Napačno vprašanje! Vprašati bi se morali: »Zakaj je na svetu toliko trpinčenja?«

Pravzaprav bi se morali vprašati oboje. A ljudje, vključno z velikimi duhovi človeštva, se že od pamtiveka sprašujejo samo o trpljenju: »Kako se izogniti trpljenju?« Izumili so cel kup (zase pogosto donosnih) postopkov, ki človeka bolj ali manj uspešno osvobodijo navezanosti na imetje, na soljudi in na lastno telo. Nekateri so se po njihovi zaslugi res nekoliko izognili trpljenju, še najpogosteje pa so si ga zgolj manj gnali k srcu.

V trpinčenje se ves ta čas ni poglabljal skoraj nihče – razen seveda mučiteljev. Verjetno so dognali marsikaj, a zelo malo tega, kar bi trpinčenje zmanjšalo. Slavnih okrutnežev, spreobrnjenih v miroljubneže, ne zgodovina ne sodobnost skorajda ne poznata. Morebitni izjemi sta starodavnoindijski vladar Ašoka in naš tovariš Tito, a v obeh primerih o tem potekajo neskončne razprave.

Še najbolj so se vprašanju: »Kako se izogniti trpinčenju?« posvečali zakonodajalci. Že od predpamtiveka so v malodane vseh primerih prišli do zaključka, da se ga da zmanjšati s trpinčenjem že obstoječih mučiteljev. Posledice poznamo. Oblastno, protioblastno in zasebno nasilje vedno rastejo z roko v roki. Slejkoprej privedejo do skrajno nasilnega prevrata ali vojne, ki mu sledi obdobje postopnega upadanja vseh treh oblik. Manj je nasilja, bolj družba cveti in bogati. Pojavijo se razmeroma prijazno sprejete tolpe nasilnežev, ki hočejo to bogastvo zase, in krivulja nasilja se spet obrne navzgor.

A tudi na točki, ko je najnižja, je izredno visoka. V obdobjih miru in blagostanja ljudje morda res ne tekajo množično po ulicah z mačetami in pobijajo sosedov. Zato pa sebi, družinskim članom in še komu nadevajo okove družbeno sprejemljivega vedenja. Kdor se pregreši, je kaznovan. Tudi kdor se ne pregreši, je pogosto trpinčen; nasilja med družbenimi sloji in za zaprtimi vrati doma je vedno ogromno. Poleg tega pa so vedno pri roki tudi živali, s katerimi je možno nekaznovano početi marsikaj …

Zakoni se izdatno posvečajo nasilnežem, ko to že postanejo. Z žrtvami nasilja, iz katerih nasilneži nastajajo, se do nedavnega ni ukvarjal nihče. Tudi danes jih zakonodaja pušča vnemar. Če so zavarovane, jim v bolnišnicah zdravijo telesne poškodbe, če imajo denar, pa jim raznorazni dušocelniki pomagajo zakrpati duševne. Kako naj ne postane nasilnež nekdo, ki je bil deležen predvsem trpinčenja, v najboljšem primeru pa brezbrižnosti?

Če nimaš izkušenj z dalj časa trajajočim mirom, spokojem, prijaznostjo, spoštovanjem in ljubeznijo, živiš v svetu neprestanega nasilja, tudi če sta v deželi uradno mir in red. Če si pripadnik verske, narodnostne, rasne, spolnousmeritvene ali kakršnekoli druge manjšine, živiš v svetu neprestane ogroženosti, tudi če sta v deželi uradno mir in red. Vsak trenutek vsakega dne se lahko sprevrže v vojno stanje, ki ti življenje za vekomaj postavi na glavo. Življenjske izkušnje te naučijo, da je v takšnem svetu neprimerno bolje biti nasilnež kot žrtev. Tudi če ostaneš pretežno žrtev, izkoristiš vsako priliko, ko si lahko nasilnež. Vadiš samoobrambo, se pripravljaš, da boš nekoč prestopil na ono stran, ali pa si nasilen, ker ti je to domače.

Ko odrasteš (ali že prej), lahko postaneš samoten nasilnež, ki se izživlja nad družinskimi člani, grozi sosedom in se pretepa po gostilnah. V najslabšem primeru boš končal v zaporu. Lahko zavohaš moč nad ljudmi in se razviješ v velecenjenega guruja. Lahko pa se pridružiš navijačem, policajem ali vojakom, pa tudi svečenikom, učiteljem, zdravnikom ali politikom … – skupinam, ki imajo moč nad drugimi. Če se kateri pridružiš in upoštevaš njena pravila, si lahko do nečlanov nasilen, kolikor hočeš. Tvoji te bodo ščitili, kajti s tem ščitijo tudi svojo pravico do (enakega ali drugačnega) nasilja. V takšni skupini pravzaprav moraš biti nasilen. S tem pokažeš pripadnost. Če si do nečlanov prijazen, rušiš mejo med njimi in člani ter slednje spravljaš v nelagodje. Zato skupinci molčijo, držijo skupaj, postrani gledajo dobrotnike in iz svojih vrst izločajo odpadnike, ki opozarjajo na zlorabe …

Človeška družba je povečini mešan svet. Na nekaterih področjih izvajamo, podpiramo ali dopuščamo okrutnost brez primere, na drugih pa razmetavamo prijaznost, dobroto in nesebičnost. Včasih so 'žrtve' enega in drugega celo iste …

Človeška narava je zapletena, vzgoja in družba pa jo še bolj zapletata … Redkokdaj z gotovostjo vemo, kaj kdo čuti ali misli o nas. Dosti preveč ljudi odrašča ob malo ali nič (prave, brezpogojne) ljubezni, med navali osladne naklonjenosti in zavračanja brez repa in glave, med pritiski iz 'ljubezni' in popuščanjem iz 'obupa'. Mnogi starši se vzneseno igrajo odrasle in skušajo obenem iskreno, a prikrito izživeti otroke, ki jih prej niso mogli, seveda oboje neuspešno. Ljudje, ki so zrastli ob takšni 'vzgoji', izredno težko ugotovijo, ali so čustva drugih iskrena ali zaigrana. Iskrenost pri otrocih in psih, ki je ni moč zanikati, mnogi od njih kar težko prenesejo …

In to je najhujše – vsa ta negotovost, nezaupanje, neiskrenost … Človeku lahko onkraj vsakega dvoma, takoj in popolnoma zaupaš le takrat, ko trpinči ali trpi. Takrat veš, da je to res on, da je res takšen in da res tako čuti. Zato je vez med nasilneži in žrtvami tako močna. Zato se drug drugega tako oklepajo. Zato se objokujejo v primeru izgube. Zato rinejo v okoliščine, kjer so lahko eno ali drugo …

Pri nasilju in trpljenju ne gre samo za gon po nadvladi in okrutnosti. Ne gre samo za gon po prepustitvi in bolečini. V veliki meri gre za gon po iskrenosti. V družbi, ki iskrenost zavrača bolj kot hudobijo – in človeška družba je pač takšna –, je to ne le najkrajša, najširša in najbolj udobna pot, ampak za mnoge edina, ki jo vidijo. Pogosto je tudi zares edina …

Boj proti trpljenju je boj proti nasilju je boj proti zlaganosti. Dokler se mora kdorkoli pred komerkoli glede česarkoli pretvarjati, sta trpljenje in nasilje neizogibna. Človek se pač mora občasno sprostiti, si dati duška in nekomu zaupati – najti točko, kjer krinke padejo in je vse res …

Če bi si ljudje za iskrenost prizadevali bolj kot za dober vtis, bi vse to izpuhtelo. Tudi vtis bi bil več kot le dober …