Članek
Strah pred begunskim valom

Strah pred begunskim valom

Objavljeno Sep 26, 2016

Peljem se v službo, ves spočit in svež, jutro je prijetno toplo, sonce se dviguje nad obzorje, radio imam odprt, na sporedu so slovenske pesmi, ker po zakonu tudi morajo biti, tam so poročila ob običajni uri in nenadoma – stara lajna. Ministrica za notranje zadeve bo odpotovala v tujino, pravi glas iz radia, in se tam pogovarjala s tistim-kako-se-že-piše. Prav, v redu, kaj mi hočejo s tem sporočiti, saj je to njena služba, za katero je dobro plačana, vsekakor pa bolje kakor delavci. Toda ne! Pogovarjala se bo o strahu pred novim begunskim valom (sic.). V trenutku se odločim, da ministrici in članom vlade in njenemu prvaku in drugim političnim prvakom in sploh vsem, ki se bojijo valov, dam lekcijo, ki jo zaslužijo. Sicer potem ne bo nič drugače, ker so sile teme kratko malo premočne, toda lekcija je objektivno potrebna, zato izpolnjujem dolžnost intelektualca, ki zna in hoče misliti s svojo glavo. Torej mislim.


Sodobna kognitivna znanost pozna odličen koncept, o katerem nameravam spregovoriti v nadaljevanju tega zapisa. Spregovoriti nameravam zato, ker nam politiki iz dneva v dan ponujajo enake stavke, ki niso nič drugega kot simptomi v strogem kliničnem pomenu besede. Proizvajajo simptome, čeprav so dobro plačani; ali pa so dobro plačani, da proizvajajo simptome! Redki se ukvarjajo z njimi, zato poslušamo eno in isto, saj se ne ustavijo. Nihče jih ne ustavi, zato se čez naše možgane valijo stavki brez vrednosti, brez pomena in smisla, tisti kr neki. Preprosto se valijo, kot bi šlo za ujmo ali naravno katastrofo. Stavek, ki ga poslušamo že dolgo časa, v zadnjih tednih pa je še bolj pogost, kot je bil prej, je kajpak ta, ki je zapisan v naslovu prispevka. Politiki govorijo o valu, a so sami pogosto zgolj to – val, poplava, naravna nesreča. Najprej pa naj povem, o katerem kognitivnem konceptu nameravam govoriti, da bom komentiral naslovni stavek.

Koncept je tale: open-inquiry learning environment. Ni ga težko razumeti, le kako knjigo je treba prebrati. In zakaj je uporaben?

Mislim na učno okolje, ki ni nujno vezano le na stavbo, ki se imenuje šola. Obstaja namreč tudi širše, družbeno učno okolje, ki je lahko odprto in raziskovalno ali pa je zaprto in v njem raziskovanje sploh ni mogoče. Vmes je kajpak prislovičnih petdeset odtenkov sive.

Čisto mogoče in smiselno se je torej vprašati, kakšno je širše učno okolje v tej provinci, ki se sicer imenuje Slovenija; v učnih okoljih se učenci kajpak učijo. Samo vprašanje že implicira odgovor, kar je bržčas očitno. Česa naj bi se torej Slovenci in Slovenke naučili?

V provinci živijo ljudje, na primer politiki, ki uporabljajo vedno znova enake stavke. Na splošno lahko hitro ugotovimo, koliko je takih stavkov, saj jih preprosto preštejemo. In ko mislijo na begunce, ne govorijo o njih, temveč govorijo o valovih. Obenem je videti, da je edina emocija, ki se ob tem zgane v njihovih telesih – strah. Če ne bi bilo tako, ne bi govorili o strahu pred begunskim valom, in ne bi govorili o valu, saj bi govorili o ljudeh, pa o naklonjenosti, prijaznosti, solidarnosti, radosti, prijateljstvu, egalitarnosti.

Stari dobri Freud pa nas je že zdavnaj poučil, kako pomembne so besede, ki jih uporabljamo, in kako pomembne znajo biti besede, ki jih ne uporabljamo, čeprav bi jih morali. Za nas same, pa tudi za druge ljudi, ki jim jih namenjamo ali pa jih ne namenjamo.

S tem imamo pri roki že prvi odgovor na zapisano vprašanje: Slovenci in Slovenke naj se priučijo strahu pred valovi.

Politiki in mainstream mediji nam tako nenehno servirajo iste stavke, med katere sodi tudi ta, s katerim se ukvarjam prav zdajle.

Ponovimo: ko nanese beseda na ljudi, ki trpijo, ki so jim uničili življenje, odvzeli imetje, porušili hiše, ukradli vse, kar imajo, ko so jim torej ostala gola telesa in nekaj malega, kar pač spravi človek v plastično vrečko, ko so pobili njihove sorodnike, prijatelje, sosede, sodelavce in znance, je edino, kar zmorejo provincialni politiki, izražanje strahu in govorjenje o njem. Ne govorijo o strahu pred nevarno oboroženimi ljudmi, kar bi še razumeli, temveč govorijo o strahu pred valovi, kar je avtistično.

Taisti ljudje simptomatično ne govorijo o katastrofalnih podnebnih spremembah. Namesto na trdnih tleh raje stojijo na oblakih.

Na voljo je že drugi odgovor: ljudje naj bodo v provinci z imenom Slovenija kar se da prestrašeni in avtistični.

Na predavanjih in seminarjih, ki jih prirejam za šole, skušam učiteljem približati sodobno kognitivno znanost, kar med drugim pomeni, da govorim tudi o potrebi po ustvarjanju ali oblikovanju učnih okolij, ki naj bi bila taka, kot je zapisano: open-inquiry.

Sodobna učna okolja so namreč odprta, raziskovalna učna okolja, o kakršnih se na primer Mariji Tereziji ni niti sanjalo. V njih učenci raziskujejo, saj tega ni težko uganiti. Skupaj z učitelji se učijo biti odprti, kajti brez odprtosti ni odprtih učnih okolij. Na primer do raziskovalnih vprašanj, na primer do problemskih situacij, ki se jih učijo razlagati, interpretirati, misliti, na primer do samega življenja, na primer do podnebnih sprememb in gospodarskih kriz.

V odprtih učnih okoljih se učenci učijo misliti problemske situacije, učijo se biti odprti, naravnani drug na drugega tako, da negujejo, kultivirajo samo odprtost. V takih okoljih ni stroge discipline, za kakršno se je zavzemala pokojna cesarica, ni strahu in ni stisk. Zlasti pa nihče nikogar ne udari, češ da si to zasluži. In noben otrok nikogar ne prosi, naj ga namlatijo.

Ne učijo pa se le tega. Učijo se tudi raziskovati, da bi prišli do dobrih odgovorov ali rešitev problemskih situacij. Te so pogosto kompleksne, zato terjajo dobre, učinkovite raziskovalne strategije in kompleksne mentalne procedure. Brez njih namreč ni mogoče priti do ustvarjalnih, novih, drugačnih, produktivnih rešitev problemskih situacij. Zanje so tam učitelji.

Pomembno pa je še nekaj. V odprtih raziskovalnih učnih okoljih se učenci učijo, da je lahko zelo dobro in koristno, produktivno in uporabno, če znajo misliti problemske situacije na drugačne načine, in ne na tiste, ki prevladujejo. Učenci se tako učijo, da ni vselej prva definicija problema tudi najboljša, da ni treba vselej pritrditi učitelju, ko določi problemsko situacijo, nato pa terja pravilni odgovor. Učijo se, da je dobro misliti, kot se reče, s svojo glavo, ne z učiteljevo.

Ko učenci mislijo, znajo na novo oblikovati problemske situacije, znajo jih misliti na drugačne načine, ki seveda terjajo drugačne rešitve.

Morda je najpomembnejše, da se učenci v odprtih učnih okoljih ne bojijo ne učitelja, ne problemskih situacij in ne rešitev. Ne bojijo se ničesar in nikogar, kajti kjer je strah ali tesnoba, ni odprtosti. Vse to je sicer zelo preprosto.

Je preprosto, toda ko nanese beda (hotel sem zapisati: beseda) na slovenske politike, je nenadoma zelo zapleteno. Preproste zadeve, ki se jih učijo učenci v osnovnih šolah, lahko pa celo v vrtcih, zadeve, o katerih govorimo na predavanjih in seminarjih in konferencah in povsod, kjer predstavljamo sodobno kognitivno znanost, nenadoma ne veljajo več. Kot bi nekdo odrezal z nožem, ni več odprtosti, ni raziskovanja, ni zastavljanja dobrih vprašanj, ni kritične misli, ni ustvarjalnosti, ni refleksij. Je tako, kot bi nekdo zagnal ročico lajne in jo preprosto vrtel in vrtel in vrtel, kot bi ga kdo najel in dobro plačal.

Česa naj bi se torej državljani in državljanke učili in naučili v odprtem družbenem okolju? Da so sodobna življenja ljudi kakovostna, če se spreminjajo skladno s samo logiko odprtih učnih okolij, v katerih raziskujejo življenje in ga mislijo. Na primer skupaj, kot predvideva ideja komunizma. Ali kot predvideva kognitivni koncept skupnega učenja (collaborative learning). Da ne govorim o izjemno zanimivem konceptu project environment for learning. Ampak to je že neka druga zgodba.

Provincialni politiki, ki se bojite novega begunskega vala – sedite, cvek!

 

#Kolumne #Dusan-rutar