Članek
Razmišljanja o ideji kritične pedagogike, 3.

Razmišljanja o ideji kritične pedagogike, 3.

Objavljeno Dec 07, 2014
{fb_stempihar}

Odgovornost intelektualcev

Leta 1969 je Noam Chomsky priobčil članek, v katerem je zapisal:

»Intelektualci lahko razkrijejo laži vlad, analizirajo dejanja glede na njihove vzroke in motive ter pogosto skrite namene. Vsaj na Zahodu ta njihova moč izvira iz politične svobode, dostopa do informacij in svobode izražanja. Zahodna demokracija privilegirani manjšini omogoča prosti čas, priložnosti in izobrazbo za iskanje resnice, ki je skrita za tančico popačenj in napačnih predstavitev, ideologije in razrednega interesa, v luči katerih vidimo dogodke sodobne zgodovine. Odgovornost intelektualcev je zato veliko večja kot to, kar Macdonald imenuje 'odgovornost ljudi', pač zaradi posebnih privilegijev, ki jih intelektualci uživajo. […] Odgovornost intelektualcev je v tem, da govorijo resnico in razkrivajo laži. Vsaj to naj bi bil truizem, ki ne potrebuje komentarja. Seveda pa ni tako. Za sodobnega intelektualca sploh ni očiten.«[1]


Vsakdo, ki vsaj nekoliko opazuje družbeno življenje danes, bo nemara hitro opazil neko precej očitno nasprotje, ki obstaja med dvema družbenima razredoma. Na eni strani so zastopniki državne oblasti, člani uprav bank, menedžerji korporacij in njihovi pomagači, strokovnjaki za stike z javnostmi … Ti vsi bodo danes vehementno hiteli zatrjevati, kako poznajo rešitve za najbolj akutne družbene probleme. Potrebujejo samo proste roke in še več denarja, pa se bo stvar na koncu izšla tako, da bo vsem v prid. Na drugi strani so ljudje, ki opravljajo svoje vsakdanje delo in so pravzaprav motor in gorivo družbene produkcije. Med temi ljudmi so tudi intelektualci. Ti so po definiciji strokovnjaki na področjih, na katerih opravljajo svoje raziskovalno delo. Nasprotje, o katerem govorimo, je zlasti v neki drži ali naravnanosti. Če se pripadniki političnih in ekonomskih elit pogosto širokoustijo in domnevno kar pokajo od znanja, je med intelektualci prisotna neka nerazumljiva omahljivost in neodločnost. Vsi so se sicer pripravljeni strinjati o tem, kako bi moralo biti znanje danes uporabno, a ko gre za uporabo znanosti, strokovnih mnenj in humanističnih konceptov v družbenem življenju, se zdi, da tega naenkrat nihče v resnici ne zna. Ali pa preprosto ni pripravljen iti dlje od tega, čemur bi Kant rekel zasebna raba uma: svoje strokovno znanje torej uporablja zlasti za to, da si z njim služi kruh.

Začnimo torej na začetku. Naloga intelektualcev je, da mislijo in torej uporabljajo svoj intelekt. Kdor razmišlja, ga že po sami naravi stvari zanima praktično vse. Tega so se dobro zavedali intelektualci tako v antiki kot v času razsvetljenstva. Dva zgleda sta Aristotel in Kant. Prvi se je ukvarjal vsaj s fiziko, biologijo, teologijo, filozofijo, astronomijo. Drugi je predaval matematiko, geografijo, filozofijo, napisal je knjigo o antropologiji, pa znamenito trilogijo kritik, ki segajo na področja epistemologije, etike, estetike … Kdor razmišlja, bi ga moralo zanimati tudi ali pa še posebej to, v kakšnem svetu živi. Kolikor bi ga to zanimalo, bi se moral intenzivno srečevati s političnimi temami in vprašanji. Torej bi moral – vsaj tedaj, ko bi svoj um rabil javno – premišljevati o tem, kako lahko svojo stroko uporabi tako, da bo izpolnil dolžnost, ki jo ima kot politično bitje. Politična bitja imajo namreč dolžnost ustvarjati pogoje skupnega dobrega. Cilj ali namen politike je dobro življenje, kot je videl Aristotel. Torej bi se moral še zlasti intelektualec spraševati o tem, kako lahko njegova stroka prispeva k dobremu življenju (ne samo njega samega, temveč slehernega člana občestva[2]).

Kdo je zainteresiran za to, da bi takšni ljudje živeli v občestvu? Za zastopnike oblasti in pridobitnike bi to težko rekli, saj ti potrebujejo intelektualno delo samo toliko, kolikor jim to omogoča bolje vladati (»bolje« za njih pomeni »z manj odpora s strani vladanih«) oz. učinkoviteje povečevati dobičke. Intelektualce bodo torej poskušali bodisi pridobiti na svojo stran bodisi jih bodo razorožili s tem, da bodo sami nad sabo začeli izvajati cenzuro in se bodo potem že kar spontano odvračali od vsakega poskusa kritike. V vsakem primeru bodo torej nevtralizirani, saj bodo njihove ideje enake kot ideje vladajočega razreda – kolikor pa bodo drugačne, jih nihče ne bo več pripravljen povedati na glas in jih zagovarjati.

Kapitalizem potrebuje propagando, saj je ljudem že po naravo dano najmočnejše orožje zoper vsako manipuliranje in poneumljanje (obojega se poslužuje oblast, še posebej kadar hoče več nadzora, torej se giblje proti totalitarnosti). To orožje je kajpada njihova zmožnost razmišljanja. Danes je potencial ljudi za razmišljanje še posebno velik: množice ljudi imajo dostop do velikanske količine virov, informacij, knjig, filmov, glasbe … Obenem je povprečna raven izobrazbe danes neprimerno višja, kot je bila še pred nekaj desetletji. Tisto, kar zagovorniki in branitelji kapitalizma nikakor nočejo, je to, da bi ljudje začeli uporabljati um. To sicer ne pomeni, da kapitalistična propaganda ne zagovarja razsvetljenstva. Prav nasprotno je res. Od ljudi se pričakuje, da bodo tudi na področju izobraževanja zlasti potrošniki. Konzumirati in prebaviti morajo neskončno goro informacij. Propaganda v kapitalizmu skuša ustvarjati to, kar sta Adorno in Horkheimer imenovala »dobro informirana zavest«. Slednja je sicer res polna podatkov in informacij, toda z njimi hkrati ne zna početi nič drugega kot to, da jih sprejema in predeluje, katalogizira, spravlja v baze in z njimi upravlja tako, da je na koncu vse spet na svojem (prvotnem) mestu. Razsvetljenost takšne zavesti je tako zgolj navidezna, saj goltanje informacij ravno ne služi razmišljanju, temveč preprečuje, da bi nastal kakšen spoznavni učinek. S podatki zasuti ljudje postanejo nezmožni misliti. Ustvarja se namreč videz, kot da informacije govorijo same zase in potem se nekatera vprašanja več ne zastavljajo. Ker se ne zastavljajo, se zdi, kot da jih ni potrebno zastavljati, kot da so odveč.[3] Pozitivistični pristop k znanosti, katere glavni zastopnik je instrumentalni razum – cilj takšne znanosti postane zlasti razvijanje novih tehnologij (njihov glavni namen: ohranitev hegemonije) – pa poskuša znotraj polja znanstvenih disciplin vzdrževati strogo določeno hierarhijo: na vrhu te so »uporabne znanosti«, na samem repu pa tiste, ki se še vedno ukvarjajo z vprašanji in problemi, ki so za instrumentalni razum pač že passé (beri: večina vprašanj, s katerimi se ukvarjajo filozofija, psihoanaliza, sociologija …).

Ključno mesto imajo tukaj institucije, ki se ukvarjajo z edukacijo. Kolikor še same prispevajo k prevladi dobro informirane zavesti (kolikor se na šolah in univerzah učenje oz. študij enači z goltanjem informacij), služijo propagandi, ne pa resničnemu učenju.[4] (Kot smo razmišljali zgoraj, je vsako resnično učenje tudi proces emancipiranja in postajanja subjekta, čigar končni smoter je avtonomija[5].) Kapitalizem potrebuje propagando, ker njegovi zastopniki hočejo predvsem to, da se ne bi postavljalo pod vprašaj razmerja, v katerih poteka izkoriščanje delovne sile – in ki šele omogočajo porast dobičkov in njihovo prilastitev s strani manjšine pripadnikov človeštva (danes se to kaže kot ropanje naravnih in družbenih dobrin, h kateremu bistveno pripomorejo tudi vlade držav in mednarodne institucije, v katere so te vključene – s svojimi politikami »rezov« in s t. i. »varčevalnimi« ukrepi).

Cilj propagande je bil že od nekdaj ustvarjati ljudi, ki bodo zlasti poslušni, torej bodo v glavnem ubogali, mislili pa le toliko, kolikor je potrebno za to, da se vzdržujejo odnosi med vladajočimi in vladanimi. Razmišljanje je bilo zastopnikom oblasti od nekdaj nevarno, zato so se vselej v zgodovini trudili ustvarjati nove načine, kako vplivati na zavest ljudi, da se bodo ti odvračali od tega, kar je sicer njihova naravna zmožnost – govorimo o svobodni rabi uma. Propaganda poskuša ustvarjati tisti tip zavesti, ko se bo nekomu zdelo nekako odveč, da bi mislil, in se bo vedno znova pustil nagovoriti in prepričati v to, da je čisto v redu, če namesto njega mislijo drugi. V časih pred obdobjem razsvetljenstva so bili ti drugi, ki jim je bilo dovoljeno misliti, intelektualci v službi oblasti (zlasti cerkve), ki so edini imeli pravico razlaganja svetih spisov. V 16. in 17. stol. se zgodi neki prelom s tradicijo in pokoravanjem uma zemeljskim avtoritetam: ljudje so si pravico do razlage spisov (tako biblije kot razprav o naravi) preprosto vzeli. V mislih imamo ljudi, kot so: Galileo, Newton, Giordano Bruno, Descartes in Spinoza. Vsi našteti gotovo niso bili intelektualci v službi oblasti, saj so zlasti hoteli razumeti, kako deluje svet in kaj je človeško bitje, ki se je zmožno spraševati in raziskovati.

Descartes in Spinoza sta v svojih delih poudarjala, kako pomembno je, da človek uporablja svojo pamet, da dvomi in poskuša logično sklepati o svetu, ki ga opazuje s svojim razumom in se pri tem ne pusti preprosto prepričati ali zavesti tistim, ki se ponujajo kot edini pravi razlagalci sveta. Odgovornost intelektualca poslej postane jasno opredeljena, o njej pa je razmišljal tudi Kant, ko je zapisal, da ima človek dolžnost govoriti na glas in javno rabiti svoj um. Povedati resnico zaradi nje same, ne glede na morebitne koristi in tudi nevarnosti, s katerimi bi se nekdo lahko srečal zaradi svoje resnicoljubnosti.[6]

Kakšen je svet danes? Je res, da je propagande vedno manj, ljudje pa vedno več razmišljajo, saj imajo na voljo tudi neprimerno več virov in informacij, ki so jim pri tem v pomoč? Koliko javnih razprav denimo danes sprožijo informacije, ki govorijo o čisto konkretnih družbenih problemih? Se intelektualci dnevno oglašajo in se povezujejo v združenja, ki zastopajo odpor arogantnosti in cinizmu, ki sta postali stalni značilnosti, po katerih prepoznavamo današnje oblastnike? Ali pa je nasprotno res, da je večina intelektualcev danes bolj ali manj nemih in so tiho – morda se oglasijo takrat, ko gre za njihove lastne interese, ko pa doživljajo krivice drugi, večinoma ne rečejo ne črne ne bele?

Učinek propagande je danes ta, da visoko izobražene in izkušene ljudi, uspe prepričati v to, da v resnici niso zmožni artikulirati nobene dovolj dobre ideje in je torej najbolje, da niti ne muksnejo. Med današnjimi intelektualci je prevečkrat prisoten strah. Izgovarjajo se na vse mogoče načine: »Ne znam, nisem dovolj preštudiral, nimam dovolj dobrih retoričnih sposobnosti in sem slab govorec, ne upam si nastopati pred drugimi itd.« Mnogi ljudje, ki sicer skrbijo za prosveto mladine, razmišljajo prav na način, ki ga oblast še spodbuja, saj ga potrebuje, da bi lahko nemoteno delovala še naprej. Med učitelji danes ni prav veliko intelektualcev, ki bi javno govorili in razmišljali o aktualnih družbenih problemih. Kar je svojevrsten paradoks, saj ti isti ljudje govorijo o tem, kako je treba mladež učiti kritično misliti. Toda kako bi bilo to sploh mogoče narediti drugače, kot z lastnim zgledom?

Način, na katerega deluje današnja propaganda, je tale: najprej je treba ustvariti in razširiti mnenje, da med nami obstajajo ljudje (»strokovnjaki«), ki so na svetu za to, da mislijo in urejajo skupne zadeve. Na primer poklicni politiki, ekonomisti in menedžerji. Ti so edini, ki imajo pravico razmišljati o ekonomskih in političnih vprašanjih. Ostali ljudje so preprosto preveč neuki in nesposobni dojeti bistvo zapletenih oz. kompleksnih problemov, ki so v času krize postali še kompleksnejši. Torej naj se drugi ne vmešavajo in naj lepo pustijo strokovnjake, da bodo opravili svoje delo. Propaganda je sistematično pošiljanje sporočil, da je takšno mišljenje smiselno. Da so torej tisti, ki naj bi mislili namesto nas o naših skupnih zadevah, tudi najbolj usposobljeni in naravnost poklicani za to in da bo – če jim le popolnoma prepustimo odločanje – to tudi za vse najbolje. Paradoksno je sicer to, da so med tistimi, ki naj bi ostajali tiho, saj naj bi ne imeli nobenega pojma o zadevah, ki se tičejo politike in ekonomije, mnogi izobraženci in tudi strokovnjaki na področjih, ki so še kako povezani z upravljanjem z občimi zadevami. Pokazatelj tega, kako uspešna je bila propaganda, je prav to, koliko se intelektualci pustijo utišati in koliko dopustijo, da jih ti drugi vselej znova spreminjajo v uboge nevedneže, ki bi morali oditi v uk k tem »pravim ekspertom« in modrijanom.

Kogar zanima oblast in nadzorovanje ljudi, bo poskušal ljudi prepričevati v to, da so družbeni problemi vsaj načeloma rešljivi, če nam bo le uspelo odpraviti občasne anomalije (včasih so to posamezniki, ki so se s svojimi dejanji znašli onstran zakona), ki se pojavljajo v sicer zdravem in racionalnem sistemu. Slednjega se nikakor ne sme postavljati pod vprašaj. Kapitalizem kot globalni politično-ekonomski sistem nikakor ni v krizi in ni vir katastrof, ki se dogajajo širom sveta – takšna je doktrina, ki jo bodo hiteli braniti tudi intelektualci v službi oblasti. Intelektualci se kritike sistema samega večinoma ne lotevajo, ali pa jim o tem ni dovoljeno govoriti (največkrat si to prepovejo kar sami). Druga tema, ki naj bi se je ne lotevali, je usoda ljudi v tretjem svetu. To je tema, ki se ji dokaj uspešno izogibamo, saj je v nas dovolj obrambnih mehanizmov, s katerimi sami sebi preprečujemo vpogled v delovanje sistema, v katerem je naše udobje možno samo za ceno neizmernega trpljenja nekje drugje (npr. v rudnikih Konga, kjer minerale, ki jih potrebujemo za naše računalnike in prenosne telefone, kopljejo sužnji, med katerimi so tudi otroci). Se o tem pogovarjamo denimo v šolah? Ali kot intelektualci razmišljamo o tem, kaj bi lahko sami prispevali v prizadevanju, da bi se v prihodnje takšna razmerja odpravila in bi brutalno izkoriščanje človeka po človeku, ki smo mu priče, dejansko postalo nemogoče?

Eden od razlogov, da je propaganda (kot način oblikovanja ubogljivih in pokornih ljudskih množic) danes tako učinkovita, je tudi ta, da intelektualci ostajajo preveč pokorni oblasti in ravno niso glasniki resnice in pravičnosti, kot je v navedenem članku to izrazil Chomsky. Tisto, kar intelektualce pripravi do takšnega vedenja, je poleg strahu nemara še nekaj, kar je v enem od svojih zapisov opazil Antonio Gramsci. Gre za elitizem, ki ga mnogi intelektualci poosebljajo in ga nikoli ne postavijo pod vprašaj. Tisti izobraženci torej, ki sebe doživljajo kot boljše, vzvišene nad neukimi drugimi. Kjer se elitizem združi z nazorom, da je izobraževanje mladih enako kot polnjenje praznih posod, torej spreminjanje butljev v vsestransko razvite in razgledane individue (pri čemer se razvitost in razgledanost merita v količini informacij, ki jih je nekdo sposoben pogoltniti in nato ob primernem času še reproducirati), je povsem utopično pričakovati, da se bodo ljudje množično lotevali še kritičnega mišljenja.

Na povsem drugačnih osnovah temelji pedagogika, o kakršni je razmišljal Gramsci.[7] Ta izhaja iz predpostavke, da smo ljudje vselej že kulturna bitja, torej vsakdo vselej že nekaj ve. Vsakdo ima vselej že izkušnje. Pomemben je zlasti vidik učenca. Učenje je proces, v katerem nekdo disciplinira sebe tako, da se uči misliti probleme in vprašanja, ki se mu najprej kažejo v neki še surovi, neobdelani obliki. Prvi človekov odziv na neki problem je navadno ta, da jih poskuša reševati na privzete načine (torej zanje ponuja že narejene in od drugod pridobljene rešitve). Toda učni proces, dodaja Gramsci, je tudi proces spoznavanja sebe, učenje obvladovanja sebe, postajanja avtonomno in neodvisno misleče bitje, ter s tem učenje prakticiranja svobode.[8] Učenje zaradi tega ni pridobivanje enciklopedičnega znanja, temveč je razvijanje in discipliniranje zavesti, ki jo nekdo ima o sebi in o svetu (spomnimo se ponovno znamenite Freirejeve formule: brati besedo/brati svet, to read a word/world). V tem je tudi vzgoja za upor in protest, kot bi rekel Adorno – drža, ki jo nekdo pri tem zavzame, naravnanost do sebe in drugih je takšna nova zavest, s katero dejansko ni več mogoče manipulirati in nad njo izvajati propagande.

Kadar učitelji trpajo glave mladih z informacijami, ne da bi se pri tem skupaj z njimi učili misliti, gotovo ne vzgajajo intelektualcev, ki bodo prepoznavali svojo odgovornost in vzeli zares svoje poslanstvo. Na ta način namreč vzgajajo predvsem ubogljiva, pridna bitja, ki bodo ob prvem srečanju z gospodarjem najverjetneje sklonili glavo in pozabili na dolžnost govoriti resnico. Učitelji kot intelektualci imajo zato izjemno pomembno nalogo. Vzgajati za odgovornost, ki pritiče intelektualcem. A najprej morajo biti sami vzgojeni na ta način: kar pomeni vsaj nekoliko pogumni in dovolj pošteni, da v vsakdanjem življenju živijo skladno z načeli, ki gredo skupaj z odgovornim ravnanjem.

Sklenimo s Chomskim: »Naj se za konec vrnem k Macdonaldu in odgovornosti intelektualcev. Macdonald navaja intervju z blagajnikom koncentracijskega taborišča, ki je planil v jok, ko je izvedel, da ga bodo Rusi obesili. »Zakaj naj bi me? Kaj pa sem storil?« je vprašal. Macdonald pravi: »Samo tisti, ki so se sami pripravljeni upreti avtoriteti , kadar pride v nevzdržno nasprotje z njihovim osebnim moralnim kodeksom, samo tisti imajo pravico obsojati blagajnika koncentracijskega taborišča.' Vprašanje »Kaj pa sem storil« lahko naslovimo kar nase, ko vsak dan beremo o novih grozotah v Vietnamu [danes: Ukrajini, Kongu, Iraku, Sudanu, Siriji …; op. M. Š.] – ko ustvarjamo ali prežvekujemo ali toleriramo prevare, ki bodo upravičevale naslednjo obrambo svobode.«[9]



[1] N. Chomsky, »Odgovornost intelektualcev« v: Somrak demokracije, Ljubljana: Studia humanitatis, 1997, str. 7–44.

[2] Občestvo je tukaj mišljeno v najširšem pomenu besede, torej kot globalno občestvo.

[3] Ekonomisti zato za tiste elemente, ki jih t. i. cost-benefit analize ne vključujejo (npr. vpliv na okolje, zdravje ljudi in drugih živih bitij, socialne razmere ipd.), imenujejo »eksternalije«. Ko se torej razpravlja o tem, kako povečevati dobičke neke korporacije, je v ta namen dovoljena uporaba tudi tistih sredstev, ki bi bila z nekega drugačnega gledišča (s katerega poglavitni smoter življenja ni kopičenje denarja in izvajanje oblasti nad ljudmi, temveč to, kar so Stari imenovali etično življenje) zavrnjena kot nedopustna.

[4] Chomsky tako enega ključnih problemov zaznava v načinu delovanja izobraževalnih institucij: »V naših šolah je globoko ukoreninjena indoktrinacija, ki povzroči, da je izobražen človek nezmožen razumeti nekatere osnovne ideje, ki jih lahko razume vsak dvanajstletnik. Šole so prav institucije za indoktrinacijo in vsiljevanje ubogljivosti. Daleč od tega, da šole ustvarjajo neodvisne mislece. Skozi zgodovino so namreč prav šole odigrale institucionalno vlogo v sistemu nadzora in prisile. Ko je nekdo dobro izobražen, je že socializiran na načine, ki podpirajo strukturo oblasti, ki pa potem izobražence v zameno bogato nagrajujejo. Vzemimo za primer Harvard. Na Harvardu se študentje ne naučijo samo matematike. Kar se ob tem še naučijo, je vse tisto, kar se od njih pričakuje kot od harvardskih študentov, kako se vesti in kako ne zastavljati vprašanj, ki se tam pač ne zastavljajo. Ker šole učencev ne učijo resnice glede sveta, se večinoma ukvarjajo s tem, da učencem poskušajo vbiti v glavo propagando o demokraciji. Če bi bile šole v resnici demokratične, potem ne bi bilo nobene potrebe, da bombardirajo študente s puhlicami o demokraciji. Preprosto bi delovale in se vedle demokratično, to pa je nekaj, za kar vemo, da ne počnejo. Indoktrinacija je torej nujna, ker so šole večinoma narejene za to, da podpirajo interese vladajočega segmenta družbe, se pravi tiste ljudi, ki imajo denar in oblast. Že zelo zgodaj v procesu izobraževanja se otroke socializira tako, da bodo doumeli nujnost podpiranja strukture oblasti, v prvi vrsti korporacij oz. poslovnega razreda. Kar se človek nauči v procesu socializacije skozi izobraževanje, je to, da če nekdo ne podpira interesa ljudi, ki imajo denar in vpliv, dolgoročno ne bo mogel preživeti. Takšnega človeka bo sistem izvrgel ali pa bo pristal na njegovem obrobju. Šolam tako uspeva indoktrinirati mladino, ker delujejo znotraj okvirjev propagande, katere učinek je potvarjanje in zatiranje nezaželenih idej in informacij.« (N. Chomsky in D. Macedo (ur.), Chomsky on MisEducation, Rowman & Littlefield, 2000, str. 15–17)

[5] Avtonomija kot človekovo udejanjanje zmožnosti samostojnega razmišljanja in preudarjanja (posebno še preudarjanja etičnih vprašanj, tj. vprašanj o »prav »in »narobe«) ter ravnanje v skladu s spoznanji, ki iz takšnega premišljevanja nujno izhajajo.

[6] Intelektualci torej nikakor ne bi smeli ostati zasebniki, ki jim je raziskovanje zgolj ena od številnih reči, s katerimi se sicer v svojem življenju ukvarjajo. Ker imajo dostop do virov, obenem pa znanje, kako te vire uporabiti, imajo posebno odgovornost, kot zapiše Chomsky. Ustvarjanje vednosti namreč nikoli ni neko nevtralno početje, hkrati pa ne bi smelo služiti nadzorovanju ljudi in izvajanju nasilja nad njimi. Torej proizvajanje vednosti ne more služiti manipuliranju z ljudmi. Komur gre za resnico, je zainteresiran predvsem za to, da bodo tudi drugi ljudje svobodno razmišljali.

[7] Cf. »Socialism and Culture«, »Schools of labour« v: D. Forgacs (ur.), The Gramsci reader: Selected writings 1916-1935, NY University Press, 2000, str. 53–62.

[8] Prim. prav tam, str. 54.

[9] Chomsky 1997: 43–44.

#Teorija #Besede