov skrbi za promocijo kakovosti življenja vseh ljudi.

Meni se zdi, da skrbi zlasti zase. Pravzaprav se mi nič ne zdi, ker to preprosto vem.

Naša dolžnost je, sklene Walsh, da sledimo resnici. Torej ne sledimo denarju in principom neoliberalnega izkoriščanja večine ljudi. Sledimo ji, tudi če vsi drugi ljudje trdijo, da smo neumni, naivni in utopični.

Odločno sem torej proti demokraciji, če ta pomeni vztrajanje pri doseženih navadah, ki zajemajo: ekscentričnost, Vse je mogoče, hazardiranje, krutosti, brezbrižnost, nemoralo, nasilje in agresivnost, zmedenost in gibanje v smereh, ki so neumne, nepravične ali celo nore.

Um terja razvijanje inteligence, ki je obenem tudi razvijanje senzibilnosti ali občutljivosti, terja discipliniranje misli in razmišljanja, ki je obenem tudi discipliniranje občutljivosti v človekovem odzivanju na svet okoli sebe. Vse to je naloga vzgoje in izobraževanja, ki se prične v družinah, nadaljuje pa v vrtcih in kasneje v šolah. Namesto 'naravnih in od Boga danih' družin bi zato raje videl okoli sebe inteligentne družine, v katerih se vzgajajo otroci v duhu visokih moralnih in etičnih standardov za pogovarjanje, razumevanje, sprejemanje in spoštovanje, v katerih preberejo veliko dobrih knjig, v katerih negujejo pravičnost duha, skrbijo za inteligenco, medsebojno potrjevanje, spodbujanje, sodelovanje in egalitarnost.

In če bi se vse skupaj nadaljevalo še v vrtcih in šolah, ribam ne bi bilo treba plezati po drevesih, ampak bi veselo plavale v vodi, kamor tudi sodijo.

Brez kritičnega odnosa do orisane zblojene demokracije nam preprosto ni pomoči, in zaslužimo, da odjadramo na smetišče zgodovine.