Članek
O družbenem realizmu ali Matjaž Han vs. Luka Mesec

O družbenem realizmu ali Matjaž Han vs. Luka Mesec

Objavljeno Sep 30, 2014

Ko sta se oni dan v Studio City pogovarjala Luka Mesec in gospod Han, je bilo še enkrat jasno, kaj na žalost lahko pričakujemo od tipičnega slovenskega politika. Bila je prava učna ura, čeprav je vse skupaj trajalo le nekaj minut. Gospod Han je namreč tipičen slovenski politiki, ki zastopa, kar bom razvil v nadaljevanju. Luka Mesec je, prav nasprotno, obet in točka upanja, saj zna misliti, pa tudi hoče.


Prvič. Han zastopa tipično slovensko majhnost, samomorilnost in depresivnost. Opredeljujejo jo izjave: mi ne postavljamo pravil igre; na žalost ne moremo storiti ničesar drugega, kot da prodamo državna podjetja; saj smo bili tudi mi nekoč idealisti, ampak smo sedaj realisti. Gospod Han ne razume realizma, o čemer bom še spregovoril proti koncu zapisa.

Drugič. Zastopa neartikuliranost. Gospod jeclja in številnih stavkov ne pove v slovenščini, ampak v polomljeni mešanici maternega jezika, iz angleščine prevzetih besed, žargona in puhlic brez repa in glave.

Tretjič. Zastopa pokroviteljstvo. Mlajši Luka je v njegovi glavi lahko zgolj idealist, medtem ko je sam kot starejši realist; opozicija idealizem-realizem pri tem sploh ni pertinentna, ampak tudi o tem pozneje. V resnici je mlajši pogumen in načitan, starejši pa je strahopeten in se zgolj skriva za navideznim realizmom, ki ga niti ne razume dobro, kot bo razvidno na koncu tega prispevka.

Četrtič. Zastopa nerazumevanje sveta in njegove logike. Sem sodijo izjave: imam pravico do svojega mnenja; svet ni črno-bel; upoštevati moramo to in upoštevati moramo ono. V resnici nima pravice do mnenja, saj je to še ena oblika skrivanja. Ko ne znaš povedati ničesar, se namreč lahko skriješ za pravico do mnenja. To ni nič drugega kot podpiranje miselne lenobe, kajti človek ima pravico misliti, kot bi rekel Platon, kar pa je nekaj drugega kot lagodna pravica do mnenja, ki si ga pobral kdo ve kje. In svet niti približno ni relativen. Gravitacijski pospešek je natančno določljiv in dva krat dva je štiri. Tu ni nobenega prostora za petdeset odtenkov sive. In atom vodika ima v jedru natanko en proton. Nobeno relativiziranje ne pride v poštev in kdor ne ve, kako je v vodikovim atomom, pač ne ve, in nobeno zatekanje v sivino mu ne bo pomagalo, da bi se izvlekel.

Petič. Zastopa konformizem. Najlaže je zato biti v sredini. Tam je najbolj varno. In najbolj dolgočasno. In najbolj sivo, bi morali dodati. Skrivanje za povprečji ni ne kakovost življenja ne garant kakršnega koli napredka. Ko si v sredini, si zgolj tam in se nikamor ne premakneš.

Luka Mesec je bil v oddaji precej drugačen. Pravzaprav je bil kakor z drugega planeta. Povedal je pet stavkov in vsi so imeli rep in glavo. Za njimi je konsistentna logika, za njimi so koncepti, ki dobro pojasnjujejo logiko kapitalizma, v katerem živimo. Problem pa je, da ga gospod Han niti ni hotel niti ni mogel slišati; vse skupaj je bilo zanj preveč travmatično v pristno Freudovem pomenu besede.

Prav taka drža pa je najpomembnejša v družbenem polju, v katerem se zastopniki oblasti kar naprej sklicujejo na vrednote, načela in celo na etiko, medtem ko objektivni družbeni mehanizmi določajo usode večine delavcev in drugih ljudi na način, ki že zdravemu razumu daje vedeti, da ne mislijo resno in da jih v prihodnosti čaka zgolj še več istega. Ti ljudje preprosto potrebujejo še več travm, čeprav je malo verjetno, da bi se iz tega izcimilo kaj drugega kot njihova tesnoba.

V tej perspektivi je gospod Han z Lune, čeprav verjame, da je realist. V resnici ni realist, saj niti ne razume dobro same besede realizem. Realizem je namreč beseda, ki pove, da se na primer človek s svojim izjavljanjem nanaša na resnična stanja stvari v svetu. Kdor je realist, ve, kaj se v resnici dogaja, to je človek, ki se ne zateka v varno naročje iluzij, fikcij in samoprevar, ki mu pomagajo verjeti, da je nekaj res, čeprav ni.

Realisti vsekakor poznajo mehanizme, zakone in principe realnosti, obenem pa se zavedajo, da se svet spreminja in da ni statična celota, ki naj bi se ji ljudje zgolj prilagodili in lagodno ugotovili, da je vse skupaj še kar v redu.

Dobro je zato prebrati knjigo z naslovom Capitalist Realism, ki jo je leta 2009 priobčil Mark Fisher, poleg tega pa še izvrstno razpravo z naslovom The Antinomies of Realism, ki jo je spisal fenomenalni Fredric Jameson, izšla pa je oktobra leta 2013.

Samo za uvod v obe knjigi.

Jameson poudarja pomen posameznika in njegovih želja oziroma prizadevanj, da bi znotraj zgodovinskih obzorij ustvaril nekaj novega zase in za druge ljudi; hitro je mogoče spoznati, da je kapitalizem idealističen in utopičen ter da so šele realisti nosilci novega upanja in zastopniki drugačnih oblik skupnega življenja, pa naj se imenujejo socialistične ali komunistične. Prav zato govori Jameson o antinomijah. Posameznik vselej namreč živi v zgodovinskih okoljih, saj ne more živeti na Luni. In vselej se lahko trudi ustvariti kaj novega – znotraj obzorij odpira nova obzorja.

Sodobni realisti delujejo v drugačnih okoliščinah kot Tolstoj, Zola ali Eliot, to pa pomeni predvsem troje.

Prvič. Razumeti skušajo globalno družbeno totaliteto, ki je imperij brez primere v zgodovini človeštva. Šele novi teoretski koncepti nam jo bodo pomagali polno razumeti in spremeniti, saj temelji na izkoriščanju ljudi; spoznanje bi moralo bit pomembno zlasti za te, ki se vsak dan sklicujejo na vrednote in etiko.

Drugič. Moderno tehnološko vojskovanje, ki smo mu priča vsak dan, prestavlja meje mogočega, in če natančno prisluhnete ameriškemu predsedniku, vam je jasno, da govori o vojskovanju zoper terorizem, ki bo trajalo desetletja! Kapitalizem se seveda radosti, saj ni bolj profitabilnega projekta, kot je vojskovanje.

Tretjič. Zgodovinski razvoj sveta in vsega v njem je tako strahovito hiter in zapleten, da le s pomočjo najbolj natančnih teoretskih orodij približno zaznavamo, kaj se sploh dogaja pred našimi očmi.

Na kratko. Gospod Han pač ni človek, ki bi znal kaj realističnega povedati o sodobnem kapitalističnem svetu in o prodajanju slovenskih državnih podjetij tujim državnim podjetjem. Njegovo nasprotje je Luka Mesec, zastopnik nove generacije mladih ljudi, ki ima pred seboj vsaj perspektivo, če že svetle bodočnosti morda nima, kajti kapitalizem ne bo vse bolj prijeten, temveč bo vse bolj brutalen. Nihče namreč ne ve v resnici, kaj pomeni desetletja dolgo vojskovanje zoper teroriste; morda pa je to ime za tretjo svetovno klanje.

Jameson zato sklene: v današnjem svetu je bolj kot realiste treba poslušati pisce znanstvene fantastike, treba je opazovati in preučevati izdelke množične in globalne kulture, zlasti pa je treba s kritičnim očesom slediti lenim novinarjem, ki polnijo naše glave z novorekom, z žargonom in z lahkotnimi zgodbicami, kako bo vse raslo in kako bomo iz dneva v dan vse bolj napredovali.

#Kolumne #Dusan-rutar