“Problemi človeštva so resni vendar rešljivi. Rešitev imate na dosegu roke. Naj bo potreba vašega brata merilo vašega delovanja in rešite probleme sveta. Druge poti ni.” (Maitreja)

Kaj pomeni, da je potreba brata merilo našega delovanja? Najprej; kdo je moj brat? Ne zgolj ideja, biološko in antropološko dejstvo je, da smo vsi ljudje pripadniki ene družine - človeštva in zatorej drug drugemu bratje. To seveda ne pomeni, da so ženske izvzete, kajti govorimo o ideji bratstva (ang. brotherhood) oziroma enosti človeštva.

V Splošni deklaraciji človekovih pravic smo to resnico že leta 1948 zapisali v 1. členu:

“Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice. Obdarjeni so z razumom in vestjo in bi morali ravnati drug z drugim kakor bratje.”

Vendar ne ravnamo drug z drugim kakor bratje (in sestre). Ni nam mar za potrebe drugih, čeprav je od zadovoljevanja teh potreb odvisna kvaliteta njihovega življenja ali celo življenje samo. Dopuščamo, da milijone naših bratov in sester neizmerno trpi ali celo umirajo pred našimi očmi. Tudi najmanjši otroci. Nočemo videti tega.

Zakaj vsi ti ljudje po nepotrebnem trpijo in umirajo? Ker si manjši del človeštva prilašča večji del svetovnih dobrin - hrano, vodo, energetske vire, zemljo in druge dobrine, ki so ključnega pomena za zadovoljevanje človekovih osnovnih potreb.

In temu potem rečemo tržni, konkurenčni, svobodni ali kakršnikoli pač ekonomski sistem. V resnici gre za čisto preprost sistem ropanja, ki temelji na naši sebičnosti, pohlepu in samozadovoljstvu. In vse to smo celo zapisali v zakone in učbenike; morda res z drugimi besedami, a to ne spremeni resnice.

Če bi svoje delovanje in celoten politično-ekonomski sistem želeli usmeriti tako, da bi bila prioriteta zadovoljevanje potreb vseh naših bratov oziroma vseh Zemljanov, potem bi morali začeti delovati v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin.

To pomeni, da bi uvedli raznolike ekonomske oblike, katerih cilj bi bil trajno zadovoljevanje vseh osnovnih potreb vseh Zemljanov. Zato medsebojna delitev dobrin ne sme postati nespremenljiv in uniformiran ekonomski sistem, temveč mora zajemati raznolike ekonomske oblike na različnih ravneh človeške družbe.

Na globalni ravni bi lahko v okviru Združenih narodov (edine organizacije, ki zastopa interese celotnega človeštva) ustanovili novo agencijo, ki bi koordinirala delitev globalnih dobrin, kajti vsaka država ima presežke in primanjkljaje določenih dobrin.

Države pa so tiste, ki poznajo presežke svojih dobrin, potrebe svojih ljudi in tako lahko uspešno delujejo na globalni ravni (v sistemu zgoraj omenjene globalne delitve dobrin), kot tudi organizirajo sisteme delitve znotraj države (kar vsaj do neke mere že poteka v okviru tako imenovane socialne države).

Na lokalni ravni pa že danes deluje cela vrsta učinkovitih oblik medsebojne delitve, ki vključujejo nevladne organizacije, podjetja, lokalne skupnosti in posameznike (na primer delitev koles in avtomobilov, knjižnice stvari, medsebojne izmenjave različnih izdelkov, storitev in pridelkov).

“Potreba našega brata” je pravzaprav že zapisana v 25. členu Splošne deklaracije človekovih pravic:

“Vsakdo ima pravico do takšne življenjske ravni, ki zagotavlja njemu in njegovi družini zdravje in blaginjo, vključno s hrano, obleko, stanovanjem, zdravniško oskrbo in potrebnimi socialnimi storitvami; pravico do varstva v primeru brezposelnosti, bolezni, delovne nezmožnosti, vdovstva ter starosti ali druge nezmožnosti pridobivanja življenjskih sredstev zaradi okoliščin, neodvisnih od njegove volje.”

Čeprav morda komu zveni idealistično in neizvedljivo, nam je medsebojna delitev dobrin na dosegu roke. Ovire na poti do blaginje in miru za vse Zemljane, ki ju lahko dosežemo edino z medsebojno delitvijo dobrin, so naša brezbrižnost, samozadovoljstvo in posledično naša neaktivnost.

Naj postane potreba našega brata merilo našega delovanja. Osnovne potrebe vseh ljudi lahko zadovoljimo, če delujemo v skladu z načelom medsebojne delitve dobrin. Samo tako lahko rešimo največje probleme sveta.