Članek
'Gostoljubna' Evropa

'Gostoljubna' Evropa

Objavljeno Mar 20, 2016

 

Prijatelj, ki je pred leti kolesaril po Siriji, je pripovedoval, kako ga je pozno popoldne v Homsu nekdo vprašal, kje bo spal. Tega sicer ni rekel, a skozi glavo mu je šinilo: »A ti ni jasno? Čakam, da me nekdo povabi k sebi domov!« Zakaj mu je to šinilo skozi glavo? Ker je takšna vabila prejel že toliko zaporednih poznih popoldnevov, da je to postalo začasno naravno stanje stvari …


Danes je naravno stanje stvari v Siriji drugačno. V Homsu naravnega stanja stvari ni več. Danes popotniki iz Sirije potujejo skozi naše kraje. Kakšno je naravno stanje stvari v Evropi, pa vemo …

Večina Evropejcev je prepričanih, da živimo na najboljši celini. Evropa naj bi bila zibelka civilizacije. Zanimivo, kajti poleg Antarktike je edina celina, ki ni gostila nobene zibelke civilizacije … Tu je samo import-export.

Evropa naj bi bila mati demokracije. To je res, a le, če demokracijo razumemo kot družno odločanje nekaterih prebivalcev o rečeh, ki se tičejo vseh, ali kot družno izbiranje tistih, ki bodo odločali o vsem. Kot vladavina ljudstva obstaja demokracija zgolj na papirju (kamnu, pergamentu …). Obstajala je v neštetih pastirskih in lovsko-nabiralniških skupnostih, ki so jih evropske 'demokracije' uspešno 'demokratizirale'. In obstaja v pastirskih in lovsko-nabiralniških skupnostih, ki jih evropske in iz njih izhajajoče 'demokracije' še niso dosegle …

Isto velja za vladavino prava. Ljudje se dosti lažje in bolj temeljito podrejajo nepisanim kot pisanim zakonom. Bolj je skupnost 'primitivna', bolj torej spoštuje pravo … Evropa sicer ni zibelka prava, je pa ena od zibelk uradništva. Bistvo uradništva pa je, da vzdržuje in povečuje razhajanje med vplivnimi bogatini in komaj-kaj-pravnimi reveži.

Prav zaradi v nebo vpijočih razlik med ljudmi in stoletij (neuspešnega) boja proti njim se Evropa samooklicuje za domovino človekovih pravic. Prve tozadevne 'deklaracije' so bile pač napisane v Aziji, veljale stoletja in potonile v pozabo, medtem ko so bili Evropejci ves ta čas in še naprej brezupno nepismeni. Za človekove pravice pomembni evropski pravilniki pa so nastali predvsem za omejevanje poblaznelo krutih pripadnikov 'višjih' slojev in po uničujočih vojnah. Niso jih sprejeli, da bi bilo ljudem še lepše, kot jim je, ampak zato, da bi jim sploh nekako bilo …

Magna Charta (1215) je nastala, ker plemiči niso več mogli prenašati neznosne kraljeve samopašnosti. Z njo so kralju preprečili znašanje nad plemiči in peščico svobodnjakov, niso pa ne njemu ne sebi omejili znašanja nad nesvobodnjaki: tlačani, služabniki in sužnji. Bill of rights (1689) je nastal po slavni revoluciji (1688), še enem v nizu 160 let trajajočih spopadov med britanskimi kristjani različnih ločin. To obdobje negotovosti so zaznamovale tedaj še nedokončana (proti)reformacija (1529–), 30-letna vojna (1618–1648), državljanska vojna (1642–1651) in vrh lova na čarovnice (1644–1647), začinjene z epidemijo kuge (1665–1666).

Zadeva se je kasneje z malenkostnim napredkom ponovila na celini. Deklaracija o pravicah človeka in državljana (1789) je nastala, ker meščani niso več mogli prenašati neznosne samopašnosti plemičev. Z njo so plemičem omejili znašanje nad meščani, so se pa zato deset let navzkrižno znašali drug nad drugim in nad vsemi ostalimi, ki niso bili z njimi … Deklaracija o človekovih pravicah (1948) je nastala po 2. svetovni vojni (1939–1945), še enem v nizu spopadov med evropskimi državami za prevlado na celini in v svetu. To obdobje negotovosti so zaznamovale še vedno trajajoča industrijska revolucija (1760–), francoske revolucionarne vojne (1792–1802), Napoleonove vojne (1803–1815), revolucije leta 1830, pomlad narodov (1848), francosko-pruska vojna (1870–1871), 1. svetovna vojna (1914–1918) in povojne revolucije (1917–1923), začinjene z veliko depresijo (1929–1939).

Edini evropska sprememba človekovih pravic na bolje, ki se ni zgodila zaradi pohlepa ampak kljub njemu, je postopno ukinjanje suženjstva – predvsem tekom 18. in 19. stoletja, predvsem v Evropi in ZDA. S trumami sužnjev v kolonijah so si pač lahko privoščili njihovo pomanjkanje doma; sploh ker je doma brnelo in puhalo vedno več strojev, ob njih pa tezgarilo vedno več delavcev. Ukinjanje suženjstva v kolonijah je sledilo z nekajdesetletnimi zamiki; ko so se tja preselili stroji in tezgači, ni bilo več potrebe po njem …

Smo Evropejci strpni? Stari Grki že niso bili. Niso se klali le s Perzijci, ampak tudi drug z drugim. Mestne državice so bile veliko časa v vojnah z drugimi mestnimi državicami. Še enega svojih največjih mislecev so prisilili v samomor, ker jih je najedala njegova drugačnost, čeprav je bil domoljub. Stari Rimljani so baje tudi bili strpni do tistih, ki so sprejeli rimske običaje in živeli rimski način življenja. Kristjanov niso več stoletij preganjali zaradi vere, ampak zgolj zaradi nespoštovanja rimskih verskih običajev. O strpnosti kristjanov pa tako ne velja izgubljati besed …

A ni treba riniti v preteklost. Strpnost v neki deželi je zelo lahko ugotoviti. Koliko priznanih manjšin ima? Koliko ima uradnih jezikov? Koliko verskih skupnosti ima v njej svoja svetišča? Manj je tega, več je nestrpnosti. Strpne so dežele, kjer raznoliki ljudje sobivajo in ohranjajo svojo raznolikost, ne talilni lonci in dežele, ki sprejemajo turiste … Ali je Evropa po teh merilih med bolj ali manj strpnimi celinami, pa presodite sami! …

Smo pa zato prijazni do turistov in drugih obiskovalcev. Smo res? Kaj nam pove zgodba z začetka te kolumne? Takšnih in podobnih zgodb je poln skoraj vsak, ki je na lastno pest potoval po drugem in tretjem svetu. Ne rečem, da se ne dogajajo tudi v Evropi, še posebej v Skandinaviji, a manj.

Zaključil bom s svojo zgodbo. Leta 2002 sem kolesaril po Japonski. Japonska je po zgornjih merilih strpnosti izrazito nestrpna dežela. Na Japonskem živijo Japonci in malokdo drug. Možnost, da bi te kdo kar tako povabil prespat k sebi domov, je primerljiva z zadetkom na Lotu. Že možnost, da bodo nadaljevali s pogovorom v angleščini, čeprav naslednjega stavka morda ne bodo povedali povsem pravilno, je majhna …

Vozil sem se po stranskih ulicah milijonskih mest, kjer o temnih pogledih izpod obrvi ni bilo ne duha ne sluha … V neki vasi kolesa pred trgovino nisem zaklenil (prvič po dveh letih, odkar so mi prejšnjega na potovanju ukradli), ker se mi je zdelo, da bi s tem onečastil vzdušje … Kolesaril sem skozi zakotne vasi, kjer pred mano verjetno še ni hodila, kaj šele gonila belska noga. Otroci so me gledali, kot da gre mimo vesoljec … Nikoli, res nikoli se nisem počutil niti malo ogroženega …

Dostikrat sem se vprašal: »Kako bi se imel kak Japonec, če bi kolesaril po naših rovtah?«

#Kolumne #Gregor-hrovatin