Članek
Upa polno govoričenje o koncu sveta

Upa polno govoričenje o koncu sveta

Objavljeno Jan 05, 2015

V zadnjih letih je postalo modno govoriti o škodi, ki jo človeštvo povzroča (sebi in) preostalemu življu na Zemlji. Kot v mojih otroških čitankah ni bilo članka o ljudeh, ki ne bi vsaj z enim stavkom omenil veličine socialistične ureditve povojne Jugoslavije, danes ni članka o naravi, ki ne bi omenjal njene nepovratne krhkosti in težil, naj spremenimo svoj odnos do nje. Sodobni naravoslovni dokumentarci se vsi po vrsti zaključujejo s tozadevnim pihanjem na dušo, tako da jih je najbolje nehati gledati kakšnih 7 minut pred koncem (podobno kot holivudske filme, ki se v zaključku prav tako radi samouničijo). A vse te tožbe ljubiteljev narave so tako blage, ljubeznive in upa polne, da bi jih lahko vrteli otrokom namesto uspavank.


Le če bomo naredili to in to, bomo ohranili neverjetno pestrost življenja na našem planetu … Če ne bomo naredili tega in tega, bodo mnoge vrste za vedno izginile … Planeta ne moremo reševati na lokalni, ampak na globalni ravni … Če se človeštvo ne bo prebudilo, ga bo zbudila narava sama …

Če bi skušali otroka na ta način naučiti, da ni dobro hoditi čez cesto pri rdeči luči, bi ga avto povozil, še preden bi povedali do konca.

Ne, to ne pomaga. Če bi hoteli naravovarstveniki ustaviti pot človeštva v pogubo, bi morali vsem dvomljivcem in prilagodljivcem napovedati vojno: najprej z besedami, potem z dejanji in nazadnje, ker to dvoje ne bi pomagalo, z orožjem. To se seveda ne bo zgodilo. Človeštvo oz. svetovna civilizacija bo strumno in gladko zdrsnila v pogubo, kot so posamezne družbe in civilizacije že ničkolikokrat doslej …

Kaj nas uči zgodovina? Da vse kulture slejkoprej propadejo in da najbolj mogočne propadajo hitreje kot ostale. Da lahko kulture uničijo osvajalci, notranja trenja med ljudmi ali naravne (predvsem podnebne) spremembe. In da dokler se ne pojavi kaj od tega trojega, kulture ne kažejo prav nobenih znakov, da bi svoj uničujoč vpliv na okoliško naravo kakorkoli zmanjšale.

Verjetno so se zmeraj našli dežurni dušebrižniki, ki so se na vse kriplje trudili svojim rojakom dopovedati, kakšne bodo posledice njihovega ravnanja. A če jim je že uspelo kakšno reč ublažiti in upočasniti, jim je uspelo zato, ker se je novo ravnanje izkazala kot bolj učinkovito od prejšnjega – ne bolj učinkovito v prihodnosti, ampak tukaj in zdaj.

Posameznike ja, večine ljudi in družbe kot celote pa ne zanimata prihodnost sveta in kaj bodo zapustili potomcem, ki se bodo rodili po njihovi smrti. Zanima jih samo, kako čim bolje poskrbeti za svojo rit in za riti svojih bližnjih.

Kaj lahko torej reši našo 'svetovno' civilizacijo pred propadom? Prav nič. Propadla bo.

Nafta bo vedno dražja, njeno pridobivanje bo vedno bolj umazano in nazadnje je bo zmanjkalo. Nadomestki zanjo bodo malo boljši kot danes, a civilizacija se bo razsula že prej. Uničila jo bo cena goriva.

Nekoč se ne bo več splačalo vozakati stvari po svetu, ker bo predrago. Dobra stran tega je, da si bomo morali spet začeti sami šivati svoje obleke, Bangladežani pa si bodo šivali svoje. Slaba stran pa je, da bodo za sedanji način življenja bistvene surovine tako drage, da se jim bo treba odpovedati. Ne le avtomobilom in bencinu, ampak tudi plastiki, gorivu, redkim kovinam za elektroniko, zdravilnim učinkovinam, tropskemu sadju in drugim surovinam, ki niso na voljo povsod. Verjetno bomo namesto gumijastih spet nosili čevlje z okovanimi usnjenimi podplati. Po Luni in drugih letečih kamnih tako ne bomo več hodili. Nekega dne bomo morali opustiti tudi vzdrževanje satelitov in s tem interneta.

Sončnih elektrarn ne bo mogoče sestavljati v količinah, ki bi po ceni in učinku nadomeščale nafto. Sploh zato, ker jih ni mogoče izdelati iz surovin, ki so na voljo v okolici potokov za vsako vasjo. Vetrne in vodne ja, a te ne bodo zadoščale za naše sedanje potrebe. Termoelektrarne bodo kurile premog, dokler bo, potem pa les, dokler bo. Ko ga ne bo več, tudi one ne bodo več potrebne … Za nekaj časa lahko agonijo podaljšajo le jedrske elektrarne, ki bodo v ihti rastle kot gobe po dežju. Posledično se bo iz njih dvignilo tudi več gob kot iz dosedanjih …

Ali nas bo uničila cena goriva ali pa nas bodo še prej uničili vplivi gorenja na podnebje. Ne vem, zakaj nihče izmed vremenoslovcev, ki pihajo človeštvu na dušo, ne reče: »Konec je. Zgodilo se bo vsaj to in to, kar nam bo onemogočilo živeti kot doslej, še bolj verjetno pa tudi to, to in to, kar bo povsem predrugačilo podobo sveta in naše možnosti preživetja v njem.« Ne, oni pravijo: »Če ne bomo ta hip storili tega in tega, se nam prav lahko zgodi to in to. Če začnemo ukrepati zdaj, lahko … Bla bla bla …«

Ne bomo začeli ukrepati, ne zdaj ne malo kasneje in tudi ne dosti kasneje, ko nam bo voda tekla v grlo (pravzaprav nam vedno bolj pogosto že teče). Ukrepali bomo samo takrat, kadar bo ukrepanje na kratki rok cenejše od neukrepanja. To je naravni zakon, ki velja za opico vrste homo sapiens že od pradavnine.

Poleg tega bi lahko vrli znanstveniki priznali, da tudi če se človeštvo ta hip čudežno poboljša in začne vsepovsod izvajati najboljše možne ukrepe za zmanjšanje uničujočega vpliva na podnebje, vire in preostalo življenje, propadu trenutne civilizacije ne moremo ubežati. Vsak tepec, ki je vsaj malo radoveden, ki kdaj kaj prebere, pogleda kak dokumentarec in opazuje svet okoli sebe, je sposoben sešteti ena in ena in ugotoviti, da v tej smeri tudi s počasnejšo vožnjo enostavno ne more več dolgo iti naprej. A dokler ga bodo strokovnjaki tolažili, bo zgolj nergal, tako kot to zdaj počnem jaz, naredil pa ne bo nič, ker bo čakal na njihovo potezo.

Strokovnjaki, prosim vas, spravite se že na ulice! Pridem takoj, ko boste tam!

#Kolumne #Gregor-hrovatin