Gospodarstvo ob Galilejskem jezeru, kjer je deloval Jezus, je bilo pred dvema tisočletjema tako, da nas ne sme presenetiti, ko izvemo, da je veliko ljudi z družbenega dna živelo ne le skromno, temveč tudi z zavestjo, da so deprivilegirani, da so ničle v primerjavi z elitami, da so objekti v njihovih rokah, s katerimi delajo, kar hočejo, in kopičijo bogastvo v svojih rokah. Tu že prepoznavamo enega temeljnih vzvodov Jezusovega delovanja, ki je usmerjeno zoper delovanje sistema, v katerem se ljudem z dna vedno znova ponujajo oblike vedenja in delovanja, ki niso svobodne, ljudem pa se prikazujejo kot naravne.  

V današnjem žargonu bi morda rekli, da so ljudje, med katerimi se giblje Jezus, predstavljali ranljivo družbeno skupino ljudi, ki je bila predmet izkoriščanja. Kapernaum, kjer Jezus začne delovati, je takrat malo večja vas od Nazareta, v kateri je takih ljudi vse polno. Pravzaprav jih je tako veliko, da bi z lahkoto rekli, da predstavljajo večino, kar pomeni, da je več ljudi marginaliziranih kot ne. Vzporednice z današnjimi na rob družbe potisnjenimi ljudmi niso povsem neupravičene, kajti kapitalizem potiska na družbeno dno vse več milijonov ljudi, medtem ko se jih na vrhu sonči nekaj deset. In težko si je predstavljati, koliko vsakdanjega nevidnega nasilja nad ljudmi se mora zgoditi, da se lahko sončijo še naprej.

Hitre gospodarske spremembe v Jezusovih časih prebivalcem ob Galilejskem jezeru prinašajo bedo in udobno življenje; pripadnikom elit udobje, večini bedo, seveda. Jezus se na lastne oči prepriča, kaj to pomeni za njegovo poslanstvo. Preden zato začnemo prodajati puhlice o Jezuščku in kravicah in pastirjih na zelenih livadah in poučnih zgodbah, je dobro premisliti zgodovinske in materialne okoliščine, v katerih deluje, saj je bržčas jasno, da ne deluje v praznem prostoru.

Jezusovo delovanje seveda ni usmerjeno zgolj k revnim in deprivilegiranim ljudem z družbenega dna. Njegovo delovanje ima univerzalne razsežnosti, zato se lahko čuti nagovorjenega kdorkoli. Seveda ni pričakovati, da se bodo pripadniki elit množično odzivali in se tudi niso. Odzovejo se nekateri, večina pa jih je vendarle z družbenega dna. 

Vse to je zelo logično. Jezus namreč ni pridigar, ki prispeva v posodo vsakdanjih modrosti bisere oziroma lepe stavke, ki jih ljudje še ne poznajo. Njegovo poslanstvo na tem svetu ni zavezano širjenju miru, harmonije in ljubezni med ljudmi, dobrim delom, polaganju rok in zdravljenju hendikepiranih ljudi.

Jezusov cilj so realne, materialne družbene spremembe. Če se odpove temu cilju, njegovo poslanstvo ni vredno piškavega oreha. Ljudem zato govori, da jih bo spremenil v ribiče, ki bodo v svoje mreže lovili druge ljudi. Zakaj bi jih lovili v mreže in o kakšnih mrežah govorimo?

Jezus je zelo jasen. Je tako jasen, da jasnejši sploh ne more biti: Če kdo pride k meni in ne sovraži svojega očeta, matere, žene, otrok, bratov, sester in celo svojega življenja, ne more biti moj učenec. Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec. (Lk 14: 26-27)

Kaj pomeni nositi križ? Najprej ne pomeni tiho trpeti in prenašati bremena življenja, kot to počne veliko ljudi. Ne pomeni biti pokoren in ubogljiv, sledeč avtoritetam ali gospodarjem, kot to počne še več ljudi. Človek je simbolno in transcendentno bitje, zato je križ novo simbolno poslanstvo, ki si ga lahko vsakdo naloži in ga celo mora. Take so Jezusove besede.

Kdor torej hoče biti Jezusov učenec, mora nositi svoj križ, ne njegovega; tak je uvod v etiko. Ne gre za pomoč Jezusu; ta ne potrebuje nobene pomoči pri nošenju svojega križa. Kaj je križ?

Križ je breme, ki ga nosim z jasnim ciljem: materialne družbene spremembe, spremembe ljudi in tega, kar imamo med seboj. Ponovimo za Jezusom: Kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden; in kdor ima rajši sina ali hčer kakor mene, ni mene vreden. Kdor ne sprejme svojega križa in ne hodi za menoj, ni mene vreden. Kdor najde svoje življenje, ga bo izgubil, in kdor izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo našel. (Mt 10: 37-39)

Jezusovih učencev pričakovano ni veliko, zato pa naredijo veliko. Notranji krog šteje znamenitih dvanajst, prišteti pa moramo še nekaj deset drugih – to je vse. Ključno je, da vsak od apostolov ali ambasadorjev razume, kaj sploh pomeni biti ambasador. Pomeni namreč samostojno in neodvisno širjenje Jezusovega nauka med ljudi. Zaradi takega delovanja nastaja multituda ali mnoštvo ljudi brez osrednje figure, brez nadzora ali ljubljenega voditelja. Vsakdo nosi svoje breme, vsakdo ima svoje poslanstvo, skupni cilj pa je natančno določen: materialne družbene spremembe v svetem egalitarnem duhu.

V neodvisnosti Jezusa in njegovih apostolov je tudi paradoks, ki ga moramo doumeti. Lepo ga izrazi Matej: Ko je Jezus končal te besede, so množice strmele nad njegovim naukom, kajti učil jih je kakor nekdo, ki ima oblast, in ne kakor njihovi pismouki. (Mt 7: 28-29)

Poslanstvo torej ne pomeni ponavljanja za avtoritetami, za akademiki, gospodarji ali uradnimi interpreti. Pomeni interpretirati, razlagati na nov, svoj način. Ne z mnenji ali kakor se komu zljubi, temveč kakor nekdo, ki ima oblast. To ne pomeni, da je tak človek oblastnik, saj pomeni, da imajo njegove besede univerzalne razsežnosti. Prava oblast je namreč sam egalitarni duh, ne ta ali oni posameznik oziroma njegov ego.

Jezus je kmet, dninar, preprost delavec. Ne hodi v šole in ne govori akademskega jezika. Ne govori kot pismouki in farizeji, ne govori učeno in tako, da bi ga razumelo čim manj ljudi.

Prav nasprotno. Jezus govori tako, da ga lahko razume vsakdo. V tem je etična, egalitarna, revolucionarna in univerzalna razsežnost njegovega govorjenja. Natanko s takim govorjenjem nujno izzove zemeljske avtoritete, branitelje interpretacij in zastopnike oblasti, ki to v resnici niso, pa če prisegajo na samega boga; sklicevanje na avtoritete še nikogar ni spremenilo v avtoriteto.

Jezus se zaradi svojega križa, ki ga voljno nosi, ne boji tempeljskih avtoritet, velikih duhovnikov, ki vladajo nad ljudmi. Ve, da imajo od vladanja nad ljudmi največje dobičke oziroma koristi, jasno mu je, da se jih navadni ljudje bojijo. Največji sovražnik ljudi je namreč strah pred avtoriteto, ne avtoriteta sama.

Poleg tega sovražnika velja omeniti še enega. Jezus ga ponazori z zgodbo o usmiljenem Samarijanu. V njej ni ključno to, da Samarijan pomaga revežu, ki ga pretepejo in okradejo, temveč je bistveno to, da Samarijani ne priznavajo tempeljskih avtoritet, kot poudarja Reza Aslan v knjigi Zealot (str. 100-101).

Ko Samarijan pomaga bližnjemu, sotrpinu, postane jasno, kdo je človekov sosed. Tisti, ki kopičijo profite in skrbijo, da bi jih nakopičili še več, ne upoštevajo božje zapovedi, naj ljudje ljubijo svoje sosede, saj se bojijo, da bodo ob dobičke. V kapitalizmu je to zelo pomembno.

Samarijan ne kopiči dobičkov, zato lahko pomaga sosedu. Pomaga bližnjemu, ki je pomoči potreben, medtem ko gresta duhovnik in levit mimo njega, oziroma se mu v velikem loku ogneta. V tem je bistvo: Samarijan ni vlagatelj, ni investitor, ki vlaga v soseda, v človeški kapital, da bi imel od tega kako korist. Še več, zgodi se namreč tole: Naslednji dan je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ›Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom nazaj grede povrnil‹. (Lk 10: 35)

Vse to je zelo preprosto.