Te dni so Slovenci nadvse ponosni. Vtis imajo, da so kolajne, osvojene na olimpijadi, tudi njihove. O njih zato govori staro in mlado. Ljudje so vraževerno prepričani, da so športniki njihovi; novinarji vedno znova uporabijo besedno zvezo naši športniki. Na televiziji je zato mogoče isti dogodek videti znova in znova, kot bi bila na delu prisila k ponavljanju, o kateri je govoril Freud.

Ukrajina, ki ni daleč od Sočija, je na robu državljanske vojne; v Bosni in Hercegovini, ki in daleč od Slovenije, so lačni delavci na cestah. Ukrajinski predsednik opozarja izgrednike, kot jih imenuje, da ga svetovalci silijo k uporabi sile. Šestindvajset ljudi je že mrtvih. V Bosni in Hercegovini se ljudje združujejo v nadnacionalnem boju zoper kapital.

In če spremljate medije te dni, zlahka ugotovite, da traja sočijada več ur dnevno, o dogodkih v Ukrajini in Bosni in Hercegovini pa poročajo sem in tja, in sicer skupaj po nekaj kratkih minut. Živimo v spektakelskem svetu, v katerem so spektakli in profit pomembnejši od ljudi, čeprav nekaj kilometrov stran številni umirajo, mnogi pa stradajo v neposredni bližini. Jutri ne bo nič drugače, le demokracije bo vse manj, na koncu pa bo morda sploh izginila in bodo ostali le še spektakli.

Demokracija temelji na medsebojnem zaupanju in veri. Zaupanje pomeni, da lahko pride vsak človek do besede, vera pa pomeni, da obstaja Veliki Drugi, znotraj katerega ima posameznik besedo. O njej odloča Drugi, ne človek. Egalitarnost je mogoča in je univerzalna, čeprav zastopniki oblasti mislijo drugače.

Prvi sprehod v preteklost.

Leta 1095 pade kocka. Takratnemu papežu Urbanu II uspe sprožiti križarsko vojno, ki bi jo domnevno podprl sam JK – tako je govoril papež. Ko pridejo križarji v Jeruzalem, se začne nepredstavljivo klanje. Kri teče v potokih in sega do kolen konjev, na katerih jahajo križarji – tako je zapisano v pismu.

Ko jim Saladin konec 12. stoletja odčita lekcijo brez primere, potem pa odkoraka v Jeruzalem, smejo krščanski verniki še naprej moliti k svojemu Bogu. Seveda, saj ne obstaja Bog razen Velikega Drugega.

In daleč najpomembnejše so ideje, ne podobe. Srednjeveška Evropa se zaradi njih končno začenja otresati bremena vraževerja, neznanja in zaprtosti.

Skoraj tisoč let pozneje smo vnovič na križišču. Podobe so vsepovsod, spektakli tudi, idej je malo – ali pa je zanimanja zanje malo.

Spoznanje ni presenetljivo, zavezano pa je tudi preprostemu vprašanju.

Za kaj smo na tem svetu? Na tem svetu smo za učenje: da se učimo, da premagujemo napor, kajti ne obstaja lahko učenje, kot mislijo celo nekateri učitelji; učimo se vselej le z naporom. Še en izvrsten film: About Time (2013).

Pojdimo ponovno v preteklost.

V trinajstem stoletju se na področju današnje Italije dogaja urbaniziranje življenja človeških osebkov, ki bo dramatično spremenilo podobo Zahodnega sveta. Bankirji in trgovci so vse bolj ljudje, ki skrbijo za posle, obenem pa skrbijo tudi za urbano življenje v mestih, ki jih počasi spreminjajo v velika podjetja. Postavljajo temelje za vzpon kapitalizma.

Bogastvo, ki ga kopičijo bankirji in trgovci, kupuje moč oziroma oblast, ta pa kupuje umetnost, znanost, politiko in vse drugo.

Brez mest ne bi bilo renesanse. Firence in Siena tekmujeta kot republiki. Udari kuga. Kronisti zapišejo, da samo Siena v nekaj mesecih izgubi okoli šestdeset odstotkov prebivalstva, v Firencah pa umre skoraj vsak drugi prebivalec.

Tako rekoč vzporedno s črno smrtjo, z vzpenjanjem bankirjev, trgovcev in drugih predstavnikov bogatih elit cveti tudi – humanizem. Za današnjega Zahodnega prebivalca, čigar življenje vse bolj naddoločajo oholi oblastniki s praznim žargonom o vitki državi in neskončnem oziroma brezmejnem varčevanju, da se elite lahko sončijo, je skoraj neverjetno, kako se takrat prepletajo politika, umetnost, inženirstvo, matematika, bančništvo in trgovina s humanizmom. Medtem ko slednjega z reformami univerzitetnega študija danes izganjajo na smetišče zgodovine, se pred pol tisočletja v Firencah vzpenja kot še nikoli.

Kuga uniči velik del takratnega življenja, sledi pa razcvet življenja brez primere v zgodovini. Izjemno bogate družine porabijo gigantske količine denarja za znanost in umetnost, ki ju ves svet občuduje že stoletja in ju bo še dolgo občudoval.

Ljudje, ki na pragu renesanse preživijo kugo, imajo pred seboj prihodnost, ki zajema uživanje življenja, razumevanje sveta, ustvarjalnost in kreativnost. Renesansa je resnično vnovično rojstvo lepega, dobrega in resničnega. Svet postane neskončen.

Življenje v neskončnem svetu živimo, da bi ga raziskovali, razumeli, da bi o njem pisali, da bi o njem razmišljali, da bi ga upodabljali, da bi imeli med seboj več egalitarnega svetega duha. Tako je bistvo humanizma.

Humanizem pomeni slavljenje življenja, pomeni povabilo ljudem, naj ga slavijo, naj ga poveličujejo, naj se mu priklanjajo in naj ga ustvarjajo.

Filippo Brunelleschi po porazu odide iz Firenc. Loti se študija. Uči se, uči se in uči se. Tak je začetek, ki traja skoraj dvajset let. In nadaljevanje jemlje sapo vsakomur, ki je kdaj stal pred veliko katedralo v Firencah.

Ko predlaga načrt za gradnjo kupole, ga preprosto razglasijo za – norega. Taki so pač ljudje – nikoli ne bo bolje. Toda znanost, umetnost in zgodovina so na strani enega samega arhitekta, ne na strani množic.

Še en sprehod v preteklost.

Več kot pol tisočletja pred italijansko renesanso je Bagdad znanstveno središče sveta. Muslimanski imperij se razteza od Španije do Indije. Brez Bagdada renesanse v Italiji morda sploh ne bi bilo. Prav v Bagdadu pride do polne veljave temeljno znanstveno načelo, ki je: spraševanje.

Ne odgovarjanje, čeprav tudi to. Znanost pomeni zastavljanje dobrih vprašanj, vedno novih vprašanj. In pomeni njihovo širjenje. Mediji so zato izjemno pomembni.

Danes se širijo predvsem spektakli. So bolj profitabilni. In kako živijo mladi v svetu spektaklov? Spektakelsko. Vsi drugi ljudje tudi, če imajo sploh še možnosti.

Sodobni problemi vzgoje in izobraževanja niso rešljivi niti z uvajanjem predmeta, kot je kritično mišljenje. Današnjo mladino je treba vzgajati za junaška dejanja, ne za kritično misel, ki je vse bolj komercializirana in zlorabljena. Resnično gre za nova vprašanja.

Resnica je preprosta: človek je bitje, zmožno za junaška, herojska dejanja. Zmožno je za vztrajanje v resnici, resnicoljubnosti in egalitarnosti v svetem duhu.

Vse to nima nobene zveze z vitkostjo in z zategovanjem pasu. In sploh nima nobene zveze s sočijado. Ravno nasprotno.

Kljub temu bo slovenska vlada še naprej poganjala gospodarstvo in skušala ustvariti vitko državo. Pa tudi novi spektakli bodo kmalu na vrsti. V Braziliji, kjer pospešeno čistijo favele in ulice, da bo vse zloščeno in pripravljeno za kamere.

Revnost sveta je nekaj, česar ne želimo videti. Je preveč za nežne duše. Toda ceno za vse to bo vsekakor treba plačati.

.