Hvala za povabilo, mi je v veselje in čast, da sem po nekaj letih ponovno z vami kot govorka. Sicer se praviloma priključim v sprevodu nekje sredi poti, da smo na cilju čim številčnejši in čim bolj pestri glede na osebne lastnosti in vizualno podobo. Letos se praznuje 16 letnica parade ponosa, a moj spomin seže še nekaj let nazaj, ko smo se zbrali pred Škucom, peščica ljudi in potem ugibali kdo med prisotnimi je zares gej, kdo pa je prišel iz solidarnosti ali morda zgolj radovednosti. Danes so povsem drugačni  časi, a zdi se, da smo zgubili tisto zanesenost, upanje in vero, da je vse možno in mogoče še pred nami. Morda zato, ker je za nami toliko izgubljenih bitk, da ne vidimo tudi tistih kljub vsemu pozitivnih premikov in sprememb. Smo vse številčnejši, a očitno nas je še vedno premalo, da bi lahko razblinili in zaustavili predsodke povezane z drugačnostjo.

MI NISMO NIČ OD TEGA je slogan letošnje parade in moram reči, da bolj kot o njem premišljujem, bolj mi je všeč. Ker se prav v tem »nič od tega«, v tem negativnem, nemožnem identifikacijskem momentu počutim doma; kdo pa zase zares ve kaj je in kakšen je? Kaj šele, da bi lahko to vedeli ali določili drugi, tisti »ta normalni«, ki živijo v skladu z zakoni narave! Tisti, ki nam poskušajo dati čimbolj preprosto oznako in nam določiti prostor, kje se lahko in kje se ne smemo gibati. Tiste, svobodne, nas preprosto ni moč uloviti, zaustavili in zajeti v dvodimenzionalno razmišljanje, smo vedno pred ali onkraj.

Tudi po porazih se moramo vedno znova opogumiti, dvigniti in vstati ter iti zopet v smeri željenega cilja. Prav v teh časih, ko bi se najraje predali apatiji, moramo biti še bolj pogumni in drzni, se združevati, povezovati, si deliti in si pomagati. Vsi tisti, ki se počutimo zaradi teh ali onih razlogov tako ali drugače izključeni iz večine, iz zmožnosti enakopravne participacije, moramo najti skupne momente, priložnosti in cilje, kjer ne bomo več manjšine, ampak bomo znotaj svojih partikularnosti, različnosti in posebnosti tvorili večino. Danes sem z vami tukaj, ker delim z vami vaše cilje, upam in tudi pričakujem, da boste tako množični tudi, ko bomo mi še enkrat in ponovno poskušali narediti pritisk na politiko, da se sprejme Zakon o osebni asistenci.