Medtem ko pesnik in doktor pred televizijskimi kamerami nespretno ugotavljata, kako so bili nekoč socialistični ali komunistični časi v Jugi totalitarni, čisto nemogoči in do konca zblojeni, in dodajata, da o socializmu in komunizmu sploh ne bi smeli več govoriti, ne vesta, da se nad njunima glavama objektivno dogaja tole. Dogaja se to, kar najdemo v izvrstnem odgovoru na neko zelo relevantno in vselej aktualno vprašanje. Humpty Dumpty in Alica se namreč nekega dne resno pogovarjata o besedah in njihovih pomenih. Razmišljata, kaj pomenijo besede, zakaj pomenijo, kako pomenijo in kdo je odgovoren, da pomenijo; pogovarjata se, kot bi komentirala Platonov spis Kratil. Vprašanje je, reče v nekem trenutku Humtpy Dumpty in prestavi razgovor na povsem drugo raven, kdo je gospodar. To je pravi odgovor na vprašanje o pomenu besed. Da bi razumel, kaj pravita poet in doktor, berem Alica v čudežni deželi, kar je bržčas očitno.

Pomeni in besede torej niso nekaj naravnega in danega enkrat za vselej, če prisluhnemo Humtpyju Dumptyju, ampak so odvisni od tega, kdo je gospodar. Ali po domače: ne odločajo navadni ljudje, kaj pomenijo besede, temveč odločajo posebni ljudje, ki so gospodarji. In ti so vselej drugi.

Današnji gospodarji so kultivirani, izjemno sofisticirani in dobesedno ni videti, da bi bili gospodarji, kakršni so živeli na primer v srednjem veku. Navadno so fit,saj redno trenirajo telo, so prijazni prikupni, nasmejani in dobre volje, zato je skoraj nemogoče reči, da se obnašajo gospostveno. Pa vendar je danes gospostva nad ljudmi, kolikor hočete. Kot rečeno: gospodarji so vedno znova drugačni.

Gospodar danes ne ukazuje ljudem, kaj morajo narediti, temveč jim prijazno in potrpežljivo svetuje, kar je nekaj drugega. Reče jim, da je zanje najbolje, da fit in to something, da se torej ujamejo z nečim, z nekom, da se prilagodijo nečemu ali nekomu. Za vsem tem je znanost, doda. Današnji gospodarji so zato strokovnjaki ali pa se vsaj sklicujejo na stroko in celo znanost.

Bistvo pa je, kot poudarja Humpty Dumpty, kakšen besednjak kdo uporablja, kako pogosto ga uporablja, kakšne možnosti ima na voljo, da besednjak širi in utrjuje med ljudmi. Gospostvo je vselej družbeno in vselej se izvaja nad posamezniki, zato je sicer objektivno, vendar ni naravno in ni dano enkrat za vselej.

Poet in doktor tako udrihata čez socializem natanko zato, ker hočeta gospostvo, ker želita biti še sama majhna gospodarja. Obnašata se, kot da bi rada dosegla, da ljudje besede socializem sploh ne bi več uporabljali. Priznam, da me je strah takih gospodarjev, kajti ljudje smo predvsem misleča bitja, obsojena na rabo besed. Prav zato ni naključje, da se gospostvo prične pri besedah in nadaljuje tako, da nekdo utihne ali pa govori samo tisto, kar je dovoljeno govoriti.

In navadni ljudje, ki so navadno zlasti tiho ali pa imajo mnenja, zgolj sanjajo o svobodi, češ da svobodno izbirajo, kaj bodo kupili in kakšna mnenja bodo imeli.

Ko govorimo o gospostvu, seveda nujno govorimo tudi o svobodi. Gospostvo je namreč možno le zato, ker so ljudje svobodni, in je možno, ker je mogoče omejevati svobodo in si podrejati ljudi.

Komplementarno se svoboda začne šele, ko se človek upre gospodarju oziroma človeku, ki hoče postati njegov gospodar. Gospostvo je namreč možno le, če se je človek voljan odreči svoji svobodi in se podrediti. Človek je sicer vselej že čemu podrejen (fizikalnim in biološkim zakonitostim na primer), toda taka podrejenost ni pomembna za razumevanje svobode. Pomembno je šele to, da se človek kot simbolno bitje podredi besedam drugega simbolnega bitja, pomenom, ki jih ta pripiše posamičnim besedam ali izjavam. Podrejenost besedam je pomembnejša in usodnejša od podrejenosti fizikalnim zakonom.

Poet in doktor sta taka gospodarja, oziroma želita biti, saj ne moreta postati, če se svobodni ljudje ne podredijo temu, o čemer govorita. Kritična misel je zato hrbtna stran svobode.

Ob tem zopet postane jasno, kako pomemben je Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo. Kant najprej reče, da se človek tako ali tako mora podrejati zakonom in pravilom, ki vladajo v občestvu, potem pa doda, da je zanj bistveno, da razmišlja, o čemer hoče in kolikor hoče, ter da to pove na glas.

To pa ravno ne pomeni, da se spoprime s svojim gospodarjem in ga premikasti, kajti dovolj je, da ne sprejema več njegovega besednjaka, da ne pristaja več na pomene, ki jih pripisuje besedam, da razmišlja in uporablja besede po svoje. Tako se začne svoboda.

Danes se svoboda kaže tudi tako, da razmišljamo o socializmu in komunizmu ter da kritično mislimo sam kapitalizem, ki nam hoče absolutno vladati. Komunizem zato ni beseda, ki bi pomenila življenje, kakršno je potekalo v Sovjetski zvezi pod Stalinom, kot hočejo novi gospodarji. Daleč od tega. To je koncept, ki ga uporabljamo na različne načine, da bi razumeli samo bistvo skupnega življenja svobodnih ljudi v zares demokratičnih občestvih, kakršna kapitalistična niso, ker sploh ne morejo biti.

Ljudje so torej svobodni, ko se upirajo gospodarjem in gospostvu, ki se prične z rabo besed. Bistvo svobode je zato logično: svoboden sem, ko ne uporabljam besednjaka svojega gospodarja, ko ne ponavljam za njim, ampak mislim s svojo glavo. Natanko tu se prične svoboda, kot rečeno, obenem pa je jasno, kako malo svobode je v tako pomembnih institucijah, kot so šole, kar zopet ni naključje.

Ljudje prav zato zmotno verjamejo, da so svobodni, ker lahko izbirajo med blagom, ki pride na svobodne trge. Dejstvo pa je, da ko pridem v trgovino, da bi izbral dobrine, zgolj izbiram med dobrinami, ki jih pač potrebujem za preživetje. To nima nobene zveze s svobodo; tako kot nekoč ni bilo znamenje totalitarizma in policijske države, če v trgovinah ni bilo vselej mesa ali pomaranč.

Zadeva je na žalost nadvse preprosta. Kapitalizem spreminja ljudi v atome, gole posameznike, od katerih naj se vsak ukvarja s seboj; vsak posameznik naj bo zlasti potrošnik. Pravijo, da so posamezniki v kapitalizmu svobodni, kar pomeni, da lahko odločajo, kako bodo živeli. In bolj ko so posamezniki potopljeni v lastne ekonomije, laže se uveljavlja gospostvo nad njimi. Posameznikova zavest namreč ne ve, da je bistvo življenja v tem, kdo je gospodar.

Ironija kapitalističnega spreminjanja ljudi v posameznike ali atome pa je, da ti posamezniki sploh niso posamezniki, temveč so kloni. Vsak posameznik je namreč narejen po enakem modelu kot drugi; razlike med njimi so minimalne, naključne in nepomembne.

Ljudje so zares posamezniki šele, ko se upirajo gospostvu. Šele uporniki so svobodni posamezniki. In šele svobodni posamezniki tvorijo resnično demokracijo, kot jo imenuje Marx.