Na portalu 24ur je 21.1.2014 novinar (ali novinarka?) N.Š., ki je sicer povsem napačno enačil (ali enačila) značilnosti konoplje z značilnostmi alkohola, navedel /navedla presenetljivo natančne podatke o 159.000 uporabnikih konoplje v Sloveniji. V najnovejšem nacionalnem programu na področju drog iz konca lanskega septembra pa je zapisana tudi statistika, da bi naj 15,8% Slovencev že poskusilo konopljo, kar pomeni  nekje okoli 320.000 državljanov. V primerjavi z 0,2% državljanov, ki so poskusili kakšno drugo prepovedano snov.

Še ena primerjava: leta 2011 je na volitvah za Državni  zbor zmagala Pozitivna Slovenija s 314.273 glasovi in si s tem pridobila 28 sedežev v Državnem zboru, SDS je dobila 288.719 glasov in 26 sedežev, SD 115.952 glasov in 10 sedežev, DL 92.282 glasov in 8 sedežev, DeSUS  76.853 glasov in 6 sedežev, SLS 75.311 glasov in prav tako 6 sedežev, NSI pa kot najmanjša parlamentarna stranka 53.758 glasov in 4 sedeže.

Iz teh številk je razvidno, da je število oseb, kriminaliziranih zaradi uporabe, kot vedo povedati naši etnologi, na Slovenskem od vekomaj ljubega zelišča, katerega so z nastopom krščanstva označili celo za Kristusovo sveto zel, večje od števila volivcev naše današnje tretje največje parlamentarne stranke. Število vseh Slovencev, ki so kdaj poskusili konopljo, pa je celo večje od števila volivcev naše trenutno največje parlamentarne stranke v njenih najboljših časih. In to ni nič čudnega, saj to zelišče po svetu uporablja vsaj 200 milijonov ljudi, hkrati pa v vsej zgodovini ni povzročilo ene znane smrtne žrtve, ne zasvoji uporabnika telesno, niti nima škodljivih učinkov na zdravje. Nasprotno, konoplja je zaradi svojih posebnih učinkovin, enakih našim hormonom sistema žlez z notranjmi izločanjem, ki obstaja že najmanj 600 milijonov let in je glavni dejavnik evolucije, v resnici izredno učinkovito zdravilo za reci in piši vse tako imenovane neozdravljive degenerativne bolezni, vključno z rakom, blaži in zdravi pa tudi duševne motnje, kot so depresija ali bipolarnost.

Še nekaj primerjav:

Tudi kava je psihotropna, za razliko od konoplje pa lahko telesno zasvoji in povzroči odvisniško krizo, lahko povzroča zdravstvene motnje in težave ter v redkih primerih celo smrt. V manjših količinah je zdravilna, a kofein je veliko bolj škodljiv otrokom in mladini, kot starejšim osebam. O številu uporabnikov kave ni podatkov, obstajajo le podatki o komaj predstavljivih količinah prodane kave, letno pri nas tri kilograme kave na glavo. Obstajajo tudi podatki, da je vsaj 15% Američanov prenehalo s pitjem kave zaradi zdravstvenih težav, povezanih z učinki kave.

Podobno, le da slabše,  je z energijskimi napitki, ki so postali moderni v zadnjih desetih ali koliko že letih,  saj je vzrok podoben, namreč predvsem kofein, ki lahko v večjih količinah povzroči zdravstvene težave. Statistika smrti od energijskih napitkov pa je nekajkrat višja od statistike smrtnosti kave, najverjetneje zaradi raznih zdravju škodljivih umetnih dodatkov.  

Kot vemo, kava ni prepovedana, niti ni njena uporaba trenutno kaj posebno omejena. Tudi energijski napitki so prosto dostopni tako odraslim kot otrokom.

Še dve zelo znani psihotropni snovi sta, ki nista prepovedani, je pa njuna uporaba omejena, predvsem na polnoletne osebe, uporaba pa se tudi omejuje lokalno ali časovno, recimo v javnih postorih ali v določenih urah in podobno. Gre za alkohol in tobak.  V Sloveniji bi naj po statističnih podatkih tobak kadilo približno 28 % državljanov, torej enako evropskemu povprečju, letno bi jih naj zaradi s kajenjem povezanimi zdravstvenimi težavami v Sloveniji umrlo okoli 3000. Odvisnikov od alkohola bi naj bilo pri nas nekje med 100.000 in 200.000, na leto pa umre zaradi posledic alkohola okoli 1000 oseb. Slovenija sodi v sam svetovni vrh držav z največjo umrljivostjo zaradi alkoholnih kroničnih bolezni jeter in ciroze, poleg tega je alkohol najpogostejši vzrok prometnih nesreč. Letna potrošnja alkohola na prebivalca v Sloveniji je za 50% večja od evropskega povprečja in sicer je skupna poraba alkohola približno 160 do 180 litrov vina v enem letu na odraslega Slovenca! Računa se, da je pol Slovencev na tak ali drugačen način prizadetih od alkohola. In vendar ni prepovedan, saj je že trinajstletna prohibicija alkohola v začetku dvajsetega stoletja v Združenih Državah dokazala, da je od  težav alkoholizma hujša samo še prepoved alkohola.

Če govorimo o vzrokih zdravstvenih težav in smrti, ne moremo mimo farmacevtskih zdravil, katerih uporaba je omejena na osebe, katerim to predpiše lečeči zdravnik. Za Slovenijo nimamo podatkov, v Nemčiji pa so izračunali, da je smrti zaradi zdravniških napak, kamor so vključene predvsem smrti zaradi zdravil, približno petkrat toliko, kot je prometnih nesreč s smrtnim izidom. V Sloveniji letno v prometnih nesrečah umre okoli 140 oseb, od tega približno tretjina zaradi vpliva alkohola. Po nemškem vzorcu  bi lahko ocenili smrtne žrtve zaradi zdravnikov v Sloveniji nekje na 700 oseb letno, torej skoraj toliko, kot jih pri nas v grob spravi alkohol.

Naj omenimo še ostale prepovedane droge, ki jih uporablja nekaj tisoč državljanov. Leta 2006 je IVZ zabeležil skupaj 67 smrti, povezanih s prepovedanimi drogami. Od tega je 39 ljudi umrlo zaradi neposrednega delovanja drog v telesu. Med umrlimi je bilo štirikrat več moških kot žensk, največ oseb pa je umrlo v starostni skupini od 20 do 24 let. Najpogostejša droga, ki je povzročila smrt, je bila heroin, sledijo metadon in benzodiazepini. 28 primerov smrti je bilo posredno povezanih z uporabo drog, med njimi je bilo tudi 13 samomorov in 11 prometnih nesreč. Omeniti velja, da metadon v bistvu ni prepovedan, saj ga promovira zdravstveno ministrstvo kot bojda kvalitetno nadomestilo za heroin in za metadonski program dobiva tudi subvencije. Benzodiazepini pa so bili prepovedani šele pred kratkim, po tridesetih letih lekarniške prodaje in so se dolgo časa uporabljali tudi v obliki najobičajnejših uspaval, čeprav povzročajo hudo telesno odvisnost in sčasoma tudi razpad osebnosti.

Iz tega je razvidno, da prepoved konoplje nima razumskih osnov.  Vsaj ne iz stališča javnega zdravja. To so končno ugotovili tudi v Združenih  Državah, ki so bile od leta 1937 glavni promotor njene prepovedi, zato jo v zadnjem času pospešeno legalizirajo po vedno večjem številu zveznih držav. Glavna direktorica DEA, pisarne, odgovorne za boj proti drogam, ki jo je uvedel Nixon, bo najverjetneje celo izgubila svojo službo, saj se je izkazala za odmaknjeno od resničnosti in z miselnostjo zaostala v preteklosti,  ko se je javno jezila na predsednika Obamo zaradi njegove izjave, da je konoplja manj škodljiva od alkohola, kar je sicer popolnoma jasno in splošno znano dejstvo.

Ne glede na to, pa pri nas tako imenovana stroka še vedno zagovarja prepoved uporabe konoplje in se v zadnjem času nagiba kvečjemu v smer farmacevtskega monopola nad konopljo, ki pa po izkušnjah po svetu niti najmanj ne spremeni dejstva črnega trga s prepovedanimi snovmi, ki je v resnici bistvo težav z drogami, in ta črni trg lahko obstane samo, če je konoplja prepovedana. Spomnimo se, 15,8 % Slovencev je poskusilo konopljo, 0,2 % pa ostale prepovedane droge. Tak farmacevtski pristop torej ničesar ne spremeni za veliko večino rednih uporabnikov konoplje, za vse tiste, ki niso v zadnji fazi raka ali podobno smrtonosne bolezni, in tudi ne za tiste, ki uporabljajo hašiševo olje zaradi resnih zdravstvenih težav, tako kaže namreč praksa po svetu.

Gospod Hren Jože iz Ministrstva za zdravje, ki je leta 2011 navijal za petkratno povečanje kazni za uporabo prepovedanih drog, je  takrat recimo izjavil: "Neprimerno se nam zdi, da se s promocijo živil iz konoplje (čaji, pecivo, moka in podobno, op.MKB.) ustvarja vtis, da gre za povsem neškodljivo in koristno rastlino, saj to ni res, hkrati želim poudariti, da v zakonu ostaja odstavek, ki omogoča, da se kršitelj kaznuje mileje, če prostovoljno vstopi v program zdravljenja ali socialnovarstvene programe."

Ker je ogromna večina uporabnikov prepovedanih snovi dejansko uporabnikov konoplje, je to seveda namenjeno predvsem le-tem, kar pomeni, da je na ta način gospod Hren pri nas umetno sprožil statistiko 'odvisnikov od konoplje', saj jih je iz pragmatičnih razlogov, v izogib denarni kazni zaradi uporabe zdravilnega zelišča prisilil,da so sami sebe označili kot 'odvisnike'.

To postane malo bolj razumljivo, če pogledamo v Združene države, kjer je podobno kot zdaj pri nas preko umetno ustvarjenih odvisnikov od konoplje postalo testiranje za konopljo pred leti milijardni posel. Tudi pri nas dobiva ministrstvo subvencije za te nesmiselne programe iz evropske blagajne. Tržno razmišljanje, bo kdo rekel. Morda, a na čigav račun? Uporabnikov zdravilnega zelišča? Kaj ni očitno, da to ne vpliva pozitivno na javno zdravje, kar pa bi dejansko morala biti  prva skrb zdravstvenih strokovnjakov? Bi morala, vendar temu očitno ni tako.

Gospod Hren se rad pohvali, da pri njegovih operacijah sodeluje tudi civilna družba in sicer v obliki nevladnih organizacij, kar pomeni predvsem organizacije Drogart, Stigma, Zdrava pot in odnedavna tudi Konoplja.org. Te organizacije pa so na plačilni listi ministrstva za zdravje in raznih drugih ministrstev in državnih organov, kar njihov naziv 'nevladne' postavlja v dokaj čudno luč. A pustimo ta hip Stigmo in Zdravo pot, ki se pretežno ukvarjata zgolj z resničnimi odvisniki in sodelujeta v metadonskem in podobnih programih, poglejmo bolj nadrobno Konopljo.org in Drogart ter izpostavo Drogarta z zvenečim imenom Zveza nevladnih organizacij na področju drog in zasvojenosti.  Sicer je razumljivo, da imajo tudi osebe, zaposlene v teh domnevno nevladnih organizacijah neke svoje finančne načrte, ki jih ne marajo ogrožati z nasprotovanjem gospodom iz Ministrstva za zdravje, vendar pa to nikakor ne koristi njihovi kredibilnosti. Koga pravzaprav te organizacije predstavljajo, razen same sebe? Vsekakor ne predstavljajo tistih 11.000 državljanov, ki so šli na upravne enote podpisati Predlog zakona o konoplji, saj se gre za dva v temelju nasprotna pristopa, niti ne predstavlja Drogart tistih zgoraj omenjenih 159.000 uporabnikov konoplje, ki še nikoli niso kontaktirali teh organizacij, saj nimajo z njimi nobenih stičnih točk, razen, kadar jih zaradi prijave uporabe ali gojenja konoplje z zakonom prisilijo v igranje vloge 'odvisnika'.

Iz tega sledi, da je sodelovanje teh organizacij z Ministrstvom za zdravje navadna farsa na račun uporabnikov tradicionalnega in samega po sebi varnega zdravilnega zelišča.

Sam sem star 46 let in sem prvič kadil konopljo pri svojih 15 letih. To je bila sicer prva prepovedana psihotropna snov, ki sem jo poskusil, ni pa bila tudi prva psihotropna snov, saj sem že pri 14 letih poskusil alkohol. Priznam, da mi je bil učinek akohola sprva zelo všeč, saj me je popolnoma sprostil in sem lahko pozabil na srednješolske strese, ki so bili, če gledam danes nazaj, dejansko v pretežnem delu ena sama komajda koristna travma. Vendar pa je imel alkohol nekaj slabih lastnosti in to ne prav nedolžnih. Poleg glavobola v naslednjem dnevu  je povzročal tudi luknje v spominu in upad umskih sposobnosti, saj so mi naslednji dan le počasi prihajale v spomin nekatere podrobnosti o precejšnjih neumnostih, ki sem jih počel ali govoril v vinjenem stanju. Alkohol je bil kar reden spremljevalec v tistih srednješolskih časih, kaj pa drugega, po končanem gimnazijskem pouku smo se tisti, ki se nam tisti dan ni ravno mudilo domov ali na kak krožek, usedli v enega izmed številnih bifejev v bližini šole in si naročili pivo ali kozarec vina. In če se je to zavleklo, smo postali seveda pijani. Še zdaleč nisem bil edini, to je jasno. Vsi vemo, da je pri nas tako imenovana kultura pitja na svetovnem vrhu in pijančevanje tako rekoč naš narodni ponos, ki smo ga vklesali  v državno himno.

Ko pa sem poskusil konopljo, je bil učinek popolnoma nasproten. Glava mi ni otopela, ampak se je začelo v njej bliskati od najrazličnejših misli, naslednji dan pa nisem čutil nikakršnega glavobola. Prvih nekajkrat sem to sicer komaj dohajal in sem pogosto iznenada prasnil v smeh, kasneje, ko sem pri 17 letih vzgojil svojo prvo rastlino konoplje,  pa sem ugotovil, da lahko po pokajeni smotki konoplje hitreje berem knjige in jih bolj jasno in intenzivno doživljam. Dejansko so se mi pospešili in razširili miselni procesi, in ugotovil sem, da je bila tista prva zmeda zgolj posledica mojega nerazumevanja in nedohajanja dogajanja. Kmalu sem dojel, da mi konoplja v resnici viša prisebnost in ko sem počasi tisto svojo prvo konopljo porabil, sem si želel novih priložnosti, saj sem pod vplivom konoplje lažje sprejemal odločitve, lahko sem namreč bolj trezno in razumno razmišljal in bil manj prepuščen menjavanju razpoloženja ali utečenim tirnicam raznih predsodkov in avtomatizmov.

Ko sem hodil na Likovno akademijo, sem zvečer pogosto doma slikal, po končanem slikanju pa sem prižgal smotko in opazoval  naslikano. To mi je vedno koristilo, saj je pri ustvarjanju nujno, da znamo pogledati na svoje delo čim bolj nepristransko in to mi je konoplja tudi omogočala, videti širše in globlje, iz več različnih stališč hkrati in s tem tudi iz višjega stališča, iz višje dimenzije, tako rekoč. Ko sem prvič poskusil slikati pod vplivom konoplje, mi ni bilo enostavno, tega pa se takrat niti ne bi sam spomnil, ampak me je na to v resnici nagovoril moj takratni profesor Janez Bernik na končnem izletu na Malem Lošinju, ko sem mu opisal svoje izkušnje s konopljo in se mu je to zdelo zanimivo, ter mi je takrat namignil, da bi moral pravzaprav kaditi konopljo pred slikanjem in ne po njemu. Kot rečeno, je to zahtevalo nekaj vaje, saj sem bil sprva podobno zmeden kot pri prvih izkušnjah s konopljo, a za ta nasvet sem mu še danes resnično hvaležen. Kasneje sem se privadil na hitrejše razmišljanje tudi pri slikanju in sem se nehal občasno izgubljati v različnih miselnih vesoljih, v katere lahko pomaga pokukati konoplja, pač pa sem začel obvladovati slikanje na višjem nivoju, postal sem tudi bolj natančen in slike sem lahko sproti gledal bolj objektivno in jih zato lažje izpeljal do nekega zaključka, da ne bom rekel ravno popolnosti.

Po končani akademiji sem nameraval oditi po svetu, pa je moje takratno dekle, zdaj moja žena, ravno takrat zanosilo. Ker mi je to mešalo takratne načrte, sem bil sprva ves zapičen v misel, da je edina rešitev splav, saj nisem imel ne stalnih dohodkov, niti se še nisem čutil pripravljenega biti oče. In sploh je bil splav takrat nekaj dokaj običajnega, saj sem o njih poslušal že v srednji šoli od sošolk, ko so se iz njih praktično norčevale, kot da bi šlo za malo večjo menstruacijo. Potem pa sem po nekem naključju naletel na malo rastlino konoplje, ki je očitno slučajno zrasla na nekem parkirišču. Ko sem jo zvečer iz nestrpnosti posušil v pečici in jo kar takoj pokadil, mi je naenkrat postalo jasno, da sem se po svoji  avtomatski pameti spet zacementiral v neke splošne vzorce neaktivnega razmišljanja in da je rojstvo otroka v resnici pravzaprav eno izmed največjih daril, kar jih lahko prejme živo bitje, starševstvo pa dejansko višji smisel obstoja sploh.

Hvala bogu za konopljo, si rečem pogosto, kaj vse bi zamudil brez nje...

Ko sem pral plenice in vstajal ponoči ter zibal hčerkice, da se je lahko žena naspala, mi je bila konoplja zvesta pomočnica. Težko me je kaj spravilo iz ravnovesja, četudi sem bil večino časa utrujen in ni bilo časa za počivanje. Ugotovil sem tudi, da se zaradi uporabe konoplje ne nalezem tako zlahka vseh tistih virusov, ki sta jih punci prinašali iz obiskov in kasneje iz šole. Ker je bilo lažje kaj zaslužiti s prevajanjem kot s slikanjem, sem moral pogosto tudi po štirinajst dni cele noči prevajati. Nisem bil namreč zaposlen, ampak vedno svobodnjak, že zaradi moje vzgoje, pa tudi izobrazbe in prepričanja, in to je seveda zahtevalo kampanjsko delo. Brez konoplje bi komaj vzdržal, kajti besedila, ki jih dobi prevajalec v delo za denar, so v veliki večini neživljensko dolgočasna in komaj prebavljivo birokratska ali tehnična in običajnega človeka zamorijo do onemoglosti, oziroma ga ne spraviš takih dolgoveznosti niti prebrati, kaj šele po cele ure valjati v glavi in natančno razmišljati hkrati o smiselnosti posameznih stavkov in o vsebini celote besedila.

 Z rojstvom druge hčerke smo se preselili na deželo. Pisalo se je leto 1996, o legalizaciji konoplje pa se je resno govorilo že vsa leta od začetka osamosvajanja. To je bila dejansko tudi ena izmed takratnih parol, ki je popolnoma enakovredno vlekla voz ljudske volje v smeri osamosvojitve in takrat opevanih svoboščin, po osamosvojitvi pa jo je pogosto omenjal tudi takratni notranji minister Bavčar. In tako sem precej sproščeno vrgel par semen na njivo, a glej ga zlomka, nek sosed me je prijavil, prišla je policija in populila rastline, mene pa so čez dve leti poklicali v Koper na sodišče. Naj omenim, da so se mi tisti  policisti takrat opravičevali, da njih to sicer nič ne briga, ampak zakon da je zakon. V Kopru sem sodnici razložil, da mi konoplja pomaga pri slikanju, pri prevajanju, pri starševstvu in pri ohranjanju imunske odpornosti ter da me družina pri tem podpira, saj so opazili, da bolje funkcioniram na vseh področjih, ko kadim. Ko me je odvetnik vprašal, če bom zaradi procesa opustil  gojenje in uporabo konoplje, sem povedal, da nikakor, saj mi uporaba konoplje koristi in ne vidim resnega vzroka, da bi s tem nehal. Tožilec je takrat odstopil od pregona. Rastlin mi sicer niso vrnili in neki lokalni policist mi je vse to tako zelo zameril, da me je v naslednjih dveh letih kar sedemkrat ustavil in zahteval, naj pustim avto ob cesti in se odpeljemz njim v Sežano na urinski test. Seveda nisem šel, a takrat so mi s strani države pobrali lepe denarce, ki sem jih sicer prislužil s svojim prvim resnim slikarskim naročilom.

Čez nekaj let sem spoznal Eleno Pečarič, ki je ravno takrat ustanavljala Stranko enakih možnosti. Ker je želela uvrstiti legalizacijo konoplje v njen program, me je kot poznavalca prosila, naj spišem kaj uporabnega v zvezi s tem. Kasneje pa je organizirala okroglo mizo o konoplji, kamor je prišlo kar veliko  ljudi, energija pa je bila precej zamašena, saj so glavni govorniki na tem dogodku več ali manj ponavljali, da bodo potrebna še cela desetletja, predno se bodo stvari sploh premaknile iz mesta. Na tej okrogli mizi pa sem opazil tudi odločnega Jako Bitenca in kmalu sva začela sodelovati v smeri, ki je pravkar pripeljala v slovenski parlament tri predloge zakonov, o osnovnem bivanju, o konoplji in o samozdravljenju.

Medtem sva bila z Jakom tudi na Ministrstvu za zdravje pri gospodu Hrenu na sestanku  skupine Pompidou. Pravzaprav sem enkrat prišelna sestanek sam, gospod Hren pa mi je na željo dveh udeleženk sestanka skupine Pompidou obljubil, da bom na naslednjem sestanku lahko predstavil Predlog zakona o konoplji. Na naslednjem sestanku, kjer je bil prisoten tudi Jaka, pa je gospod Hren pozval, naj kot predstavnika nevladnih organizacij predstavita predlog Tomaž Koren in Mino Paš. Onadva sta potem nekako na pol pod tem naslovom brez nekega spisanega zakona pokazala na projekciji par iz interneta prekopiranih malenkosti in se zavzela za farmacevstki monopol nad konopljo. Da v resnici nimata pojma o konoplji, mi je bilo kmalu jasno, saj je Koren začel govoriti o odvisnikih in bojda resnih težavah uporabnikov konoplje. Moram reči, da nisem le uporabnik konoplje, ampak sem v 30 letih, odkar jo uporabljam, srečal res veliko število takšnih ali drugačnih uporabnikov konoplje in tisto, kar je govoril Koren, je bilo iz povsem drugega vesolja, bolj natančno povedano iz vesolja gospoda Hrena. To vesolje pa je očitno zelo podobno vesolju gospoda Aislingerja, direktorja pisarne za boj proti alkoholu, ki je po končani prohibicijii v Združenih državah praktično ostal brez službe, a mu je vendarle uspelo obdržati direktorsko mesto, ko je ob izdatni pomoči rodbin Rockefeller, DuPont in Hearst leta 1937 dosegel prepoved konoplje v Združenih Državah, leta 1961 pa še v Združenih narodih.  Z utemeljitvijo, da konoplja povzroča smrtne žrtve, da povzroča zdravstveno škodo in da povzroča telesno zasvojenost ter odvisniško krizo. Povedano na kratko, z lažmi.

V Sloveniji  ima oblast ljudstvo, izvajalo bi jo naj neposredno in posredno preko poslancev. Vlada Republike Slovenije je sicer prevzela mnenje ministrstva za zdravje o Predlogih zakona o samozdravljenju in zakona o konoplji, a podprla je tudi javno predstavitev  predlogov in mnenj ter g. Hrena določila za člana matičnega odbora, ki se bo v imenu vlade udeleževal sej v Državnem zboru in v delovnih telesih na to temo. Navidezno nekoliko v posmeh dejstvu, da se je Slovenija že leta 1995 podpisala pod Frankfurtsko resolucijo, ki se je zavzela za sprostitev evropskih zakonodaj v zvezi s konopljo in za uvedbo posebnih prodajaln s konopljo po vzoru Amsterdama. A le navidezno, kajti dejstvo je, da je šla uradna politika v zadnjih dvajsetih letih za štirideset let nazaj, in ni le preprosto obstala ne mestu, ampak je temeljito nazadovala. Povsem očitno je, da je gospod Hren ena izmed najmanj primernih oseb za članstvo v tem odboru, saj nima nobenih pooblastil ljudstva, živi pa v letu 1937, vsaj kar se konoplje tiče. Ljudstvo ga ni nikoli izvolilo in njegovo sicer deklarativno upoštevanje civilne družbe je zgolj namišljeno, saj si je kot civilne sogovornike sam izbral svoje pajace, ki mu kimajo in si s tem služijo kruh. No, če smo natančni, gospod Hren je leta 2011 očitno hotel prepovedati celo samo podobo konoplje, se pravi značilni konopljin list, kot tudi vse mogoče izdelke iz industrijske konoplje, kot je razvidno iz njegove zgoraj omenjene izjave. In takrat se je pojavil 'rešitelj' Koren s 'svojo' idejo o lekarniškem monopolu.

Če se vlada ne bo hotela osmešiti pred vsaj 16% Slovencev, se pravi pred množico državljanov v obsegu neke hipotetične dokaj velike politične stranke,  ki so o konoplji veliko bolje izobraženi kot domnevni strokovnjaki tipa gospoda Hrena, bo seveda izbrala takšnega ministra za zdravje, ki bo gospoda Hrena zamenjal z nekom sprejemljivim, ki živi v letu 2014 in ne v nekem drugem času in v drugem vesolju, kjer so ujeti v zablode, češ da bi naj konoplja bila škodljiva in nevarna. Kajti tak pogled očitno bolj koristi nekim zakotnim pisarnicam kot pa državi in javnemu zdravju, da ne omenjamo preštevilnih koristi, ki nam jih lahko začne prinašati ukinitev  nerazumnega omejevanja konoplje na vseh področjih, od kmetijstva in industrije, do zdravstva in človekovih pravic. To omejevanje namreč ni drugega, kot ekonomsko izsiljevanje naftno-farmacevtskih lobijev na škodo naše celotne države, ki pa se ravno zdajle nahaja v finančno prav nezavidljivem položaju, kamor so nas v dvajsetih letih pripeljale raznorazne različice koalicij med več ali manj enimi in istimi strankami, ki so v Državnem zboru vedrile in oblačile ves ta čas in to počnejo še tudi danes.

In če lahko na Havajih politiki razmišljajo, da bi jim legalizacija in izvoz konoplje lahko odplačala dolgove, ni jasnega razloga, zakaj ne bi takoj nečesa podobnega ukrenila tudi naša vlada. Kamor gre bik, naj gre še štrik, so rekli včasih, če smo torej lahko capljali za Američani, ko so blebetali, češ, kako da je konoplja nevarna, čeprav smo vedeli, da je sicer nekoč rasla pred vsako slovensko hišo in bila splošno koristna rastlina, pa pojdimo po poti ZDA tudi zdaj, ko so tam po tisočih zdravstvenih raziskavah končno spoznali in spregledali, da konoplja ne škoduje, ampak je ena najbolj zdravilnih rastlin na svetu!  

Ali bo torej ves svet gledal okoli sebe življenje  v barvah, le v Sloveniji bomo, ne po volji ljudstva, ampak po volji nekega Hrena, kot v nekakšni deja vu protireformaciji , kjer se je kurilo slovenske knjige, še vedno buljili v alkoholno sivino totalitarizma in teptanja človekovih pravic? Značilnost alkoholikov je namreč ravno netoleranca do abstinentov. Uporabniki konoplje ne zahtevamo drugega, kot osebno svobodo, pa nam je alkoholna miselnost domače grude že od časa Nixona nikakor noče dopustiti. Osebna svoboda pa je neodtuljiva pravica in teror lažnih strokovnjakov, ki govorijo nesmisle in kažejo pristranske in prirejene statistike zaradi subvencij na račun javnega zdravja ter z zlorabo zakonodaje trpinčijo občuten del prebivastva, ki ne dela nobene škode, je nedopustno in zavržno. Obstaja že vsaj 10.000 raziskav, ki dokazujejo izredno zdravilnost konoplje, in vsak dan se pojavljajo nove. Prav iz tega vzroka se konoplja pospešeno legalizira  po vsem svetu. Kako si torej lahko nekdo predstavlja, da nas bo še vedno vlekel za nos z nekimi porumenelimi stališči iz nekih že preživelih časov!? Saj ne živimo na Marsu, da bi kar vsakemu verjeli, kaj, da bi se naj dogajalo po svetu okoli nas! Konec koncev smo tu, žive priče in ni nas malo! Komu bodo taki 'strokovnjaki' nakladali o konoplji, če očitno na tem področju niti zdaleč nimajo zadostnega znanja in izkušenj? Naj se  raje posvetijo čemu bolj zdravemu, kot je preganjanje zeliščarjev!

En izmed glavnih argumentov, s katerimi ta 'stroka' zavrača predlagani zakon o konoplji, je očitek, češ, da bi naj bil zakon zgolj izgovor za uživanje konoplje. Očitek je seveda namerno povsem zavajajoč. Svoboda odločanja o samem sebi ni noben izgovor, ampak temeljna človekova pravica. In kakšen izgovor imajo tisti, ki se vtikajo v druge? Imajo morda težave z alkoholom? Gre morda za njihov pasivni alkoholizem? Prvi pogoj za ozdravljenje od alkoholizma je spoznanje, da je alkoholizem realen problem. Spoznanje torej, je zdravilo za alkoholizem in ne prepoved. Enako je z vsemi ostalimi odvisnostmi. Dejstvo je, da v deželah, kjer je odnos do alkohola  pitju naklonjen, postanejo ljudje, ne glede na siceršnjo duševno uravnovešenost, množično odvisni od alkohola (Bunc, 2004). In se tega seveda ne zavedajo. Miselnost pa je nalezljiva. Temu se poenostavljeno reče mentalita nekega naroda. In značilnost alkoholičarske miselnosti je ravno netoleranca do drugačne miselnosti. Sploh ni treba, da je človek dejansko pijanec, pa lahko ima miselnost alkoholika, če je odraščal in živel  v takšnem okolju in se ne zna pred tem ubraniti, na primer s kakšnim zdravilnim, pomirjevalnim čajem.

Da je naša, slovenska družba tako globoko  alkoholična, da to presega samo vprašanje osebnega uživanja alkohola, je dokaz priporočilo neimenovanega raziskovalnega inštituta, ki pa sodeluje z ustanovami, kot so Zavod za zdravstveno varstvo Maribor ter Zvezo svobodnih sindikatov Slovenije:

»Koliko popitega alkohola sodi v območje varnega pitja? Po sodobnih prehranskih smernicah pomeni zmerno uživanje alkohola za žensko 1 enota alkohola na dan, za moške pa 2 enoti alkohola na dan (enota alkohola je: 2,5 dl piva ali 1 dl vina ali 0,3 dl žgane pijače). Vse, kar presega to mero, je čezmerno uživanje alkohola.« Mislim, da je vsem jasno, da je ta meja privlečena za lase in nima nobene objektivne osnove. In vendar  je to priporočilo neke resne ustanove, ki prav na tem področju resno sodeluje v resnih projektih z resnimi uradnimi službami na področju javnega zdravja.

Nič čudnega, če je gospod Hren povsem enako vehementno sovražen tudi do Predloga zakona o samozdravljenju, saj očitno lebdi v miselnosti, da so uradniki in uradni zdravniki vesoljno pristojni tudi za odločanje o tveganih invazivnih zdravstvenih posegih, konkretno cepljenjih. A odkar je moja hči doživela življensko nevarno reakcijo zaradi cepljenja proti oslovskemu kašlju, davici in tetanusu, ga ni boga, ki bi mu dovolil približati se ji z nekimi laboratorijskimi virusi in strupi. Pa ne kar tako, iz zraka, vmes sem se docela nasitil vse mogoče literature iz vseh koncev in naj se raznorazni zdravniki nikar ne varajo, češ, da civili ničesar ne razumemo, kajti resnica je ravno obratna, civilna družba je dejansko s svojim znanjem daleč prehitela marsikatere donedavna tako imenovane uradne strokovnjake na mnogih področjih in njihova srednjeveško mračnjaška miselnost, ki se upira svetlobi jasnega uma, se lahko še samo s pomočjo bomb in še to le začasno, upira zarji razsvetljenih. Mar nas bodo z bombami, pasivni alkoholiki, ker uživamo konopljo in skrbimo za naše otroke?

 Po drugi strani pa se konoplja že nekaj let zelo uspešno uporablja ravno za zdravljenje alkoholizma, zasvojenosti od tobaka, kokaina in drugih odvisnosti in je na tem področju danes zaradi zanemarljivih oziroma neškodljivih stranskih učinkov najbolj perspektivno sredstvo izmed vseh, ki so zdravnikom na klinikah za zdravljenje odvisnosti (vsaj v nekaterih državah, recimo v Kanadi itd) povsem zakonito na razpolago. Zdravljenje s konopljo je dejansko potrebno tako slovenski naravi, kot tudi družbi! Kot je namreč dejal Rick Simpson, človek, katerega mnogi zatohli uradni zdravniki po svetu sovražijo, ker je s hašiševim oljem ozdravil na tisoče ljudi, nad katerimi so uradni zdravniki že obupali in dvignili roke: »Side effects of cannabis use? Health and happiness!« In temu lahko po lastnih izkušnjah prikima najmanj 160 tisoč Slovencev, še posebej tistih nekaj tisoč, katerim konoplja prav danes v Sloveniji lajša raznovrstne tegobe in rešuje njihovo življenje!

Zdravljenja ne potrebujejo uporabniki konoplje, temveč tisti, ki hočejo za vsako ceno drugim preprečevati uporabo tega prečudovitega zdravilnega zelišča. Predpogoj vsakega zdravljenja pa je spoznanje lastne bolezenske motnje.  V tem primeru, značilno alkoholičarske netolerantnosti in zavisti do nealkoholikov in uporabnikov zelišča, ki za razliko od alkohola ne niža, temveč viša prisebnost. Vemo, kako stvari stojijo in ne bomo več tiho!