V tekstu vas bom poskušal prepričati, da je uvajanje podjetništva v šole, zlasti osnovne šole in gimnazije, skrajno neodgovorno početje, čeprav ga podpirajo na ministrstvu za šolstvo, številni ravnatelji in seveda učitelji. Poskušal vas bom prepričati, da podporniki tega projekta ne vedo, kaj počnejo; menijo, da je – glede na čas, v katerem živimo – to lahko samo koristno, še več, da je podjetništvo že kar nujno. Podjetništvo razumejo kot kompetenco, ga kot kompetenco v svojih predstavah uvrščajo v množico drugih kompetenc – te pa so, dandanes standardna oprema sodobne delovne sile, ki jo šole producirajo. O tem, kako naivne, celo nevarne so te predstave v nadaljevanju.

Če bi odgovorni na ministrstvu v šole – osnovne in gimnazije – želeli uvesti ekonomijo, bi to bilo nekaj čisto drugega, kajti – če kaj manjka odraščajoči generaciji, so to prav ekonomska znanja. ZNANJA in ne kompetence, če izpostavimo razliko.

Znanje o ključnih ekonomskih pojmih, razumevanje nekaterih bistvenih momentov ekonomske preobrazbe Zahodnega sveta – vse to bi človek pozdravil. Učenci bi nemara razumeli nekatere bistvene ekonomske trende, ki naddoločajo njihovo (naše) življenje, in ko bi dosegli zrelo dobo, bi se morda lahko odločili, ali se bodo tem trendom prepustili ali pa jih bodo poskušali podvreči demokratičnemu nadzoru.

Vsega tega sedaj ni, s programi podjetništva, kot so trenutno zastavljeni in kot se uvajajo v šole, se od učencev enostavno pričakuje, da se bodo trendom prepustili – kakor da so ti nespremenljivi, nujni, kakor da ni izbire in predvsem, kakor da so ti trendi dobri zanje in za skupnost. V resnici ni tukaj nobenega tehtnega premisleka, nobenega pojmovanja (v kolikor se to nanaša na mišljenje s pojmi in njihovo analizo), zgolj slepo slednje na podlagi vere.

Ključna vera, s katero se trkajo po prsih zagovorniki podjetništva v šolah, je vera v svoboden trg. Toda ali smo kdaj razmislili, kaj sploh je svoboden trg? Smo se vprašali,  ali svoboden trg obstaja oziroma ali je kdaj obstajal kot takšen? Smo resno preštudirali, v kakšnem razmerju je svoboden do družbe (ali države) in ali je za družbo in ljudi dober (koristen)? Ne! O tem se nismo vprašali. Slišali smo, da je trg pač nekaj dobrega, nujnega in neizbežnega. Toda od koga? Večinoma od tistih, ki so na predvečer finančne in gospodarske krize še verjeli v neskončno rast, ki krize niso bili sposobni predvideti in je nato tudi niso znali razložiti.

Ker vseh vprašanj, ki se nam ob nekritičnem uvajanju podjetništva v šolski sistem, tukaj ne moremo obdelati, si zastavimo le vprašanje o odnosu med svobodnim trgom in družbo (državo). Že to bo dovolj za prikaz, zakaj v šolah veliko bolj kot podjetništvo rabimo ekonomijo.

O odnosu med trgom in družbo je zelo poučno razmišljal Karl Polanyi v knjigi Velika preobrazba. Knjigo imamo tudi v slovenščini in dvomimo, da jo je kdo med zagovorniki podjetništva kdaj prebral. Teza, ki jo zagovarja, pravi, »da je ideja samoregulacijskega trga skrajno utopična. Taka institucija ne more dolgo obstajati, ne da bi razkrojila človeško in naravno substanco družbe; fizično bi uničila človeka in njegovo okolje spremenila v divjino.«

Polanyi torej zelo ostro loči samoregulacijsko (svobodno) tržno gospodarstvo in družbo oziroma državo, katere naloga je, da nadzoruje tržno ekonomijo v imenu demokracije in človeške dobrobiti nasploh. Ali kot pravi sam, ekonomija mora biti vpeta v družbo (državo), ne more biti nekaj avtonomnega temveč mora biti podrejena politiki in družbenim odnosom.

Danes je najbrž dovolj očitno, da živimo v času, ko prav zagovorniki svobodnega trga poskušajo ekonomijo osvoboditi, jo ločiti od države. Države, ne samo naša, se na vseh področjih delovanja, kjer bi pričakovali več poguma in skrbi za svobodo, umikajo: umikajo se iz gospodarstva, razprodajajo podjetja in naravne vire, z zategovanjem pasu in politikami varčevanja se umikajo iz javne sfere in potemtakem tudi iz šolstva oziroma iz vzgoje in izobraževanja, kar se kaže ravno v uvajanju programov, ki dejansko ne izobražujejo (vzgajajo), temveč se podrejajo logiki prevlade trga. Uvajanje podjetništva ni namreč prav nič drugega kot znak tega umikanja.

Kako drugače bi bilo, če bi se države nehale obnašati tako hlapčevsko pokorno in bi – recimo na področju izobraževanja – nehale učence dresirati v načine obnašanja, ki jih diktira trg, in bi jim omogočile razumeti, kako nevpeti ali svobodni trgi razkrajajo lokalna okolja, v katerih učenci navsezadnje živijo. Karl Polanyi v Veliki preobrazbi razloži prav to. Toda za razumevanje te razlage je treba razumeti nekatere bistvene pojme in jih znati misliti povezano (v medsebojnih odnosih), se pravi prav nič podjetniško.

Oglejmo si vsaj nekaj teh pojmov in povezav, na katere napotujejo. Polanyi največ pozornosti posveti zlatemu pravilu. Gre za ukrep, s katerim so se razvite države v 19. stoletju zavezale, da bodo vrednost svoje valute vezale na fiksno vrednost zlata, da bodo zlato prodajale in kupovale po tej ceni in da bodo v domači obtok izdajale toliko denarja, kolikor imajo zlatih rezerv. Ti ukrepi bi naj – po prepričanju zagovornikov svobodnega trga – ustvarili mednarodni trg, globalno ekonomijo, ki bi regulirala samo sebe brez vmešavanja posameznih držav. Vsako podjetje bi v svojem delovanju postalo popolnoma odvisno od trga, dobra podjetja bi uspevala in se širila, slaba bi izginjala, nastajala bi nova itd. – skratka idilično.

Toda komu koristijo takšna pravila? Ali, če vprašamo drugače, ali so vse ekonomije enako močne? Ali je gospodarska rast in produktivnost povsod enaka, ali so enaki pogoji za eno in drugo? V 19. stoletju je bilo angleško gospodarstvo daleč najbolj razvito. Z velikimi vlaganji v inovacije je lahko bistveno znižalo cene proizvodov. Zaradi tega so morali podjetniki v drugih razvitih državah slediti temu razvoju, če so hoteli obstati na vzpostavljenem skupnem trgu. Toda kulturne, zgodovinske, geografske, demografske in druge okoliščine se od države do države razlikujejo. Večina držav ni mogla slediti Angliji. Njihovi državljani so zato kupovali cenejša blaga, ki so jih uvažali iz Anglije. S tem kolektivnim početjem so iz leta v leto ustvarjali trgovinske primanjkljaje: kupili so več blaga uvoženega iz tujine, kakor so proizvedli blaga namenjenega za izvoz. Tako so se začele v gospodarsko močnejši državi kopičiti tuje valute. Ker so se kopičile, jim je cena padla. Bankirji močnejše države, kjer so se te valute zbirale, ali tudi mednarodni bankirji, so lahko na neki točki te valute zbrali in jih v državi s primanjkljajem zamenjali za zlato (se pravi, da so ga kupili ceneje), to zlato pa so nato prodali v državah, kjer so gospodarstva ustvarjala presežke, saj je imelo to isto zlato tam višjo ceno. Poanta: v ekonomijah povezanih z zlatim pravilom je manj uspešnim ekonomijam vedno grozilo, da se bodo njihove zaloge zlata manjšale, da bo realna cena njihove valute padla in da bodo morale omejiti emisije lastne valute na domačih trgih.

Zaradi tega so običajno devalvirale (razvrednotile) svojo valuto (deflacija), s čimer so zmanjšale porabo, dokler se ni znova vzpostavilo zunanjetrgovinsko ravnovesje. Toda – in to je težava – čeprav so zdaj domači prebivalci zaradi manjše vrednosti denarja manj kupovali v tujini in niso več povzročali primanjkljaja, pa so manj porabljali tudi doma; to pomeni, da je realni padec plač začenjal zavirati tudi domače gospodarstvo. Zato so se podjetja zapirala, kar je povzročilo brezposelnost. Mehanizem zlatega pravila, ta utopična vizija samoregulirajočega trga je tako živela, ker je ves čas pozunanjala svoje stroške na ljudi in okolje. Od ljudi se je pričakovalo, da bodo sprejeli breme nižanja plač ali brezposelnosti. Toda to še ni vse.

V resnici nobena država ni v celoti sprejela ali izvajala politike zlatega pravila. V večini držav so vladajoči razredi uporabili državo za zaščito lastnega črpanja presežne vrednosti (profitov) in sicer tako, da so uvedli carine. Zato so se začele najuspešnejše države zlasti v drugi polovici 19. stoletja graditi lastne kolonialne imperije, s čimer so ustvarjale trge za svoje vse bolj produktivno gospodarstvo in si s pomočjo lokalnih elit zagotovile dostop do poceni naravnih virov. Kolonialna tekma, ki je bila torej prav tako posledica poskusa uvedbe enotnega trga (v interesu gospodarsko najmočnejših držav) s pomočjo zlatega pravila, je tako – v prvi polovici 20. stoletja – privedla do soočenja dveh tedaj najmočnejših ekonomij – Anglije in Nemčije – in do prve svetovne vojne, ki je kmalu sledila še druga.

Povzetek Polanyijeve interpretacije zgodovine s pomočjo uvidov v politično-ekonomska dogajanja je torej naslednji: uvedba zlatega pravila v 19. stoletju je sčasoma povzročila obe veliki svetovni vojni v 20. stoletju. Podjetniki, bankirji, meščanski ekonomisti in vsi drugi sanjači, ki so si v imenu ideala prizadevali za svobodni trg, so potemtakem povsem spregledali posledice, ki so jih ustvarili s svojimi politikami (dejanji).

Ali so bili zaslepljeni? Ali niso znali dovolj pojmovno misliti in povezovati pojmov, da bi predvideli realne posledice svojih dejanj? To je po eni strani očitno, po drugi pa morda zahtevamo preveč. Težko je odgovoriti na takšna vprašanja. Toda lažje je iz rečenega izpeljati, da se moramo vsaj mi nekaj naučiti iz preteklih katastrof. Vsaj to, da ekonomije ne moremo osvoboditi od države, temveč jo poskušati demokratično obvladati. Obvladali pa jo bomo, če bomo vzgajali ljudi, ki bodo znali pojmovno in sistemsko misliti, ki se torej ne bodo učili le tega, kako preživeti v danih okvirih (recimo novega zlatega - tokrat fiskalnega – pravila), ki ne bodo slepi za družbeno strukturo in bodo tudi družbeno odgovorni.

V času, ko se vse bolj zdi, da se bo razviti svet težko izognil katastrofi, ko se ljudje kljub temu vedejo nespametno in v družbene podsisteme uvajajo projekte, ki v bistvu (zaradi posledic) ločujejo ekonomijo in državo, bi si torej veljalo zapomniti, kako zelo nepredvidljive, nepričakovane in šokantne so lahko posledice dejanj »versko« indoktriniranih ljudi oziroma kar neizobraženih ljudi, ki se v imenu namišljenih nujnosti povsem prepuščajo popularnim trendom, ne da bi premislili, kako škodljivi utegnejo biti.