Članek
Reševanje kapitalizma

Reševanje kapitalizma

Objavljeno Jun 29, 2014

Veste, kaj je kapitalizem, je nekoč vprašala Železna Lady zbrane ljudi. In odgovorila, še preden je kdo odprl usta: kapitalizem je sistem, ki omogoča blagostanje številnim ljudem, ne le nekaterim. Njen somišljenik, Ronald Reagan, je leta 1981 zgolj preprosto dodal: vlada ni rešitev, vlada je problem. V naslednjih letih so milijoni delavcev ostali breza dela. Pa kaj!


Nobene resne potrebe zato ni, da Cerar, Zoki, AB, JJ in drugi, ki verjamejo, karkoli že pač verjamejo, pišejo različne programe, kako rešiti kapitalizem in nakopičene probleme. Ničesar novega ni treba izumiti, saj je že vse artikulirano, povedano, zapisano in podpisano, opremljeno s pečati in z žigi in vsem potrebnim. Dovolj je celo, da prepišejo recepte od onih, ki so v Londonu na nedavni konferenci o inkluzivnem kapitalizmu povedali vse, kar je treba povedati, in napisali programe, kako rešiti kapitalizem. Potem je treba programe le še uresničiti. Preprosto, da bolj preprosto sploh ne more biti. In kjer je volja, je tudi pot, pravijo.

Torej. Bill Clinton je na konferenci poudaril, da je na svetu čisto preveč revščine in negativnih oziroma rušilnih, destruktivnih sil, zaradi katerih se svet seveda ne razvija, kot bi se lahko in kot bi se moral in kot bi bilo dobro. Svet bi se torej lahko razvijal drugače, če bi se ljudje skupaj uprli revščini ter delovanju negativnih, rušilnih in destruktivnih sil. In gospod Clinton je prepričan, da se ljudje lahko skupaj, solidarno upremo takim silam in da se jim pravzaprav tudi moramo upreti. Lahko jih prepoznamo, lahko jih razumemo, lahko se jim upremo in lahko jih ustavimo. Naloga čisto vsakega Zemljana je zato jasna, pravi Bill: v naslednjih tridesetih letih ustvariti nove načine sodelovanja. Reši nas lahko zgolj sodelovanje, poudarja nekdanji ameriški predsednik, nikakor tekmovanje in medsebojno oddaljevanje, ne morejo nas rešiti konflikti in spori in spopadi in vlečenje na svojo stran, razdeljevanje na vaše in naše.

Možnosti je več. Prva je cinična. Možno je, da se gospod Clinton norčuje iz sebe in/ali iz drugih ljudi. Ali pa morda ne ve, da so doslej tisoči in tisoči ne le zagovarjali sodelovanje, temveč so tudi umrli zaradi svojih idej, ki so jih celo živeli, ne le zagovarjali, ker so jih razglašali za krivoverce in bogokletne ljudi in nevernike in zločince in državne sovražnike in podobno. Velikansko število ljudi je doslej zagovarjalo in živelo etiko in solidarnost in emancipacijo in sodelovanje in egalitarno življenje v svetem duhu. Najstarejša kultura na svetu je kultura avstralskih domorodcev. Stara je vsaj štirideset tisoč let. Se je gospod Clinton res pripravljen česa naučiti od nje? Ali pa se zgolj šali, kot rečeno.

Druga možnost je etična. Gospod namreč spregovori tudi o termitih, pa o mravljicah in čebelicah in o tem, kako že milijone let sodelujejo med seboj in se celo žrtvujejo, da kolonije živijo dalje. Nazadnje razmišlja tudi o ljudeh in jih imenuje največji sodelavci od vseh. Ljudje imamo namreč zavest in lahko načrtujemo sodelovanje in ustvarjamo nove načine sodelovanja, da bi bilo bolje vsem ljudem, ne le nekaterim.

O čebelicah, mravljicah in drugih naravnih bitjih je pisal že Karl Marx, še preden se je Bill sploh rodil. Eno od njegovih naravoslovnih spoznanj je tudi tole. V naravi delujejo sile, ki so slepe; natanko v istem času je Darwin o tem pisal obsežno knjigo, a se je ni upal objaviti, ker so nanj prežali krščanski, da bi se norčevali iz njega, norčujejo pa se še danes, ker ne razumejo evolucije. Naravne sile delujejo po nujnosti, pravita Marx in Darwin, toda šele v zavesti ljudi dobijo nov status, nov pomen in nova oprijemališča za skupno življenje. Svoboda, pravi Marx, je zato zavest o nujnostih. Taka zavest torej dela, kar je nujno.

Tudi v družbenih okoljih delujejo nujne sile. Na primer tiste, zaradi katerih se, zlasti v kapitalizmu, povečuje delitev dela in se povečuje število strojev, naprav in vsega drugega, s čimer ljudje opravljajo delo. In bolj ko se vse povečuje, ugotavlja Marx, bolj se širi tekmovanje med delavci, ki tudi vse več naredijo; in več ko je tekmovanja, nižje so mezde. Kapitalist, ki hoče preživeti, mora namreč nenehno zmanjševati stroške, delavec pa je strošek. Če jih čez dan ne zmanjšuje, kot jih zmanjšujejo njegovi tekmeci, s katerimi je prisiljen tekmovati, saj je taka železna nujnost, lahko zvečer že zapre svojo tovarno.

Logično je, da zavest živi skladno z naravnimi nujnostmi, na katere ne more vplivati, toda prav tako je res, da ji ni treba živeti skladno z družbenimi nujnostmi, ki niso naravne, kar pomeni, da se jim človek lahko tudi upre.

Potem Bill nadaljuje z govorom in reče, da je sodelovanje dobro. Še več. Reče, da smo človeška bitja zmožna predstavljati si drugačno življenje, kot je to, ki ga pač živimo. Prav gotovo ima prav. In če resno spremljamo njegove besede, zlahka ugotovimo tole: Bill je pravzaprav komunist, le da tega še ne ve.

Ljudje si namreč zares lahko predstavljamo drugačno življenje. Imamo zavest, domišljijo, sposobni smo za abstraktno razmišljanje, predstavljanje, načrtovanje in vse drugo. Znamo tudi logično sklepati. Torej sklepamo.

Drugačno življenje po definiciji ne pomeni še več istega ali različic istega. Drugačno pomeni drugačno, drugo, različno, novo.

Novo življenje ne temelji na tekmovanju, tako kot staro, temveč na sodelovanju, kot predlaga Bill, kar je zelo logično. Torej je dobro premisliti, kaj njegov predlog, ki je vsekakor radikalen, v resnici pomeni.

Sodelovanje pomeni delati nekaj skupaj (zato komunizem), pomeni povezovanje ljudi. Pomeni širjenje mrež, v katerih so povezani med seboj, mrež, v katerih sodelujejo, delajo z roko v roki, delajo skupaj, z ramo ob rami, hiteč proti skupnim ciljem, ki jih skupaj določajo, skupaj artikulirajo, skupaj razlagajo, skupaj spreminjajo, če je treba, skupaj dosegajo, potem pa skupaj proslavljajo in si skupaj delijo skupne nagrade, ki so take zato, ker so jih dosegli skupaj.

Ko ljudje sodelujejo, skupaj načrtujejo prihodnost. Ne načrtujejo je nekateri, za katere navijajo naši ali vaši, temveč jo načrtujejo vsi. Sodelujejo namreč vsi ljudje, saj če ne sodelujejo vsi, ne moremo govoriti o inkluziji oziroma inkluzivnem kapitalizmu. Inkluzija namreč pomeni vključenost, pomeni vključevanje, to pa pomeni skupno načrtovanje prihodnosti in skupno doseganje prihodnosti. To pomeni, da pridemo skozi cilj skupaj, držeč se za roke. Nihče ni prvi, nihče ni pomembnejši. Skupno delo in skupno življenje ne pozna elit in ne pozna ljudi, ki so zaradi drugačnosti privilegirani. V skupnem življenju so ljudje zgolj različni in živijo v egalitarnem svetem duhu, ki je enak za vse. JK je to vedel in apostoli tudi. Današnji papeži nimajo pojma o tem.

Bill v govoru še poudari, da smo skupaj močnejši. O tem smo veliko povedali že v Jugi. In nismo samo povedali, temveč smo tudi kaj naredili. Ko sem kot najstnik odšel v mladinsko delovno brigado, sem na svoji koži zelo konkretno izkusil, kaj to pomeni. Kopali smo jarke za prebivalce neke vasi, kjer še ni bilo vodovoda, in imeli smo dober občutek, da delamo nekaj dobrega. Ne zase, temveč za druge ljudi, ki so tako dobili vodovod. In ne vsak zase, temveč skupaj. Vstajali smo ob zori in delali na trasi, ko je žarko poletno sonce pripekalo na vso moč in je znoj tekel v potokih. Nihče ni bil plačan za opravljeno delo, nihče ni dobil niti beliča, toda saj ga niti nismo pričakovali. Vedeli smo, da gremo v brigado, da bomo naredili nekaj dobrega. Pika. To je vse.   

In smo naredili. In tisoči drugih so tudi naredili. V stari Jugi, ki je bila seveda čisti mimo. Ali pa so čisto mimo tisti, ki danes pljuvajo, pa sploh ne vedo, na kaj pljuvajo. Dokler ne pride ameriški predsednik in reče, da je sodelovanje dobro.

Lahko pljunejo tudi nanj. Toda sodelovanje nima nobene alternative. Pravzaprav jo ima. To, ki jo živimo. Ali natančneje rečeno: životarimo.

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar