Članek
Mama invalidnega otroka

Mama invalidnega otroka

Objavljeno Mar 23, 2015

Invalidi imajo očitno samo mame. Le enega poznam, ki kdaj pove tudi kaj o svojem očetu, pa sem z njimi večkrat dolge ure klepetal o vsem mogočem. Kadar smo skupaj več dni, pa staršev ni zraven, pogrešajo mamo (ali nikogar). Na koncu se veselijo, da gredo domov k mami (ali pa se ne veselijo odhoda domov). Res pa tudi o mami povedo predvsem, da zanje je ali bo nekaj naredila. V najboljšem primeru to povedo o starših. Zgodb o skupnih dogodivščinah iz njihovih ust še nisem slišal.


Starši nekaterih invalidov so ločeni. Ali je takšnih več ali manj kot pri neinvalidnih otrocih, ne vemo. V splošnem pa velja, da se očetje pogosto prestrašijo skrbi in odgovornosti ter pobegnejo. Tako vsaj povedo nekatere matere, kadar se znajdejo v javnih občilih. To pa se zgodi predvsem po zaslugi njihovih malih posebnežev. Ponavadi skušajo zbrati denar za njihovo zdravljenje ali pripomočke zanje, včasih pa mladiči kljub invalidnosti napravijo nekaj posebnega, pa si lahko novinarji z vdiranjem v njihovo zasebnost očistijo vest, ker invalidov sicer niti ne povohajo.

Skrb za invalide torej v veliki meri ali v celoti prevzamejo mame. Po nekaj letih gredo v šolo, zaradi česar se pogosto preselijo v kakšen zavod. Ko končajo šolanje in postanejo polnoletni, pa se mnogi vrnejo domov. Ostarele mame jih, odrasle in neredko lepo rejene, nosijo, oni pa njih prenašajo.

In to mame hočejo početi. Poznam primere invalidov, ki so si želeli iti v bivalno skupnost ali zaživeti samostojno (s 'tujimi' osebnimi pomočniki), pa so se mame temu upirale: njihove želje so v kali zatrle ali jih vsaj čustveno izsiljevale.

Na zdravstvenih počitnicah sem opazoval tudi invalide, ki so bili z mamami ali sestrami. Te ženske so prevzele ne le popolno skrb zanje, ampak so tudi mislile in odgovarjale namesto njih. Na svojih ustvarjalnih delavnicah sem prav zaradi tega prepovedal udeležbo spremljevalcev – da so se ubogi reveži vsaj nekaj odločili, rekli in naredili sami, na svoj način in s svojo hitrostjo.

Mame se da opazovati tudi na prireditvah, namenjenih invalidom. Ko se ozreš naokoli, sicer vidiš moške, ki so po vsej verjetnosti očetje. Slišiš pa samo mame …

Ko tako seštevam, kar o mamah povedo invalidi, način, kako o njih pripovedujejo, in svoja opazovanja, kadar so skupaj, si ne morem kaj, da ne bi razumel očetov, ki pobegnejo. Kaj pa naj bi naredili?

Kot so jim povedali 'prijazni' zdravniki, je njihov otrok fuč in iz njega nikoli ne bo nič. Takoj zatem pa izgubijo ženo, ker ta postane Mama. Obsedena z reševanjem invalidnega otroka pozabi, da je tudi žena. Če že ima otroke, pozabi, da je še vedno tudi njihova mati. Pozabi na sorodnike, prijatelje in prostočasne dejavnosti – pozabi nase. Kdo bo živel s takšno žensko?

Res se da pobeglim očetom očitati, da niso s seboj vzeli invalidnega otroka ali vsaj njegovih sorojencev. A poglejmo na to z njihovega zornega kota! Če Mami vzamejo invalida, ji vzamejo smisel življenja – to je kruto. Če vzamejo neinvalidne otroke, njej pa pustijo, naj se žrtvuje za invalidnega, je to nepravično. Poleg tega je neizpodbitno in vsem znano dejstvo, da dajo ženske na Centru za socialno delo požrtvovalni Mami prednost pred bežečim očetom. Borba z njimi je borba z mlini na veter. Edina preostala možnost je, da skušajo ženo proglasiti za duševno moteno, kar v mnogih tovrstnih primerih najbrž je – to pa je nesramno. Oditi od nje brez kogarkoli in od zunaj reševati, kar se rešiti da, je torej razumna odločitev. O tem ne govoriti pa tudi …

Se da odnos z ženo, ki je postala invalidova Mama, reševati v krogu družine? Seveda se da in marsikateri oče to tudi uspešno izvede, ne da bi ga svet občudoval, tako kot občuduje garaške Mame. Ne da se pa vedno. Če se tak oče prevečkrat butne z glavo v zid, preneha biti dejaven in je samo še prisoten, kadar ni ravno z ljubico. Pač niso vsi odnosi odporni na tako korenite osebne preobrazbe enega od udeležencev …

Odnos z otrokom invalidom se da razviti tako, da ta otrok ni niti središče niti cokla družine, da ima vsak član izpolnjujoče odnose z vsakim drugim, čas zase in za svoja zanimanja ter za družabno življenje izven družine. A za to je potrebna osebna zrelost obeh staršev, kakršno je v sodobni družbi težko doseči. Pa tudi bolj človeški odnos strokovnjakov in manj narejen odnos navadnežev bi družinam z invalidi precej pomagal …

#Kolumne #Gregor-hrovatin