Članek
112:13 in neskončno napredovanje kapitalizma v preteklost

112:13 in neskončno napredovanje kapitalizma v preteklost

Objavljeno Oct 09, 2014

Najprej je bilo videti, da je bila Alenka Bratušek z velikansko večino glasov potrjena v evropskem parlamentu. Človek je namreč v teh krajih že tako pogojen in navajen, da so politiki vedno znova potrjeni, pa čeprav kradejo, lažejo, ponarejajo, so obsojeni ali obtoženi in osumljeni zločinskih dejanj, da ga nič več ne more presenetiti; v Jugi je obstajal akcijski program Nič nas ne more presenetiti, ki se sedaj v Sloveniji izvaja na bizaren način. Potem pa se je vendarle izkazalo, da gospa ni bila potrjena, kar je gotovo posebnost, če upoštevamo, da so bili vsi drugi kandidati za člane Junckerjeve ekipe potrjeni. Kandidat, ki ga tako enoglasno zavrnejo, mora biti res slab. Dejstvo je še toliko bolj vznemirljivo, ker Alenka vendarle ni kdorkoli – še nedavno je bila prva ministrica te države, polna samozavesti, prepričana, da njena vlada dela zelo dobro. Ni je motilo niti dejstvo, da je, sodeč po raziskavah, vsaj 80 % vseh Slovencev in Slovenk nezadovoljnih z razmerami v državi. Roman Jakič, njen svetovalec, pa je te dni prepričan, da je Alenka žalostna in da verjame, da je bila zavrnjena zaradi dogajanj v Sloveniji!!!!!!!!!! Nekaterim se je očitno skisalo. Empirično dejstvo je, da je bila Alenka zavrnjena, ker je bil njen nastop preprosto zanič – spremljali smo ga v živo. In gospod Jakič, ki je njen svetovalec, ji je očitno slabo svetoval. Polna Luna nima nobene vloge pri tem, plimovanje morja tudi ne in razmere v Sloveniji prav tako ne.


Razmere v državi so res slabe. In težko si je predstavljati, da bi bil pred evropskim parlamentom zaslišan Karl Erjavec, potem ko bi v svoji polomljeni angleščini predstavil program. Prav tako si je težko predstavljati, kako Slovenci in Slovenke že desetletja prenašajo vedno iste politike, ki jim ponujajo, tako kot Alenka v Bruslju, prazne stavke ter se pogosto niti malo ne spoznajo na zadeve, ki jih vodijo in za kar so mastno plačani.

Če pomislimo na delo ljudi, ki vodijo jedrsko elektrarno, si verjetno predstavljamo, da morajo imeti izjemno veliko znanja, najnovejše računalnike in zmogljive tehnologije, da ne pride do napak v sistemu, ki lahko požene v zrak pol Slovenije. Ljudje morajo nenehno študirati, se usposabljati in sproti preverjati, če vse deluje, kot mora, kajti do napake preprosto ne sme priti.

Načela njihovega dela prenesite v politiko in v trenutku zbolite, dobite grižo, tifus in še ebolo. Tja lahko pride vsakdo, resorje lahko vodi kdorkoli, pa naj ima ustrezno izobrazbo ali ne, naj se spozna na problematiko ali ne, naj študira ali ne, naj se izobražuje in sledi novostim ali pač tudi ne – vse je vseeno. Vse je enako vredno. Milijoni gredo v zrak, korupcija pobere dodatne milijone, včasih govorijo kar o milijardah, pa nič. Ne zgodi se preprosto nič. Sem in tja gre sicer kdo v zapor, to pa je tudi čisto vse. In nekateri so žalostni, ker so za njihov neuspeh seveda vselej krivi drugi. Za tako razmišljanje imamo v kliniki ustrezen izraz: psihoza. Ne psihopatija, temveč izguba stika z realnostjo, zlom realitetne kontrole.

Zadeve pa se empirično slabšajo iz dneva v dan.

Podatki so kajpak zgovorni, če jih znamo prebrati in si jih razložiti; sami po sebi ne pomenijo ničesar. Prav tu je veliko možnosti za manipuliranje, ki ga je okoli nas, kolikor hočete. Alenka Bratušek teh podatkov ne bo nikoli komentirala, Ljudmila Novak pa tudi ne, ker bi ju poskusi razlaganja spravili v podobno stisko, v kakršni se je oni dan znašel gospod Han in zato na koncu v obupu kratko malo rekel sogovorcema pred vklopljenimi televizijskimi kamerami, da se z njima ne da tekmovati – v resnici on ni zmogel tekmovati, ker preprosto ni imel argumentov v rokavu, a tega ni smel in ni mogel neposredno priznati, čeprav je posredno priznal natanko to, saj nismo neumni.

S podatki so povezana zelo preprosta vprašanja, na katera slovenski politiki kratko malo ne znajo odgovoriti. Kako je na primer mogoče, kaj se mora torej dnevno dogajati po vsem svetu, da ima zgolj 85 človeških osebkov v rokah več premoženja kot najrevnejše tri milijarde in pol, kar pomeni bistveno več kot tri tisoč milijonov ljudi? Kaj se torej dogaja? Kako je mogoče govoriti o blagostanju in o kapitalizmu s človeškim obrazom, če ena milijarda ali tisoč milijonov ljudi z vsega sveta v globalni vasi, kot jo ljubkovalno imenujejo politiki in piarovci, nima elektrike, nima pitne vode in nima niti stranišč? Politiki bi na enako preprosto vprašanje, kaj boste storili kot izvoljeni in dobro plačani predstavniki ljudstva, da se bo zmanjšala očitna neenakost ljudi na tem nesrečnem planetu, verjetno ponudili kako puhlico; mi pa jih z veseljem hodimo volit znova in znova in znova … Ljudmila bi verjetno dodala, da je zelo dobro, da imamo demokratični sistem volitev, da lahko ljudstvo izbira najboljše politike!?

Najboljše politike, ki jih na primer zavrnejo z rezultatom 112 proti 13. Ne vem, če obstaja šport, v katerem bi lahko tekmec izgubil s takim rezultatom. Morda bi s podobnim rezultatom le košarkarji ZDA premagali ekipo iz Blatnega dola ali pa iz Zabačene vasi. Ampak do take tekme sploh ne more priti!

Zadeve, o katerih govorim, niso razporejene po normalni Gaussovi krivulji. Če bi bile tako razporejene, če bi bilo res, da se stvari v tem vesolju vselej razporejajo po zvonasti krivulji, bi jih moralo biti na enem koncu zelo malo, na drugem pa ravno tako. Vzemimo pod drobnogled revščino. V normalni krivulji bi bilo ekstremno bogatih ljudi zelo malo (na primer 85), ekstremno revnih pa tudi (na primer 85). 

Niti približno ni tako, kar pomeni, da morajo delovati sistematični dejavniki, ki deformirajo normalno krivuljo in jo spreminjajo v izrazito asimetrično, da je povsem nora.

Michael Roberts navaja zadnji podatek organizacije OECD, da je neenakost na tem svetu danes na ravni iz leta 1820 (http://thenextrecession.wordpress.com/2014/10/07/the-waltons-john-cochrane-and-the-road-to-serfdom/). To preprosto pomeni, da je kapitalizem po dveh stoletjih nenehnega razvoja, silne rasti, napredovanja in vsega drugega natanko tam, kjer je bil svet, ko je bil Prešeren še skoraj najstnik, Amerika pa je bila še sužnjelastniška dežela. V dveh stoletjih se torej neenakost med ljudmi kljub domnevnim silnim naporom, o katerih politiki neprestano govorijo, ni zmanjšala niti za dlako. In zlasti se je povečala v zadnjih tridesetih letih, ko se je začel razvijati neoliberalni kapitalizem s prijaznim obrazom. Kako je to mogoče; govorjenje politikov očitno ne izhaja iz vpogleda v resnično stanje sil, ki vplivajo na razporejanje bogastva na tem svetu.

Če jih poslušamo, smo lahko prepričani, da ima kapitalizem prijazen obraz ter nenehno cveti, se razvija in napreduje. Pravzaprav imajo čisto prav, če njihovo izjavljanje razumemo na ustrezen način. Kapitalizem ima namreč zares prijazen obraz. Tega dejansko ne moremo in ne smemo zanikati. Zares obstaja kapitalizem s prijaznim obrazom, le da moramo zgodbo povedati v celoti. Torej.

Obstaja kapitalizem s prijaznim obrazom za pripadnike elit. Njim se celo v dolgi depresiji, v kateri smo, ne more zgoditi nič drugega kot to, kar se jim dogaja kar naprej. Njihovo premoženje nenehno raste; depresija zanje dobesedno ne obstaja.

Tudi takega stavka v medijih ne boste slišali: recesija, depresija in vse drugo obstaja samo za navadne ljudi, medtem ko za pripadnike elit ne obstaja. Ko torej govorijo o recesiji in depresiji, dobi človek občutek, kot da velja za vse, čeprav to preprosto in objektivno ni res.

Najbogatejši ljudje tako poberejo bistveno več dohodka kot drugi. Neenakosti se tako nenehno povečujejo. Lahko celo rečemo, da je rast neenakosti v kapitalizmu edina zanesljiva stalnica. Če torej kaj raste v kapitalizmu, rastejo razlike med bogatimi in revnimi. Vse drugo raste ali pa tudi ne raste.

Od vsega ustvarjenega bogastva dobijo revni ljudje vse manjši del. Ko vas bodo v prihodnje politiki in ekonomisti zopet radostni zasipavali z veselimi podatki o rasti BDP-ja, jih samo povprašajte, koliko od tega dobijo bogati in koliko revni. Vprašajte na primer Alenko Bratušek, ko se bo vrnila iz Bruslja. Potem bo vse jasno.

In da ne bo čisto nobenega nesporazuma. Včerajšnji zapis z naslovom Prava vzgoja otrok je moj prevod članka: Die Erziehungsgrundsätze des neuen Deutschlands, ki je bil objavljen v nacistični reviji Frauen-Warte malo pred začetkom drugega svetovnega klanja. Upam, da se bo kdo iz tega podatka česa naučil.

 

#Kolumne #Dusan-rutar