Ko sem bil majhen, sem mislil, da je umetnik nadarjen in morda nekoliko čuden človek, ki ustvarja umetnine. Kasneje sem ugotovil, da je v resnici čuden in morda nekoliko nadarjen človek, ki išče pozornost.

V mladosti sem bil (precej po krivdi svojih prednikov) izpostavljen predvsem stvaritvam velikih mojstrov. V filmih, ki so jih vrteli na televiziji (na vseh 6 kanalih) in v kinu (ki je bil takrat skoraj vedno poln), se je ob streljanju, pretepanju, dirkah in enako verjetnih zaljubljenjsko-seksualnih prizorih dogajalo tudi marsikaj čisto drugačnega, od česar so v sodobnih filmih ostali samo sledovi, če sploh … Lahko bi si zgradil indijanski šotor iz knjig za odrasle na dosegu rok, iz katerih niso na vsaki strani padala ven trupla niti me niso priklepale nase z neskončnimi opisi tega, kje in kako je komu prišlo, temveč so si vzele čas in mi predstavile vsaka svoj svet, drugačen od mojega … Knjige in stripi za otroke so znali biti odlične in zanič, kot danes, ampak jih je bilo na voljo ravno toliko, da sem videl vse in se naučil izbrati dobre … Slike so bile na stenah, v knjigah in v galerijah, če jih ni bilo dovolj, pa sem jih delal tudi sam … Glasba je bila vedno nekje v ozadju: mojstri klasike na televiziji, mojstri rocka na kasetah in mojstri popevk (ki so takrat še bili mojstri) na radiu … H klasiki sta se podala: balet, katerega koreografija ni razumljiva le plesalcem, kot pri sodobnem plesu, ampak tudi gledalcem; in umetnostno drsanje, ki smo ga gledali zaradi umetniškega in ne akrobatskega vtisa … Lutkovno gledališče je takrat na normalen (otrokom in odraslim ljub) način uprizarjalo zgodbe, ki jih imajo radi tudi današnji otroci, obenem pa ni uprizarjalo predstav, ki niso ne za otroke ne za odrasle in ne za lutke, kakršne uprizarja danes … Le dramsko gledališče mi ni pustilo pečata; ob prehodu iz enostrankarske v večstrankarsko diktaturo je kot star odslužen pes izgubilo zobe, pričelo cviliti namesto lajati in gristi, in je odtlej služilo zgolj samemu sebi (kot politične stranke) …

Umetnost se je v desetletjih mojega življenja precej pokvarila. Vendar krivde za to ne nosijo umetniki, ki želijo ustvarjati, ampak ljudje, ki želijo biti umetniki. Takšnih sicer ni nikoli manjkalo, a so po zaslugi nezanimanja občinstva slejkoprej odnehali ali umrli od lakote. Ko so 'države blaginje' pričele z davkoplačevalskimi sredstvi podpirati umetnost, pa je napočil njihov trenutek. Ker jim gre igranje umetnikov dosti bolje od rok kot ustvarjanje umetnosti, so v pridobivanju sredstev zasenčili mojstre, ki so se posvečali predvsem ustvarjanju. Sčasoma so prevzeli vzvode moči in odločanja in odtlej h koritu pripuščajo skoraj izključno svojo pasmo. Kdor se posveča predvsem druženju s pravimi ljudmi, ob tem pa kdaj kaj ustvari, dosti lažje pride do sredstev, izdaj, razstav, nastopov in nagrad kot nekdo, ki predvsem rad ustvarja, ob tem pa se druži z ljudmi, ki jih ima rad.

Kaj je torej značilno za pasmo ljudi, ki sami sebe imenujejo umetniki?

1. – Ne marajo matematike. Vse v zvezi s številkami je zanje španska vas. Denar k njim prihaja in odhaja, kakor nanese. Ko postanejo odločevalci, denar, nagrade in možnosti ustvarjanja delijo drugim, kakor nanese. Logika, pravila vzrokov in posledic, verjetnega in možnega, so po njihovem mnenju zgolj ovire domišljiji in 'pravemu' ustvarjanju. Dejstva so spremenljiva, znanost pa je vredna prezira.

2. – So vodljivi. Lezenje v rit jim je v krvi, lezci v rit pa so njihova čustvena hrana. Itak vse počnejo samo zaradi aplavza. Cilj njihovega ustvarjanja ni odpiranje novih pogledov na svet in življenje; ni sporočanje ljudem, da s svojimi zgodbami, mislimi in občutki niso sami; ni iskanje drugih in drugačnih možnosti in poti … Cilji njihovega ustvarjanja so aplavz, občudovanje, laskanje in podrejanje.

Odkar obstajajo umetniške akademije, umetniki tudi morajo biti vodljivi. Kako potekajo sprejemni izpiti na akademijah? V prvem krogu izberejo nadarjene, v drugem pa izmed njih najbolj vodljive. To jim sicer ne uspe najbolje, ker nimajo meril in so nedosledni (gl. '1.'), ampak tistih nekaj upornikov jim pride prav, da se lahko nad njimi izživljajo. No, izživljajo se nad vsemi … Kako že poteka šolanje na akademijah? Najprej te zlomijo, potem pa iz črepinj ustvarijo novega človeka … Kdor noče biti zlepljena črepinja, ne sme iti na akademijo, če ne gre, pa so njegove možnosti ustvarjanja dosti manjše …

3. – So nazadnjaki. Ustvarjajo, kar je modno, na način, ki je moden. Danes je pač modno biti poseben, zato so posebni in ustvarjajo na posebne načine; običajnost je preveč skrajna, da bi se je upali lotiti … Sami se sicer nimajo za nazadnjake: vidijo se kot strpne in odprte za novosti. Tudi javnost jih tako vidi. Umetniško okolje je bilo vedno pribežališče pedrov, Črncev, Židov, norcev in spak, ženske pa so imele malenkost boljše možnosti izražanja in napredovanja. Umetniki so se vedno delali norca iz politikov. A zakaj je tako? Preprosto zato, ker …

4. – Jim je vseeno. Mnenja nimajo o skoraj ničemer. Briga jih, s kom delajo, in briga jih, kaj se dogaja okoli njih: v naravi, v družbi in v politiki. Važen jim je aplavz. Norca iz družbe in politikov se delajo izključno zaradi aplavza.

5. – So verni. Za to jim – presenetljivo – ni vseeno. Prepoved upodabljanja božjega stvarstva je ena od desetih božjih zapovedi (»Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi …« 2 Mz 20:4-5). Oblasti so skozi zgodovino to upoštevale ter umetnike preganjale in kaznovale. Kljub temu pa današnji 'umetniki' kar prekipevajo od verske gorečnosti. In kar je še bolj bogokletno, svojo različico pripadnosti Knjigi mešajo z drugimi različicami in tudi z drugimi verami. Prosto po new ageu vzamejo povsod malo in zmešajo, kakor jim nanese (v slogu točke 1.).

Vam je zdaj jasno, zakaj imajo holivudski filmi tako malo skupnega s knjigami, bajkami in resničnimi zgodbami, po katerih so posneti? … zakaj pisatelji in striparji popisujejo neverjetne in nemogoče pustolovščine neustrašnežev, čeprav bi se usrali od strahu, če bi se znašli v vlogi katerega od njih; pisateljice pa ljubiče o ženskah, ki moškim dovolijo, da z njimi počnejo cel kup reči, zaradi katerih bi se same zgražale, če bi jih kdorkoli predlagal njim? … zakaj dajejo slikarji svojim ničevnim zmazkom imena, ki ničesar ne povedo, kritiki pa o obojem napišejo cele strani hvalospevov, v katerih njun nič natančno razdelajo? … zakaj vam postane slabo takoj, ko zaslišite tri zaporedne besede slovenske pesmi na radiu? … zakaj na odru cel trop ljudi maha z rokami in nogami, kriči in se valja po tleh, a jih nihče ne odpelje v norišnico? … zakaj včasih pri tem opletajo z lutkami ali govorijo podobna besedila kot v omenjenih popevkah, se kasneje hvalijo, da ne razumejo, kaj so pravzaprav predstavili (čeprav je bilo z režiserjem in besedilom užitek delati), in kljub temu pričakujejo aplavz? …

Če vam ni jasno, nič hudega – saj ni nikomur.

Še dobro, da imamo umetnike, da lahko iz njihovih urejenih, samosvojih, izvirnih, srčnih in smiselnih svetov črpamo moč za soočanje ne le z življenjem, ampak tudi s svetom teh 'umetnikov' …