Članek
O razsvetljenstvu in kritičnem mišljenju v šolah

O razsvetljenstvu in kritičnem mišljenju v šolah

Objavljeno Mar 21, 2015

{fb_stempihar}

»Vsak napredek civilizacije je z gospostvom obnovil tudi perspektivo njegove pomiritve. Toda medtem ko je realna zgodovina stkana iz realnega trpljenja, ki se nikakor ne zmanjšuje sorazmerno z naraščanjem sredstev za odpravo tega trpljenja, je izpolnitev perspektive odvisna od pojma. Kajti pojem ne le distancira ljudi od narave – tako kot znanost – marveč kot samoovedenje prav tistega mišljenja, ki v formi znanosti ostane priklenjeno na slepo ekonomsko tendenco, omogoča, da se izmeri distanca, ki ovekovečuje krivico.« (Theodor Adorno in Max Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva, str. 53)


 

Prolog

V šolah se danes pogosto poudarja pomen kritičnega mišljenja. Ni dovolj, da se učencem podaja znanje, saj je zelo pomembno to, da znajo potem »učenci pridobljeno tudi uporabiti«. Pomembno je, da so kritični do tega, o čemer jih poučujejo. Pričujoči sestavek je pismo dijaku, ki je med poukom pri predmetu Teorija spoznavanja izrazil dvom o vrednosti kritičnega mišljenja. Povedal je, da je po njegovem mnenju »preveč kritičnega mišljenja« nekaj odvečnega. V odgovor sem mu napisal pismo, saj se mi je zdelo nujno premisliti to, kar je dijak povedal. Njegove besede so bile namreč izrečene kot spontan odziv na dogajanje v razredu (razpravljali smo o neki etični dilemi), kjer očitno ni želel sodelovati. Vprašanje, ki se mi je zastavilo ob njegovem odzivu, je bilo tole: Kaj storiti, ko je nekdo kritičen do samega kritičnega mišljenja? Kako naj se sam odzovem oziroma opredelim do njegovih besed? Če s kritičnim mišljenjem mislimo pripravljenost refleksije (in to tudi ali še zlasti takrat, ko se srečujemo z izzivalnimi, celo provokativnimi vprašanji), potem je bil ta ravno dogodek takšne vrste nemara nekaj najbolj dragocenega, saj se je ob njem ponudila priložnost razmisleka o vprašanju, ki se mu sicer v naših šolskih praksah ne posvečamo dovolj pozorno: Kaj počnemo v šolah, ko poučujemo, in v kakšne medsebojne odnose pri tem vstopamo? Sproži pa se tudi širše vprašanje glede pomena samega izobraževanja v sodobni družbi, v kateri se (pogosto čisto nekritično) uveljavlja mnenje, da naj bi temeljila na znanju.

 

Pismo iskrenemu dijaku

Dragi Boris,

Tvoje besede so name naredile vtis. Verjamem, da si bil iskren, ko si govoril o tem, kakšno vrednost ima zate pouk pri predmetu Teorija spoznavanja. Rekel si, da ne vidiš nobenega smisla učnih ur, kjer se učimo kritično razmišljati. Dodal si, da je kritično mišljenje nekaj, česar je bilo pri pouku doslej že dovolj in da ne razumeš, zakaj bi bilo treba s tem nadaljevati. To je bilo med uro etike in razmišljati o vprašanjih, s katerimi smo se tedaj ukvarjali (kakšno ravnanje bi bilo v primeru, ki smo ga obravnavali, pravilno, in na čem temeljijo naše moralne sodbe), se ti je zdelo povsem neuporabno.

Cenim tvoj pogum, da si se izpostavil in si odkrito povedal, kaj misliš. Nekdo, ki mu takšna spraševanja – prav nasprotno kot tebi – pomenijo veliko in ki je predan svojemu pedagoškemu poklicu, gotovo ne more mimo takega mnenja, ob tem pa lahko tudi začuti, da takšne besede zahtevajo resen premislek.

Dvomiš torej v vrednost, celo v uporabnost kritičnega mišljenja. Povedal si tudi, da se boš po končani srednji šoli najverjetneje vpisal na študij fizike in ker ti je že sedaj čisto jasno, da je to tisto, kar želiš v življenju početi, imaš po tvojem mnenju še dodaten razlog za prepričanje, da ti razmišljanje o temah in vprašanjih, kot so: Kako lahko nekaj zares vemo? V čem je razlika med mnenjem in vednostjo? Kako ločimo dober argument od logično napačnega? Ali obstaja univerzalna morala? ipd., v življenju, kakor ga načrtuješ, ne bo prav dosti koristilo. Zavedaš se, da je kritično mišljenje lahko včasih tudi pomembno, ampak v tem trenutku se tebi to zdi izguba časa (kritično mišljenje je sorodno filozofiji, to pa pač ni nekaj, kar bi tebe zanimalo).

Tvoje stališče je izzivalno in to iz več razlogov. Eden je nedvomno ta, da gre proti celotni razsvetljenski tradiciji, katere dediči smo. Znotraj te tradicije je zamisel o tem, da ima kritično mišljenje izjemen pomen in vrednost, preprosto temeljna in se zdi tako samoumevna, da je skorajda absurdno dvomiti o njej (če se samo spomnimo Descartesa in njegovega metodičnega dvoma). Dvomiti je mogoče o vsaki avtoriteti, saj nam le to pomaga napredovati. Avtoritete in njihove doktrine ali mnenja, ki jim nekdo nekritično sledi, so najhujši sovražnik – njihove nauke moramo pretresti in jih radikalno prevprašati, tj. vprašati se moramo, ali stojijo na trdnih temeljih (ali so ti jasne in razločne, nedvoumne resnice) in če temu ni tako, jih moramo zavrniti in sesuti v prah. Nato pa zgraditi nove. Edina avtoriteta je razum, ki je univerzalna zmožnost razmišljanja. Kritično mišljenje oz. zmožnost zanj je torej tisto, na katerem je utemeljena avtoriteta novoveškega subjekta in njegovega projekta – moderna znanost. Je podvomiti v vrednost neodvisne in svobodne rabe uma, se pravi tiste rabe, ki se ne ustavi pri nobeni predpostavki, ampak se vpraša o samih pogojih védenja, sploh lahko razumsko utemeljeno?

Sapere aude je zapisal Kant kot moto razsvetljenstva: samo tisti, ki bodo imeli pogum, bodo deležni spoznanja. V tem je tudi neko etično poslanstvo – najti izhod iz nedoletnosti in postati to, za kar nas je narava sama že opremila. To je preprosto človekova naloga, ki bi jo vsakdo moral z vso resnostjo poskusiti izpolniti. Nasprotje razsvetljenstva je zato lahko samo mračnjaštvo, dogmatizem in izvajanje gospostva ali udinjanje gospodarjem (ki sploh ni treba, da so prav zelo razumni). Nam dedičem razsvetljenstva zapisano pomeni skupek truizmov in morda se zdi čisto nepojmljivo, da se skoraj štiri stoletja po tem, ko sta izšli Razprava o metodi in Meditacije, sploh še zastavlja vprašanje o vrednosti kritičnega mišljenja in njegovi smotrnosti.

A tisto, kar moramo ob tem priznati je, da vrednost kritičnega in neodvisnega mišljenja v percepciji ljudi ni nekaj, o čemer bi zlahka izpeljali enoznačne in zlahka ugotovljive zaključke – če svoje opazovanje opremo zgolj na to, kateri tip mnenj prevladuje v neki določeni družbeni situaciji. Kar lahko opazimo, je namreč tudi to, da nikakor ni nemogoče, da se neka družba razglaša za duhovno »napredno« in slavi znanost kot najvišjo avtoriteto, obenem pa deli vede na bolj in manj uporabne ter skrbno izbira, katere znanstvene discipline in področja raziskovanja bodo dobila tiste vrste podporo, ki je nujna za to, da raziskovalno delo lahko sploh poteka.

Če se zdi vprašanje o vrednosti kritičnega mišljenja najprej izzivalno in celo šokantno ter se zdi skorajda neverjetno, da kritičnega mišljenja nekdo ne sprejema kot nedvomne vrednote, pa se že z majhno mero pripravljenosti za opazovanje aktualnega družbenega dogajanja pokaže za povsem pričakovano in učitelju z nekaj pedagoške kilometrine postane skorajda čudno, da je bilo potrebno toliko časa, preden ga je nekdo izustil. Kolikor se je sprva zdelo samoumevno, da je kritično mišljenje temelj naše kulture in civilizacije, pa se ob natančnejšem premisleku izkaže, da je vprašljivo ravno to, da velja o njem neko splošno prepričanje, ki naj bi ga podpiralo kot absolutno vrednoto.

Vprašati se moramo namreč tole: Kdo ima danes interes za kritično mišljenje? Kdo bi sploh lahko kadarkoli imel interes za kritično mišljenje, se pravi mišljenje, ki uporablja metodo radikalnega dvoma (zgled zanjo je dal Descartes v svojih Meditacijah)? Kritično mišljenje namreč pomeni tudi neko držo, kot smo že rekli. Za kritičnega misleca ni ničesar, kar vsaj v nekem določenem trenutku ne bi mogli postaviti pod vprašaj. Razsvetljenstvo priznava eno samo avtoriteto in to je avtoriteta uma: v kar je smiselno podvomiti, v to je tudi treba podvomiti. Edini interes je dokopati se do resnice, tj. do spoznanja, ki bo tako jasno in razločno, da dvom vanj ne bo več smiseln, če še enkrat ponovimo za Descartesom.

Znanost je danes nedvomno uporabna. Znanstvena spoznanja so temelj tehnološkega napredka. Na znanstvenih ugotovitvah temeljijo različne stroke: od medicinske do vojaške, od psihološkega svetovanja do vede o »upravljanju s človeškimi viri« (je to ekonomija ali politika, ali pa politika v službi ekonomije?), od pravnih ved do stroke o pravilnem vzgajanju otrok … Uporabne znanosti so tiste, katerih ugotovitve je mogoče uporabljati v vsakdanjem življenju. Njihova uporabnost je še posebej v tem, da vodijo proizvodnjo dobrin – materialnih ali pa duhovnih. Te dobrine so v kapitalistični družbi blaga, ki se jih prodaja in kupuje na trgu (tudi če je »ponudnica« tukaj država – nekakšne brezplačne storitve so preprosto izmišljotina: zastonj zdravstvo, šolstvo in socialne storitve pač ne obstajajo, saj zanje plačujejo ljudje, ki se na trgu prodajajo kot delovna sila). Dobrine, ki se jih proizvaja, so nujne, da bi lahko obstajali določeni načini življenja oz. da bi se lahko reproduciral neki tip družbenega življenja. Znanost ima pomembno vlogo v procesu reprodukcije družbe oz. odnosov, ki jo tvorijo. Na vsakem koraku poudarjajo, kako živimo v družbah znanja, kar pač pomeni trivialno dejstvo, da je zaradi kompleksnosti sodobne družbe že samo preživetje odvisno od t. i. nematerialnega dela, od produkcije novih idej, znanj, znanstvenih modelov, ki nam bodo pomagali upravljati s svetom in ljudmi v njem. Toda ali ima znanost v službi tehnologije in družbenih sistemov, ki težijo zlasti k reprodukciji sebe in razmerij moči, ki so se uveljavila v njih, interes za kritično mišljenje? Če je kritično mišljenje isto kot teorija v klasičnem antičnem pomenu besede, torej mišljenje, ki je zavezano iskanju resnice in ustvarjanju pogojev za pravičnejšo družbo – o tem npr. govorita Platon in Aristotel: dobro in pravično kot najvišji kategoriji, teorija kot dopolnilo etike, kot iskanje resnice in pravičnosti (toda tudi Kantov odgovor na vprašanje, kaj je razsvetljenstvo se zdi blizu temu: drzniti si misliti, uporabljati um za razmišljanje, se pravi misliti zaradi mišljenja samega) – je to tisto, čemur je zavezan znanstveni ratio in tudi njega torej najprej zanimata resnica in dobro (življenje) kot obči smoter, ali pa so takšna prizadevanja v znanstveni sferi pogosto potisnjena na obrobje in jih nadomešča neki čisto drug interes (npr. služiti tistemu, ki na trgu ponudi največ)?[1]

Praviš torej, da te zanima čista znanost, medtem ko je kritično mišljenje zate izguba časa. Toda to isto trdijo tisti znanstveniki, ki so se v imenu ideala eksaktnega znanja o dejstvih sveta (znanja, ki naj bi bilo »osvobojeno« razmišljanj o morali in vrednotah), odpovedali refleksiji o družbenih vprašanjih, ki so onkraj njihove ekspertize. Je naključje, da je ravno v znanstvenih krogih danes tako malo razprav, ki ne bi bile najprej čisto tehnične narave: kako najti boljšo (bolj poceni, učinkovitejšo) rešitev za neki čisto tehničen problem. Kako narediti boljša brezpilotna letala? (Pri čemer se ne sprašuje o tem, koliko »stranske škode« bodo ta povzročila.) Kako razviti učinkovitejša zdravila proti boleznim, ki pestijo človeštvo? (Tisto, o čemer se ne razpravlja, je njihova dostopnost – kaj narediti, da bodo ta dostopna ljudem v delih sveta, kjer jim sicer ni zagotovljena niti osnovna zdravstvena oskrba.) Narediti telefone, ki bodo še pametnejši. (Od kje prihajajo surovine zanje in kdo [pod kakšnimi] pogoji jih koplje?) Itd.

Henri Giroux je v svojem delu o kritični pedagogiki zapisal: »V klasični miselnosti je bila teorija pojmovana kot način, kako so se ljudje osvobajali od dogme in mnenj, da bi si lahko zagotovili neko naravnanost za etično delovanje. Drugače rečeno, teorija je bila razumljena kot razširitev etike in je bila povezana z iskanjem resnice in pravičnosti. Prevladujoča pozitivistična zavest je pozabila na nalogo, ki jo je nekdaj opravljala teorija. Pod uveljavljeno dominantno ideologijo je bilo teoriji odvzeto njeno zanimanje za smotre in etiko, ta se nato pokaže kot 'nezmožna osvoboditi se ciljev, ki jih je znanosti določila vnaprej dana empirična realnost.'«[2]

Naj ponovno spomnim na Kantov razmislek o razsvetljenstvu. Avtor se v njem vpraša tudi tole: Ali danes živimo v času razsvetljenstva? Ali živimo v času, ko ljudje množično uporabljajo svoj um in so pri tem pogumni ter vztrajni, ali pa se bolj ali manj pustijo voditi, se odpovedujejo razmišljanju in molče ubogajo gospodarje – in to ne glede na to, kaj jim ukažejo (in če velja to drugo, kaj smo pripravljeni narediti za spremembo ali obrat k razsvetljenstvu)? Vprašanje si velja zastaviti tudi danes.

Znanost je pozitivistična, kolikor se omejuje na opisovanje domnevno objektivne in nevtralne realnosti in upravljanje z njo.[3] Cilji, ki jim sledi, so določeni z njeno predpostavko o danosti sveta. Kar pozitivistični znanstvenik nujno spregleda, je svet v njegovi historičnosti. Oziroma spregleda, da je zavest, ki domnevno zgolj odslikava to, kar naj bi obstajalo neodvisno od nje, vselej nekaj posredovanega. Zavest o svetu je v svetu, ta pa je vselej tudi svet, zgrajen iz nesimetričnih relacij med govorečimi bitji (to pomeni, da med njimi ne gre preprosto za odnose recipročnosti ali menjave v smislu quid pro quo).[4] Svet kot človeška realnost je zgrajen kot serija razmerij moči ali odnosov med vladajočimi in vladanimi. Kolikor je interes za čisto znanost zavezan etiki, je znanost potem lahko samo teorija v tistem klasičnem pomenu besede, ko se ukvarjanje z idejami ne pusti vpreči v jarem nekega posamičnega interesa, ki mu gre za oblast. To pa vselej pomeni zlasti refleksijo o tem, kar zadeva skupnost in pogoje za dobro življenje slehernega pripadnika le-te (refleksija tukaj sovpada s tistim vita activa ali političnim udejstvovanjem kot odločanjem o stvareh skupnosti in ustvarjanjem pogojev za pravičnost in egalitarnost). Refleksija pomeni torej tudi neko posebno vrsto delovanja, praxis, ta pa predstavlja odpor vsakemu poskusu dominacije (kolikor z dominacijo razumemo vladanje nad ljudmi, ki so kot umna bitja sicer povsem opremljeni za življenje brez vodstva nekoga drugega); ukvarjanje s teorijo vsekakor pomeni družbeni angažma, ki ne more služiti izvajanju oblasti. Drugo ime za takšno refleksijo-praxis je kritično mišljenje.

Je torej kritičnega mišljenja v resnici lahko kadarkoli preveč? Sam praviš, da ste tega v šoli že »vzeli« v nižjih letnikih, sedaj ga ne potrebuješ več. Znotraj pozitivističnega pojmovanja sveta se res zdi, da je pridobivanje znanja tako kot sestavljanje puzzlov, da gre za nekakšno linearno in postopno napredovanje k popolni sliki sveta (ki sovpada z opisom vseh dejstev o svetu). Zahtevnost refleksije kot samospraševanja in dekonstrukcije (tj. poskus razumevanja pogojev, pod katerimi je neka aktualna realnost sploh mogoča) naj bi nadomestila ekspertiza kot tehnični know-how, saj imamo eksperte, ki nam bodo bojda povedali, kako misliti.[5] Zdi se, da se za večino problemov v današnjem svetu lahko najde rešitev s pomočjo ustrezne tehnologije (celo v domeni politike naj bi najboljšo rešitev ponudila šele nekakšna tehnična vlada). (Toda techné ni theoria, kot so vedeli Stari: teorija je vselej udejstvovanje oz. učenje živeti, vseživljenjska praxis, njen telos je dobro življenje, pravično ravnanje.)

Ko kritično mišljenje v zavesti ljudi postane odveč, ga nadomešča »kritikantstvo«. Dobro izobraženi ljudje naenkrat niso več niti pripravljeni niti opremljeni za to, da bi jim znanje, ki so ga pridobili v šolah, omogočilo neki minimalen vpogled v to, kako deluje svet, katerega del so. Potem kritizirajo in obenem izkušajo popolno nemoč, da bi na kar koli lahko še vplivali. Na koncu sprijaznjeno ugotovijo »tako pač je« in »nič se ne da« in »oni tam zgoraj bodo itak vselej naredili po svoje«. Intelektualci, ki so se v nekem obdobju učili razvijati svoje intelektualne sposobnosti, nato kapitulirajo ob prvem srečanju z gospodarjem.

So torej sodobni znanstveniki in intelektualci pogumni raziskovalci resnice in zvesti ideji razsvetljenstva? Takšni so lahko, kolikor niso obsedeni z iskanjem neke dokončne resnice v domnevni faktičnosti in neposredovanosti sveta, ki naj bi obstajal neodvisno od ljudi in njihovih konkretnih eksistenc, temveč resnico prepoznavajo kot nekaj, kar obstaja znotraj sveta, v tem, kar imamo ljudje med sabo, v odnosih, ki jih oblikujemo. Kolikor se za slednjo zaslepijo, ostajajo ujetniki imaginarijev in fantazme o totalitetah, kot takšni pa so zelo uporabno orodje v rokah tistih, ki v sledenju lastnim interesom hočejo vladati drugim.

Naslednje pomembno vprašanje je zato tole: Kdo se je zmožen upirati zlu? In kdo je na to pripravljen? Ali biti ekspert na nekem področju res avtomatično pomeni, da bo nekdo bolj odporen zoper manipuliranje z ljudmi, še zlasti takrat ko se poskuša nad njimi vzpostaviti totalen nadzor? Ob teh vprašanjih velja še enkrat pozorno prebrati filozofski fragment Proti vsevednosti Adorna in Horkheimerja:

»Med nauke Hitlerjevega časa sodi nauk o bebavosti kunštnosti. S koliko poznavalskimi razlogi so Judje spodbijali možnosti njegovega vzpona, ko je bil ta že jasen ko beli dan. V spominu mi je ostal pogovor, ko je nacionalni ekonomist oprl dokaze za nemožnost uniformiranja Nemčije na interese bavarskih pivovarjev. Ta kunštni so menili, da fašizem na Zahodu ni možen. Ta kunštni so barbarom vsepovsod olajšali delo, ker so bili tako bebavi. Informirane in daljnovidne sodbe, na statistiko in izkušnjo oprte napovedi, ugotovitve, ki se začenjajo z 'Navsezadnje pa se na to dobro spoznam', zaokroženi in solidni statements – vsi so neresnični.

Hitler je bil proti duhu in protičloveški. Obstaja pa tudi duh, ki je protičloveški: njegova značilnost je dobro informirana premoč.«[6]

Strokovnjaku ali ta kunštnemu, kot mu pravita filozofa, manjka zgodovinski oz. dialektični pogled. Vselej bo našel dovolj razlogov, da se ne upre. In to tudi takrat, ko morda sploh ne bi prav dosti tvegal. »Stvari so vselej kompleksnejše, kot se zdijo,« bo hitel zatrjevati, kar bo potem razlog za njegovo odpoved mišljenju in »nevtralnost«; po njegovem namreč ne bi bilo dobro še bolj zapletati stvari, obenem pa mu intelektualna prednost, ki jo pri sebi prepoznava v odnosu do drugih, tj. nekakšna zmožnost videti še dodatni vidik, preprečuje, da bi se kadarkoli jasno izrekel o čemerkoli (pa čeprav bi bilo že z vidika zdravega razuma jasno, da se dogaja nekaj, česar človek, ki je ohranil vsaj nekaj dostojanstva, ne bi smel dopuščati).[7] To potem poraja občutke neadekvatnosti: »Saj v resnici nisem pravi ekspert za to vprašanje, na to se ne spoznam, torej se do tega ne bom opredelil.« V vsakdanjem življenju je polno zgodb ljudi, ki so tako rekoč čez noč ostali brez vsega, in to ne po svoji krivdi. Ljudje, ki so trdo delali, pa na koncu ostali brez dela in sredstev za preživetje, ker so imeli smolo, da je ravno njihovo podjetje nekdo videl kot super priložnost za zadovoljitev lastnih apetitov in ga je spravil na kant, sebi pa napolnil žepe. Ta kunštni ne bodo povzdignili glasu za pravice emigrantskih delavcev, ki so nam zgradili mestni stadion, in potem ostali brez plačila, na koncu pa so jih še izgnali iz države. Spremljajo krivice in jih nemo opazujejo. Svet je za njihovo zavest pač objektivno dan, ob tem še porečejo na primer kaj takega: »Kaj pa mi moremo za to, saj nismo mi zakrivili vsega tega …«

Ko je Hannah Arendt spremljala sojenje Eichmannu, jo je presunilo, s kakšno lahkoto so se ljudje odpovedovali temu, za kar bi se najbrž sicer velika večina strinjala, da je človeku najbolj lastno: zmožnost za presojo o tem, kaj je prav in kaj narobe. Biti oseba pomeni prav to in tukaj izvira človekovo dostojanstvo. Tudi ko Kant govori o tem, da je človekovo dostojanstvo povezano zlasti z dejstvom, da je človek umno bitje, tega ne gre razumeti v smislu, da je zmožen dojemati zakone formalne logike, kot je načelo tranzitivnosti, ali pa izvajati računske operacije. Umno bitje je nekdo, ki ima potrebo po tem, da ga spoštujejo kot osebo, enako pa prepoznava tudi pri drugih, torej je zmožen za etiko.[8] Biti oseba pomeni torej zavedati se razlike med dobrim in slabim, med prav in narobe in biti zmožen odločanja ter odgovornega ravnanja. Hannah Arendt opazi, da Eichmann zanika odgovornost natanko zato, ker se je odpovedal temu, da bi bil oseba. Zato je postal nobody, kot individuum popolnoma nepomemben, kar pa še ne pomeni, da njegova odločitev ni imela pomembnih posledic. Iz tega izhaja pojem banalnosti zla.[9] Nezmožnost mišljenja, ki sledi odpovedi biti oseba (torej odpoved, da bi bil angažiran kot moralni subjekt – ta brez kritičnega mišljenja ni mogoč), ni isto kot neumnost. Eichmann in njemu podobni niso bil neumni (mnogi so bili tudi eksperti – npr. dr. Mengele, ki je izvajal strahotne poskuse na živih ljudeh), čeprav bi lahko rekli, da so bili idioti. (Idiot tukaj pomeni nekoga, ki je javno rabo uma povsem zanemaril in jo nadomestil z zasebno; tisti, ki svoj um uporablja v omejenem smislu, in sicer zgolj zato, da bi dosegel neki partikularen dani cilj [v primeru fašistov: da bi izpolnil ukaz], medtem ko o sami vrednosti tega, kar je cilj njegovega  delovanja, ni razmišljal. Ponovno Adorno in Horkheimer: »Fašistu ni mogoče dobronamerno prigovarjati. Kadar drugi povzame besedo, fašist to občuti kot nesramno prekinitev. Za um je nedostopen, ker ga uzira le v popuščanju drugega.«[10]) Kolikor človek razmišlja in svobodno (javno) rabi svoj um (javna raba uma je usmerjena k nekemu občemu smotru ali univerzalnemu dobremu, kot pravi Kant), potem preudarja ravno o vrednosti in pomenu ciljev, ki jih poskuša doseči, za katerimi si prizadeva. Če ima izraz kritično mišljenje kak pomen, potem je natanko ta: svobodna javna raba uma.

Tudi če je torej tvoj ideal čista znanost, se boš moral v življenju odločati. Želim ti, da bi se dobro odločal, da bi se odločal za dobro. Človek mora nekomu služiti, nekaj je vselej nad njim. Gotta serve somebody, poje Dylan:

»Lahko si ambasador evropskih velesil,

Lahko si kockar ali v plesu poletiš brez kril,

Lahko si dober boksar, celo prvak sveta,

Kdo iz visokih krogov, ki z biseri rožlja,

[Lahko si tudi vrhunski astrofizik]

 

A nekomu boš moral služit, brez skrbi,

Nekomu boš moral služit.

Morda bo to Gospod ali pa hudič,

A nekomu boš moral služit.«[11]

 

Lahko razumem kritično naravnanost do kritičnega mišljenja, celo skepso do le-tega. Kritično mišljenje je danes zapovedano. Skorajda ni nikogar, ki ne bi kritično razmišljal. Kritični so danes že kar vsi: kritičen je predsednik vlade, kritični so njegovi ministri, kritični so bankirji in tehnokrati iz institucij EU. Kritičnost je postala ena od catch words – če hočete narediti vtis, potem je dovolj, da ustvarite videz kritičnosti. Podvomiti v dejansko vrednost tega, čemur se danes pravi kritično mišljenje, je zato pristna razsvetljenska gesta. Danes učenci v šolah kritično mislijo za oceno. Včasih bo kdo od njih celo vprašal, ali se od njega v nekem trenutku pričakuje, da bo mislil kritično (samo tako, da ve …). Sistem danes potrebuje kritičnost, da bi se sploh lahko ohranil pri življenju. Nove ideje čez noč zastarijo in nadomestiti jih morajo druge. Kritičnost in kreativnost sta nujni stalnici, ki omogočata, da se vse spreminja, da bi temeljne koordinate sveta ostale na svojem mestu. Izdelovalci oglasov morajo biti tako kritični do tega, kar so proizvedli včeraj, da bi lahko ponudili novost, saj le ta šteje in jim lahko da odločilno prednost pred konkurenco. Napredovati je treba za vsako ceno, iti naprej, ne ozirati se v preteklost in poskušati razumeti, kako je neki potek zgodovine pripeljal do izida, ki ga opazujemo pred svojimi očmi. Tekoča moderna, kot jo imenuje Bauman, ne pozna zgodovine. Ne zanima se za svojo lastno zgodovino, zato pa je v prevladujoči tip zavesti postal  dogmatičen, pozitivističen, rigiden.[12] Njena zmožnost za empatijo in čut za pravičnost padata sorazmerno z učinkovitostjo v dodajanju tržne vrednosti. Bolj kot se ji življenje kaže kot nenehna tekma za porastom dobičkov, manj je dovzetna za zaznavanje krivic in trpljenja. Njena senzibilnost upada s porastom instrumentalnega razuma kot njene poglavitne zmožnosti. Hkrati pa je ta zavest ujetnica cost benefit analiz ali preračunavanja, kaj se ji najbolj splača, ki je njen prevladujoči modus operandi. Današnji kritično misleči, za katere je um instrument, ki ga bodo uporabili za cilje, ki jih je kot smotrne prikazala ekonomska znanost, so zadovoljni oz. srečni sužnji – so tipi osebnosti, ki jo je v svojem delu Psihologija v kapitalizmu analiziral Dušan Rutar.[13]

Če je cilj mišljenja lahko samo mišljenje sámo – misliti o čemerkoli, na kakršenkoli način, kolikor časa dolgo (Kant: javna raba uma mora biti absolutno svobodna, tj. ne sme biti podrejena oblasti) – ali je potem sploh smiselno govoriti o tem, da obstajajo kakršnikoli mišljenju zunanji smotri? Kritično mišljenje se lahko potem zamenjuje s pridobivanjem informacij: danes se zdi, da je ravno tukaj tista brezmejnost in nepodrejenost, ki jo slavi razsvetljenski um. Je torej kritično mišljenje zbiranje, kopičenje in obdelovanje informacij? Ali je za to, da bi mislili kritično, dovolj da smo dobro informirani? Cilj izobrazbe kot nakopičenje informacij – znanje pa kot skupek le-teh, povezanih na neki določen način (če pogledamo, kako v veliki meri še vedno poteka učenje v šolah – to naj bi bilo namenjeno prav pridobivanju znanja – bi lahko dobili prav takšen vtis). Toda ali je cilj kritičnega mišljenja res biti zgolj dobro informiran? A takšen je lahko tudi stroj, denimo računalnik, na katerega pišem in ki v sebi shranjuje mnogo več informacij, kot jih moja zavest v tem trenutku zmore procesirati. Če bi bil cilj kritičnega mišljenja postati čim bolje informiran, tj. shraniti v spominu čim večje število informacij, bi bilo kritično mišljenje dejansko neuporabno, saj za shranjevanje informacij sploh ne potrebujemo mišljenja, zadošča dovolj zmogljiva mašina (ki pa je lahko tudi povsem bebava). Adorno in Horkheimer zato upravičeno opozorita na to, da kritično mišljenje pomeni nekaj, kar imenujeta zavzemanje za svobodo.[14] Dodajmo še tole: cilj kritičnega mišljenja je razvijanje intelektualnih in značajskih vrlin, saj edino to lahko vodi k dobremu življenju, kot je razmišljal Aristotel, ko je govoril o srečnosti kot evdajmoniji. Človek vrline pa ni naduti snob ali vzvišeni intelektualec, ki zase verjame, da je zastopnik visoke kulture in tako mnogo pomembnejši in pametnejši od »navadnih ljudi«. Vrlost značaja pomeni odprtost duha, ta pa vključuje empatijo in čut za pravičnost, ki je tudi zmožnost za moralno indignacijo (oblikovanje značaja je identično temu, čemur je Adorno rekel vzgoja za upor in protest).[15] Cilj ali namen kritičnega mišljenja je postajati senzibilnejši, bolj odprt človek. Kdor si v resnici prizadeva za svobodo, si mora prizadevati tudi za svobodo drugega, je poudarjal Sartre. Ne morem biti zares svoboden, dokler drugi ječijo v okovih (ali pa so celo prisiljeni delati zame kot sužnji). Kritično mišljenje ima zato danes pomembno nalogo – morda pomembnejšo kot kadarkoli prej v zgodovini. Sodobni svet pozna brutalne razlike med tistimi, ki so deležni (pre)obilja dobrin (med te spada dobršen del prebivalcev t. i. razvitih držav) in tisti del svetovne populacije, ki je brez svojega deleža, če si sposodimo izraz Jacquesa Rancierja (med te spadajo tako novodobni sužnji, ki trgu in potrošnikom zagotavljajo poceni izdelke, kot tudi tisti, ki jih trg sploh ne potrebuje več, z optike kapitala pogrešljivi in odveč – niti potrošniki niti delavci). Telos kritičnega mišljenja je solidarnost brez priziva, brezpogojna solidarnost. Vprašanje moralnosti se zastavlja v odnosu do vprašanja: Do kod naj sega naša solidarnost? Obstaja dolžnost biti solidaren – to je eden od nasledkov Kantove formulacije kategoričnega imperativa (dolžnost obravnavati osebe kot cilj na sebi). Kritično mišljenje mora tako vključevati premislek o tem, kaj takšna dolžnost od nas terja. Kaj od nas danes terja dolžnost biti solidaren npr. z otroki, ki kopljejo kobalt v rudnikih v Kongu, da ga proizvajalci mobilnikov lahko vgrajujejo v naprave, ki jih nato kupuje neki drug del človeštva – tisti, ki si to lahko privošči? Z globalizacijo se širi tudi obseg dolžnosti solidarnosti. Proces, ki zahteva novo definicijo naših moralnih obligacij, in upravičeno lahko dvomimo v to, da bo neka ekspertiza z neko elegantno potezo namesto nas oblikovala rešitev in nas torej odrešila bremena razmišljanja in odgovornega življenja. Tehnokrati navadno niso najboljši v ponujanju moralnih razmislekov, čeprav se v sodobnem svetu njihove besede pogosto preoblačijo v moralni diskurz. Ponovno potrebujemo kritično mišljenje, da bi se z vso resnostjo lahko posvetili vprašanjem glede morale in le-to ločevali od moralizma današnjih zastopnikov oblasti, ki s trkanjem na vest podložnikov poskušajo v njih potencirati občutke slabe vesti, saj so kot takšni še bolj uklonjeni.

 

Epilog

Bržčas je jasno, da pismo, ki ste ga ravnokar prebrali, ni namenjeno temu, da bi poskusilo kakorkoli razvrednotiti pomen kritičnega mišljenja v šolah ali dokazovati njegovo neuporabnost. Poanta je drugje. Dokler bo kritično mišljenje zgolj ena od vsebin v učnih načrtih in nekaj, kar se v učnih procesih dogaja sporadično in ne da bi se ob tem spremenili tudi pristopi k poučevanju in vsebine pouka, bodo najbrž takšna mnenja o kritičnem mišljenju, kot ga je izrazil iskreni dijak iz zgornje pripovedi, še pogostejša. Kako naj od učencev, od katerih se sicer še vedno večinoma pričakuje, da bodo zgolj goltali informacije, pričakujemo, da bodo kar naenkrat mislili? Če s kritičnim mišljenjem mislimo resno, potem moramo učenje zasnovati zlasti kot neodvisno javno rabo uma, učence pa obravnavati najprej kot misleča inteligentna bitja, ki so zmožni razumevati kompleksne ideje, in verjeti, da so tudi pristno zainteresirani za učenje (interes za učenje se sicer navadno zbudi takrat, ko nekdo izkusi potrebo po učenju – otroci imajo takšno potrebo že od najzgodnejših let; to potrebo pa je mogoče negovati zlasti s tem, da učenje ostaja intelektualna pustolovščina, polna izzivov in vznemirljivih popotovanj). Na takšnem pristopu k učenju bi moralo temeljiti vsako prenavljanje šolskega sistema, ki naj prinese spremembe, zveste idealu razsvetljenstva. Ob tem pa je najbrž že skoraj odveč dodati, da to zahteva neko delo tudi od sleherne učiteljice in slehernega učitelja. Zahteva namreč to, da učitelj pri sebi ohranja voljo do učenja oz. da svojega dela ne opravlja zgolj tehnično brezhibno, temveč je njegovo delo praxis kot družbeno angažirano delovanje v zgoraj opredeljenem pomenu (delovanje v skupnosti za obče dobro). To pomeni, da učitelj tudi sam (p)ostane intelektualec.[16]



[1] Prim. Platon, Država, 6. in 7. knjiga (507a–535 e: zlasti alegoriji o soncu in votlini ter razlagi obeh); Aristotel, Politika, 3. knjiga, 10. poglavje (1282b); Kant, Odgovor na vprašanje: Kaj je razsvetljenstvo?.

[2] Henry A. Giroux, On Critical Pedagogy (Critical Pedagogy Today), Bloomsbury Academic, 2011, str. 35.

[3] »Mit prehaja v razsvetljenstvo, narava pa v golo objektivnost. Ljudje plačujejo okrepitev svoje moči z odtujenostjo od tega, nad čimer izvajajo svojo moč. Razsvetljenstvo se vede do rečí kot diktator do ljudi. Pozna jih, kolikor more z njimi manipulirati. Človek znanosti pozna stvari, kolikor jih lahko izdela. Tako njihova nasebnost postaja zanj. V spremembi se razkriva bistvo stvari kot že vedno isto, kot substrat gospostva.« Theodor W. Adorno in Max Horkheimer, Dialektika razsvetljenstva: filozofski fragmenti, Ljubljana: Studia Humanitatis, 2002, str. 23.

[4] Prim. Jean Baudrillard, Impossible exchange, Verso, 2001. Avtor v tem delu pokaže, da je za človeka temeljna menjava simbolna, v vsaki simbolni menjavi pa je neki presežek, ki nima svojega ekvivalenta, torej se ga ne da zamenjati za nič drugega. – Adorno in Horkheimer pa dodajata: »Meščansko družbo obvladuje ekvivalent. Ona dela iz raznoimenskega nekaj, kar je moč primerjati, s tem, da ga reducira na abstraktne veličine.« Nav. delo, str. 21–22. V postvarelem svetu, ki potrebuje znanost, da upravlja z njim, mora vse imeti svoj ekvivalent, kar pa že pomeni izvrševanje svojevrstnega nasilja nad človekom kot simbolnim bitjem (človek je v postvarelem svetu stvar med stvarmi, z njim se le še upravlja, skrčen je na enodimenzionalno bitje in postane privesek simulakrov, kot v svojih delih poudarja Baudrillard).

[5] O pojmu dekonstrukcije prim. Jacques Derrida, Is there a deconstruction of the subject?, https://www.youtube.com/watch?v=7s8SSilNSXw. – Prim. še jedke opazke, ki jih o sodobnosti zapiše Kant v zgoraj omenjenem spisu: »Misliti mi ni treba, če le lahko plačam: zoprna opravila bodo že drugi opravili namesto mene …«.

[6] Adorno in Horkheimer, nav. delo, str. 223.

[7] »Ne moreš biti nevtralen na vlaku, ki (vselej že) nekam pelje,« bi rekel Howard Zinn. V branje svetujem še tale intervju: Against discouragement – Howard Zinn interviewed by Daivid Barsamian, http://www.nakedpunch.com/articles/18.

[8] Človeka kot osebo torej najprej določa sposobnost, da v sebi prepoznava moralni zakon.

[9] Prim. njeno klasično delo Eichmann v Jeruzalemu.

[10] Adorno in Horkheimer, nav. delo, str. 224.

[11] Bob Dylan, »Nekomu boš moral služit« v: isti avtor, Ni še mrak, prev. Matej Krajnc, Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014, str. 102.

[12] Zygmunt Bauman, Does ethics have a chance in a world of consumers?, Harvard University Press, 2008. Eden od temeljnih izzivov za učenje danes je povezan z dejstvom, da življenje postaja vse hitrejše. V kulturi, ki v središče zanimanja postavlja dogajanje v sedanjosti, se poudarja zlasti hitrost in učinkovitost, medtem ko vrline kot sta vztrajnost in potrpežljivost, izgubljajo pomen (toda prav ti vrlini sta za vsak proces učenja nujni pogoj). Prim. prav tam, str. 160 isl. (Za pričujočo razpravo je še posebej relevantno poglavje »Hurried life, or liquid-modern challenges to education«, str. 144–193.)

[13] »Nobena resna družbena sprememba danes ni mogoča brez sodelovanja velikega števila ljudi. Tudi Gramsci je razmišljal enako: ključna je zavest ljudi, ki jo lahko razsvetlijo le intelektualci. A razsvetljevanja ne smemo razumeti preveč naivno, kajti zavest posameznikov je nujno odvisna od delovanja nezavednih fantazem, kot je pokazal Freud, zato se ne bi smeli zaslepiti zanje. Malo verjetno je, da se bo človek hotel sam razsvetliti, saj je njegova zavest že narejena tako, da samoniklo verjame, da je ves čas že razsvetljena, samo nezavedno pa razume kot naravno arhetipsko podzavest ter kot vir skrivnosti, presežnega pomena in nenavadnosti sveta. Vseživljenjsko izobraževanje ni zato nič drugega kot nadaljevanje istega.« Dušan Rutar, Psihologija v kapitalizmu: o srečnem sužnju v neoliberalnem svetu, Škofije: Za-misli, 2014, str. 117.

[14] Avtorja Dialektike razsvetljenstva v zaznamku k novi izdaji zapišeta: »Kritično mišljenje, ki se ne zaustavi niti pred napredkom, zahteva danes zavzemanje za preostanke svobode, za težnje k realni človečnosti, četudi so videti spričo velikega zgodovinskega pohoda nemočne.« Adorno in Horkheimer, nav. delo, str.7–8.

[15] Prim. Theodor W. Adorno in Hellmut Becker, »Education for maturity and responsibility«, History of the human sciences, vol. 12, št. 3, Sage Publications, 1999, str. 21–34. – »Cilj vsakega pridobivanja vednosti je eksistencialen: to pomeni, še bolj se približati razumevanju pomena eksistence in našega mesta v evoluciji le-te skozi izkušnje, ki jih delimo drug z drugim in pomene, ki jih zbiramo iz njih. Tehnično ali poklicno znanje postane v sledenju temu večjemu cilju zgolj instrumentalno.« Jeremy Rifkin, The empathic civilization: the race to global consciousness in a world in crisis, Penguin books, 2009. str. 605.

[16] O tem glej še delo Dušana Rutarja Učitelj kot intelektualec (Radovljica: Didakta, 2002) ter delo Henryja A. Girouxa Border Crossings: Cultural workers and the politics of education (Routledge, 2005).

#Teorija #Besede