Pred časom sem pisal o svetinjah smrti: mamilih, splavu ter samomoru in evtanaziji. Zdaj jim bom dodal svetinje življenja: službo, otroke in poroko. Tudi zanje je značilno, da prinašajo tako srečo in sprostitev kot duševne in telesne muke, na mnoge načine in pogosto hkrati. In tudi one so sposobne ustvariti omizno ali državljansko vojno med ljudmi, ki se jih vse skupaj nič ne tiče, ter pogrom slednjih nad tistimi, ki se jih tiče.

1. Služba oz. delo

Razlogi za imeti službo so večni in nespremenljivi. Razlogi proti pa dandanes rastejo iz dneva v dan. Težko je reči ali več duševnih in telesnih muk povzroča zaposlenost ali brezposelnost. Sreča in sprostitev sta premo sorazmerni skoraj izključno s količino denarja, vse manj pa s samim delom oz. početjem. Količina denarja se v obeh primerih vztrajno bliža meji golega preživetja.

Zanimivo je videti, kaj imajo o tem za povedati ljudje. Brezposelnost še vedno velja za sramotno stanje. Resničnost nima nobenega vpliva na to javno mnenje. Ni važno, da je plačljivega dela dosti manj kot ljudi, ki bi radi delali in od tega živeli. Ni važno, da je na koncu tudi plačanega dela še manj. Ni važno, da so plačila vedno nižja. Ni važno, da so delovne razmere in odnosi vedno bolj uničujoči in brez upanja na izboljšanje.

A kdo ima največ za povedati o lenobi in nesposobnosti brezposelnih? Tisti, ki imajo dobro plačane službe, prostega časa pa le toliko, da lahko tu in tam zabentijo nad tistimi, ki baje zajedajo njihov težko prisluženi denar. Med njimi še posebej izstopajo vodstveni delavci, ki se trudijo imeti zaposlenih čimmanj ljudi za čimmanj denarja in čimveč časa, pa četudi crknejo od preobremenjenosti.

To je javno in brezosebno. Kar morajo poslušati in prenašati brezposelni s strani zaposlenih in upokojenih družinskih članov, sorodnikov, prijateljev in znancev, pa je osebno in ubija prav tako kot mamila …

2. Otroci

Nasilje družinskih članov, sorodnikov, prijateljev in znancev nad pari, ki ne želijo imeti otrok, je prav tako nadležno. V primeru, da eden v paru otrok ne želi imeti, drugi pa ja, je za slednjega tudi ubijajoče – morda še bolj kot sama želja po otroku …

Proti rojevanju otrok obstaja dosti tehtnih razlogov. Po zaslugi nezrelosti svojih staršev in neustreznih razmer, v katerih so nas vzgajali, malodane vsi nosimo globoke čustvene rane. Že od pamtiveka človeške družbe pravzaprav temeljijo na negovanju teh ran – negovanju, ki vzdržuje njihovo odprtost … Celijo si jih le redki posamezniki. Redki posamezniki jih tudi skušajo prihraniti svojim otrokom, vendar s tem pogosto povzročajo drugačne, a zato nič manj globoke rane. Kdor je dovolj zrel, da se zaveda svoje nezmožnosti vzgojiti otroke, kot bi bilo zanje najbolje, pa je deležen očitkov in zgražanja …

Borcev za rojevanje otrok ne zanimajo vzroki za manjšanje števila ljudi. Prav tako jih ne zanimajo osebne okoliščine, zaradi katerih pari, ki jim solijo pamet, ne želijo imeti otrok. Nože veselo zabadajo tudi v pare, ki si otroke želijo, a jih ne morejo imeti; dokler ne poskusijo vsega, kar je možno poskusiti, jim solijo pamet, potem pa jih do konca življenja pomilujejo.

Njim je tak odnos s strani bližnjih prihranjen – ti dripci imajo namreč vsi po vrsti otroke.

3. Poroka

Poroka zadnja leta v našem kotičku sveta nekoliko izgublja na veljavi. Kljub temu velja za najpomembnejši dan človekovega življenja ob rojstvu prvega potomca (po možnosti fantka). Če izvzamemo nekaj časovno-prostorskih žepkov, je poroka za večino človeštva že od pamtiveka nekaj, k čemur je treba stremeti, dokler se ne zgodi, od tistega trenutka dalje pa za vsako ceno ohraniti. Čustveni naboj, ki ga ima v sebi poroka, je ena najmogočnejših sil človeštva, usmerjena v pojem. Presega ga le naboj, ki ga nosijo božanstva, ob bok pa se mu lahko postavi čustveni naboj smrti.

Teženje k poroki in priprave na poroko povzročajo dosti več duševnih muk kot ugodja. Napetost je ogromna. Sprostitev, ki jo prinese poroka, pogosto tako pretrese ljudi, da se povsem spremenijo. Nekateri pogrešajo napetost in jo pričnejo iskati, kjer je nikoli prej niso. Drugi jo iz istega razloga pričnejo povzročati v odnosu z zakonci. Tretje osreči sprostitev napetosti; pričnejo živeti iz dneva v dan in prenehajo vlagati trud v odnos. Mnogi zakonci se odtujijo in se kmalu sploh ne poznajo več …

Zreli ljudje vedo, da zaljubljenost ne traja večno. Vedo, da je partnerska ljubezen pogojna in da jo lahko ugasne tudi majhna, a za nekoga pomembna stvar. Vedo, da se ljudje razvijajo in spreminjajo – da ni nujno, da bosta imela dva, ki sta danes kot rit in srajca, čez nekaj let sploh še kaj skupnega.

Zreli ljudje so vložili ogromno truda v to, da življenje na koruzi ni več zločin, iz njega rojeni otroci pa ničvredni pankrti. Spotoma so osvobodili sramote tudi ločence in tiste, ki živijo sami. Zdaj osvobajajo sramote tiste, ki želijo biti zakonci, a niso pravega spola. Nekoč v prihodnosti bodo omogočili, da si družinsko gnezdo ustvari poljubno število polnoletnih oseb poljubnega spola, ki med seboj niso v sorodu …

Ves ta čas je in bo nad vsemi temi ljudmi viselo breme poroke. Ves ta čas so jim in jim bodo solili pamet 'pravilno' poročeni osebki – nesrečni zaradi dela, ki ga imajo, ali brezposelnosti, ali otrok, ki jih skrbijo, ali njihovega neobstoja, ali zakoncev, ki jih sekirajo, ali osamljenosti, ker jih ni nikoli doma …

Za težake glede vseh treh svetinj je značilno, da se svojega nasilja in njegovih posledic niti malo ne zavedajo. Lastne službe, otroci in zakonci jih bržkone onesrečujejo, sicer ne bi čutili potrebe biti nasilni. Vprašanje pa je, koliko se svoje nesreče zavedajo in koliko smatrajo, da tako enostavno mora biti in pika.

Svetinje smrti izključno ubijajo. Svetinje življenja so ali vir sreče ali pa tudi one ubijajo. Ljudi, ki jih nimajo, samo ubijajo – včasih same od sebe, vedno pa preko nadležnih nesrečnežev, ki jih imajo …

Svetinje smrti ohranja pri življenju nedoslednost. Svetinje življenja ohranja zavist. Zavist ljudi, ki so si nakopali na glavo nekaj, kar jih onesrečuje, pa skušajo to prikriti pred sabo in svetom s tem, da uničujejo življenja ljudem, ki si tega niso nakopali na glavo.

Človeštvo bo postalo to, kar misli, da je že, šele takrat, ko bodo svetinje smrti (mamila, splav ter samomor in evtanazija) dovoljene, a po njih ne bo nekega povpraševanja; ko bodo svetinje življenja možne, ampak nihče ne bo težil ljudem, ki jih nimajo. Človeštvo bo zrelo, da se imenuje človeštvo, ko se bodo ljudje nehali vtikati drug v drugega glede reči, ki se jih nič ne tičejo …

Če pogledamo, do kod so zreli ljudje ponekod že pririnili te zadeve, lahko utemeljeno pričakujemo, da bodo prihodnji rodovi le doživeli časovno-prostorski žepek, ko si bodo lahko ponosno rekli: »Mi smo Ljudje!« …