Članek
»Teroristka« v lovu za pravico in resnico – zmagala!

»Teroristka« v lovu za pravico in resnico – zmagala!

Objavljeno Jul 14, 2016

Sodišče je naložilo obtoženim Ivanu Vivodu, Borisu Šuštaršiču, Miranu Kalčiču, Danetu Kastelicu, Miranu Kranjcu, Antonu Petriču in Štefanu Kušarju solidarno plačilo dodeljenega zneska tožeči stranki Eleni Pečarič zaradi razžalitve časti in dobrega imena ter posega v njene osebnostne pravice s publikacijo »Socialno in etično delovanje YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa«. Tako je Višje sodišče v Ljubljani potrdilo plačilo odškodnine v višini 3.000 evrov, 683,44 revizijskih stroškov in 294,72 pritožbenih stroškov sodišča prve stopnje v zadevi II P661/2009 14.3.2012. To je tudi moja osebna zmaga, potem ko smo zaradi te, iste publikacije, že leta 2010 dobili sodbo proti državi. Okrožno sodišče je namreč izreklo sodbo v kateri je tožena stranka, Republika Slovenija, dolžna tožeči stranki, YHD - Društvo za teorijo in kulturo hendikepa plačati 14.000,00 EUR skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.


Leta 2007 je Svet Vlade RS za invalide (v nadaljevanju Sveta) izdal publikacijo, v kateri so izražena stališča in trditve, ki so neresnične, žaljive in krnijo ugled in dobro ime društva ter njegovih članov in predstavnikov. Društvu se v t.i. »študiji« očita, da sramoti in ruši obstoječe socialne vrednote, da škodi preostalim invalidom v Sloveniji ter da sama (kot takratna predsednica društva) zavajam javnost z neresničnim prikazovanjem stanja z namenom pridobiti neko korist. Da je zame oz. za nas značilna brutalnost in nepristajanje na kakršnekoli družbene norme, vrednote in pravila obnašanja ter da zasledujemo destruktivne skupne cilje po načelu nenehnega konflikta. V publikaciji je navedenih veliko žaljivih nesmislov; da je društvo po svojem delovanju neuravnovešeno in vsebinsko dezintegrirano, da je zanj značilna destruktivna dejavnost, ki je posledica permisivne vzgoje, ki smo je bili deležni v zavodu v Kamniku ... kjer sem dejansko doživljala izživljanje in ustrahovanje.

Publikacijo smo dobili v roke povsem po naključju (tako so, denimo, v tiskovini zapisali, da »Posamični aktivisti tega društva celo operirajo z besednjakom državnega terorizma.«) in po začetnem šoku smo se obrnili na Vlado RS za pojasnila in odgovore, saj je le-ta neposredno odgovorna za delovanje Sveta, ki naj bi bil zgolj posvetovalno telo. O publikaciji smo obvestili tudi vse druge institucije v RS, ki bi bile dolžne ukrepati. Svet je namreč grobo prekoračil svoja pooblastila in izrabil organ za osebno obračunavanje z našim društvom. Pri tem je tudi izrabil logotip Vlade RS, ki je natisnjen na lično oblikovani brošuri v barvni tehniki. Število natiskanih izvodov ni podano, prav tako na brošuri ni napisano, kdo jo je natisnil. O Vlade smo pričakovali, da bi se na takšno zlorabo in samovoljo svojega organa ostro odzvala in se od napisanega odločno distancirala. Zaman smo tri mesece pisali in čakali na odziv.

Na Svet Vlade za invalide nismo bili nikoli vabljeni, prav tako nas o ničemer niso nikoli ničesar vprašali. Publikacija se predstavlja kot raziskovalno oz. analitično strokovno gradivo, čeprav je v bistvu političen in ideološki pamflet, kar je razvidno iz jezika, ki je v njej uporabljen. Publikacija se je razdeljevala po vseh ministrstvih in drugih institucijah v RS, delila se je med posameznimi društvi, po besedah g. Šuštaršiča, izrečenih na sodišču, pa je bila razdeljena tudi med 100.000 invalidov. Publikacija je bila prevedena in izdana tudi v angleškem jeziku in poslana našim partnerjem, prijateljem ter drugim institucijam EU; distribuirana celo na Kongresu v Kranjski Gori maja 2008, ko je Slovenija predsedovala EU. Priporočljivo branje za boljše razumevanje kdo vse je pleten in kaj vse se nam očita; prava invalidska inkvizicija! Zapisnik seje z dne 26.4.2007

Pri celo zadevi pa je najbolj grozljivo dejstvo, zaradi katerega smo se naposled tudi odločili za tožbo, da se Vladi RS in tudi drugim institucijam takšno dejanje ni zdelo vredno obsoditi. Menim, da se s takšno publikacijo, ki nosi grb Vlade RS kvari ugled in zaupanje tudi same države doma in v tujini. Jezik, ki se uporablja v publikaciji izhaja iz časov real-socializma in priča o tem, kakšno razmišljanje je še dopustno ali celo spodbujano v naši državi. 11.7.2007 smo organizirali tiskovno konferenco pred Vlado RS in jo še zadnjič pozvali, da je dolžna in odgovorna ukrepati. Izjema, ki nam je odgovorila na naše dopise je bilo Ministrstvo za javno upravo, v katerem so zapisali, da je gradivo v nasprotju z etičnim kodeksom javnih uslužbencev. To pa je bilo tudi vse. Z novo (Pahorjevo) Vlado smo poskušali na novo opozoriti na problem, pa je bil rezultat popolnoma enak, če ne še hujši, saj je jeseni 2009 Vlada ponovno imenovala člane Sveta vlade za invalide, dopustila neenakopravno izveden postopek in potrdila več kot polovico istih članov, ki so bili podpisani pod sporno publikacijo. Zaradi tega upravičeno sklepamo, da Vlada takšen način obračunavanja podpira.

Iz zapisnika pričanja g. Šuštaršiča z dne 5.3.2010 izhaja, da je bil v času izdaje te publikacije podpredsednik Sveta vlade RS za invalide in da je bila njegova vloga pri tej publikaciji »nesporno aktivna«. g. Šuštaršič še pove, da so vse navedbe v tej študiji upravičene, korektne in strokovno utemeljene. Publikacijo je brezplačno natisnilo invalidsko podjetje Birografika Bori (katerega direktor je g. Šuštaršič), prevod pa je bil narejen na Društvu distrofikov Slovenije (predpostavljamo, da tudi dobrodelno oz. brezplačno). Namen te študije pa naj bi bil odgovor na pisno zahtevo Komisije RS za peticije, človekove pravice in enake možnosti. Priči sta bili tudi takratni predsednik Sveta dr. Ivan Vivod in član Miran Kalčič, zaposlen in predstavnik ZPIZ ter član Sveta, ki nista dodala nič bistvenega.

»Obstoječi tekst zato, po oceni sodišča, nikakor ne dopušča tako analize, kot jo je v svoji publikaciji objavila in ponudila tožena stranka. Zato gre zato ob njeni razlagi vsekakor za žaljivo vrednostno sodbo, ki jo kot tako lahko prepozna povprečen bralec, ki bi naključno v roke dobil to publikacijo, zlasti pa jo kot tako lahko prepoznajo tisti, katerim je ta publikacija v resnici bila namenjena in ki so jo tudi prejeli, kot je razvidno iz izpovedi predsednice tožeče stranke, tako na domačem kot tudi mednarodnem prostoru. Nobenega dvoma namreč ni, da je bila publikacija načrtno distribuirana in plasirana v javnost na različne načine. Boris Šuštaršič je namreč zaslišan povedal, da je bila „študija”, kot je publikacijo imenoval, najprej predstavljena celotnemu Svetu Vlade RS za invalide. V njem so zastopniki invalidov, državnih inštitucij in strokovnih inštitucij. Posredovana je bila pobudniku, to je Komisiji za peticije in človekove pravice, po drugi strani pa je bila izročena še vsem članom Sveta Vlade RS za invalide in predstavnikom reprezentativnih invalidskih organizacij, ki imajo okoli 100.000 članov. Po oceni zaslišanega Borisa Šuštaršiča so bile namreč vse te invalidske organizacije neposredno prizadete[1]

»Pomembno je, da je bila publikacija pripravljena v okviru Sveta Vlade RS za invalide, da je ta osnovala delovno skupino, ki je to publikacijo pripravila. Dejstvo je, da je bila ta publikacija v okviru Sveta Vlade RS za invalide sprejeta in kot taka kasneje tudi distribuirana, med drugim posredovana tudi toženi stranki. Ravno tako iz številnih dopisov tožene stranke, ki jih je naslovila na Vlado RS izhaja, da je v teh tožeča stranka večkrat izrazila ogorčenje nad zapisi, ki predstavljajo vsebino te publikacije. Vendar pa odgovora s strani tožene stranke tožeča stranka ni nikoli prejela.«


[1] Vsi citati so navajani iz sodbe.

Sodba Elena by Elena Pečarič on Scribd

#Kolumne #Elena-pecaric