V tretjem svetu je turistova dolžnost, da se sprehodi skozi tržnico ter se navdušuje nad vonji, barvami, raznolikostjo in okusi – hrane. Nad čim drugim se skoraj ne more, kajti ob hrani ima na voljo le še kakšno grmadico suhe robe ter nekaj zaplat blaga in usnja.

V drugem svetu se količina in pestrost hrane zmanjšata za polovico, pridružijo pa se ji ponarejena oblačila znanih blagovnih znamk (v primeru redkih trgovskih središč morda neponarejena). Blaga skoraj ni več, usnje pa je v čevljih in pasovih.

V prvem svetu sta na tržnicah spet samo hrana in morda suha roba. A v teh deželah je tržnica vse, kar ni spalno naselje ali stolpnica s pisarnami. V trgovskih in mestnih središčih vrvi od trgovin, poleti tudi od stojnic in razgrnjenih prtov z blagom. Tukaj je najti ne le hrano, oblačila, orodje, blago in usnje, ampak tudi nešteto drugih reči in storitev, za katere v tretjem svetu ne vedo, v drugem pa jih ne uporabljajo.

Pestrost ponudbe ni le posledica premoženjskega stanja prebivalcev, ampak ga tudi povzroča. Določa namreč nabor možnosti. Ko ljudje delajo na tem, da bi preživeli, svojim sodržavljanom ponujajo izdelke in storitve, ki jih poznajo. Ljudje tudi kupujejo izdelke in storitve, ki jih poznajo in sodijo v njihovo okolje. Šole, službe in samostojno podjetništvo so prilagojeni obstoječi ponudbi.

Širša ponudba pomeni več možnosti. Več možnosti pomeni več razvoja. Več razvoja pomeni širšo ponudbo …

Če njihovo okolje proizvaja zgolj hrano, košare, metle in blago, ljudje ne morejo razviti ne veščin za proizvodnjo ne veščin za uporabo nečesa drugega. Nadarjenost za igranje klavirja se res lahko izrazi tudi skozi udarjanje po loncih. A vsak glasbenik prvega in drugega sveta, ki je preizkusil več glasbil, lahko naredi lestvico od tistih, ki mu ne sedejo, do tistega, s katerim se počuti kot zraščen. Pianist v tretjem svetu lahko naredi zgolj lestvico od manj do bolj blago zvenečih loncev, nato pa mora bežati, da ne bo tepen, ker je po soseski kradel lonce.

Če ne bo tat, bo tretjesvetovni pianist po zaslugi svojih spretnih prstov najverjetneje postal obrtnik. Znal bo izdelovati orodja in popravljati preproste strojčke. Drugosvetovni pianist bo v glasbeni šoli igral klavir, kruh pa si bo služil s sintetizatorjem ali kitaro. Prvosvetovni pianist bo igral klavir, zaslovel, obogatel in se nato odpravil v tretji svet navduševat otroke za glasbo. Za o tem posneto oddajo bo prejel več denarja, kot ti otroci v vsem svojem življenju. Pustil jim bo nekaj sintetizatorjev, ki jih ne bodo mogli uporabljati, ker ne bodo imeli elektrike, in se počutil blazno fino.

Podjetnik iz prvega sveta, ki v drugem ali tretjem odpre proizvodnjo, najbolj zanimiva in dobro plačana delovna mesta zapolni z mojstri iz prvega sveta. Ni nujno, da je sebičen domoljub; razlog je preprosto ta, da v drugem svetu težko najde dovolj usposobljene strokovnjake, v tretjem pa jih skoraj ni. Tudi če jih najde, jih lahko v najboljšem primeru usposobi za zahtevno proizvodnjo, ne pa tudi za ustvarjanje novih zahtevnih proizvodnih postopkov. Tovrstne sposobnosti se lahko razvijejo zgolj skozi dolgoletno šolanje na prvorazrednih šolah, ki poganjajo v prvorazrednih okoljih in se z njimi medsebojno oplajajo.

Priložnost dela tatu, izbira pa naredi človeka (ukradeno narodu in Aristotelu – glej vir na 14:22).

Turisti se pogosto navdušujejo nad iznajdljivostjo ljudi v 'eksotičnih' deželah. Tudi sam sem bil očaran nad serviserjem za kolesa v Mostarju, ko mi je pred svojim kioskom (tistim starim rdečim) po zamenjavi polomljene špice centriral kolo. Namesto držala z merilnikom odklona je uporabljal roke in gledal, če se vrti ravno. Delo je opravil brezhibno.

Morda je mojster za popravljanje koles. Z orodjem in rezervnimi deli, ki jih ima, dela čudeže. Opravka ima s preprostimi kolesi in preprostimi, vedno enakimi okvarami. Njegove stranke so enaki reveži kot on sam. Zasluži toliko, da lahko živi. Če bo priden in dober, si bo nekoč lahko najel delavnico.

Če bi se rodil v prvem svetu ter bil priden in dober, bi se po kaljenju v delavnici svojega mojstra in še nekaj drugih službah za bogatenje izkušenj z malo sreče zaposlil v razvojnem oddelku kakšnega izdelovalca koles ter postal serviser katere od tekmovalnih ekip na Tour de France. Če bi se rodil v tretjem svetu, ne bi imel kioska in bi popravljal vse živo, med drugim tudi kolesa, a ne bi imel vedno niti za burek. Toliko o 'iznajdljivosti' …

Zdaj znam polomljeno špico s primerljivo tehnologijo za silo zamenjati tudi sam. Kljub temu sem vesel, če mi med kolesarskimi potepanji po drugem svetu kdo pomaga rešiti težavo s kolesom, ki ji sam nisem kos. Še bolj pa sem vesel, da vozim kolo, ki je plod znanja in izkušenj mojstrov prvega sveta.