Edino ženske znajo vzgajati otroke, saj je vzgajanje v njihovi naravi. Je njihovo bistvo. Moški, katerih bistvo je seveda povsem drugačno, nimajo pojma o vzgajanju otrok. Ženske so pravzaprav samo zato na svetu, da rojevajo otroke in jih vzgajajo. Tako je odločil sam ljubi Bog, zato bi morale biti doma, ne pa za stroji ali na drugih delovnih mestih. Danes so otroci tako slabo vzgojeni samo zato, ker je preveč žensk v službah, otroci pa so prepuščeni ulici, medijem, računalnikom, pametnim napravam in medmrežju, zato so razvajeni, neubogljivi, pretirano zahtevni in samo zabavali bi se.

Obstaja vsaj en majhen problem, ki meče temno luč na zapisano. Če je vzgajanje v naravi in v bistvu žensk, smemo sklepati, da ženske nagonsko, intuitivno in instinktivno vedo, kako je treba vzgajati mladež, da bo vzgojena, kot je treba, da bo imela prave vrednote, da bo spoštovala odrasle in da bo pridna, delovna, disciplinirana in predvsem bogaboječa. O kakšnem problemu teče beseda?

In potem vzgojiteljica reče mulcu, ki jezika: Jaz spoštujem tvoje mnenje, a se z njim ne strinjam ... Takoj vemo, da so jo tega naučili na faksu ali pa na kakem levem seminarju. Mulo se kajpak rola od smeha, saj čuti njen popolno nemoč, obenem ve, da je njegovo mnenje vredno toliko kot konjska figa na cesti, jasno pa mu je tudi, da ne moreš spoštovati takega mnenja, saj ga še sam ne spoštuje – še manj seveda spoštuje vzgojiteljico, ki je zato zmedena in išče pomoč strokovnjakov.

Različic takih prijemov je, kolikor hočete. Rada te imam kot osebo, ne maram pa tvojega vedenja. Človeku postane kar slabo od takih nebuloz. Kot da obstaja oseba, ločeno od nje je pa vedenje!  

Problem je tale: ali ženske, ki hodijo na fakse, kjer se učijo vzgajati, ne bi smele vzgajati, ali pa sploh ne bi smele hoditi na fakse, da bi lahko prisluhnile svoji vzgojiteljski naravi, ki jo učenost očitno zgolj pači in prekriva, da ne more priti do izraza in polne veljave.

Somrak zdravega razuma je v vsakem primeru skoraj popoln. Namesto zdravega razuma imamo vse bolj opraviti s slaboumnostmi, popularnimi in prirejenimi znanstvenimi oziroma strokovnimi izrazi, ki niso dobri niti za pomije. Namesto da bi rekli bobu bob, se vzgojiteljice, pedagogi, socialni delavci in psihologi, strokovnjaki, eksperti, humanitarci in drugi zvijajo od neznanja in nemoči, si pulijo lase ter ponujajo drug drugemu in uporabnikom, kot je danes modno reči, prekopirane kopije kopij nekoč originalnih idej, do konca zlizane klišeje in popularne puhlice brez vsake vrednosti.

Tako rekoč nihče ne upa in ne želi drezati v problem, da so v vrtcih in šolah, domovih in drugje vzgojitelji v veliki večini ženskega spola. Na prvi pogled bi namreč lahko rekli, da je tako tudi prav, saj so ženske ustvarjene za rojevanje otrok in njihovo vzgajanje, za delo v kuhinji in za to, da čustveno in seksualno potešijo moške okoli sebe. Ženske bi seveda protestirale, če bi trdili kaj takega, toda empirično dejstvo je, da je vzgojiteljev komaj za vzorec. Zakaj je tako?

Problem vzgajanja seveda ni v spolu in ni v naravi vzgojiteljev, problem je lahko le v zrelosti oseb, ki se imenujejo vzgojitelji. Ključni problem danes pa je v kulturi vzgajanja, ki je bistveno drugačna kot nekoč, saj vzgaja za infantilne, ne za zrele ljudi, predstavlja pa tudi močan vzvod za delovanje neoliberalizma.

V starih dobrih časih nas je stari ata samo pisano pogledal, ko smo hoteli biti kot mulci in mule pametni in svojeglavi, pa smo se razbežali kot preplašena perjad. Nobene mediacije ni bilo treba in nobenega psihologa, nobenega prijateljskega reševanja konfliktov in nobene transakcijske analize, nobene psihoterapije in nobenega psihiatra, da o programiranju in reprogramiranju nevronskih mrež niti ne govorim. Danes je svet definitivno nor, zato tudi mediacija ne pomaga, pa šloganje in gledanje v zvezde tudi ne, nevronske mreže pa lahko tudi trikrat zavozlate, pa bo svet še vedno nor.

Neoliberalizem je namreč že pred leti razmontiral vse, kar je bilo mogoče razmontirati, zlasti pa je razbil tradicije in razstavil človeško subjektivnost oziroma osebnost na prafaktorje. Ta mora biti namreč priden delavec in dober potrošnik, zato ne sme imeti hrbtenice, ne sme se upirati in ne sme imeti nobene meje. Biti mora brezmejno in neskončno prijeten, ljubezniv, nasmejan in veder, tudi če ga imajo za predpražnik, zlasti pa mora kupovati in kupovati blago, da bodo profiti za nekatere primerno visoki. Današnja subjektivnost mora biti črna luknja brez dna, s katero lahko delajo, kar hočejo, jo modelirajo, oblikujejo, dizajnirajo in redizajnirajo, gnetejo kot plastelin, pri tem pa nenehno žlobudrajo o dodani vrednosti.

Industrija znanosti in kulture je ustvarila neskončno metod, tehnik, postopkov in vsega drugega, nenehno proizvaja eksperte, katerih naloga je ena sama: spravljati ljudi v red. Armade ekspertov zato danes uveljavljajo svoje privilegije tako, da sicer nemočnim ljudem delavcem in potrošnikom na vsakem koraku, čisto vsak dan svetujejo, prerokujejo in napovedujejo, jih diagnosticirajo, mediirajo, učijo reševati konflikte po metodi X ali metodi Y, saj je vseeno.

Svet je kajpak velik in ljudi je veliko. Na Zemlji jih živi sedem milijard, od tega ena milijarda na smeteh. Približno pol milijarde jih je na substancah, ki jim pomagajo preživeti, skoraj vse ostale pa servisirajo eksperti in jih učijo socialnih veščin, veščin komuniciranja, učijo jih, kako pravilno dihati, zdravo seksati, kako regulirati medsebojne odnose, da bodo najboljši, medtem ko peščica pripadnikov elit spravlja v svoje žepe na tisoče in tisoče milijard dolarjev.

Čista vsak element človeških eksistenc je lahko predmet obravnave tega ali onega eksperta, ki naj bi dodajal vrednost in pošiljal signale finančnim trgom. Vtis je, da se ljudje spreminjajo v poskusne zajčke in da so pripravljeni prenašati znanstvenike, eksperte, šlogarice in jasnovidce na vsakem koraku svojih življenj.

Danes ima človek občutek, da je že vsako drugo bitje, ki ga sreča na ulici, tak ali drugačen menedžer, terapevt, psiholog, polagalec rok ali vsaj svetovalec družinam in parom. Včasih je vtis, da bi bili vsi radi terapevti in da bi vsakdo rad z nečim upravljal, kot da je svet eno samo gigantsko podjetje in kot da je edini smisel življenja na tem svetu v dodajanju vrednosti, ki jo potem itak pobaše v svoj žep nekdo drugi. Morda bo na svetu nekoč več terapevtov kot pacientov, več teh, ki bi radi pomagali, kot onih, ki bi pomoč sploh želeli, in več upravljavcev kot upravljanih.

Zastopniki neoliberalizma so kajpak zadovoljni, saj se denar obrača in kopiči v njihovih rokah, da ga lahko še naprej vlagajo – da bi ga imeli še več. Svet se vrti naprej, ljudje pa so v glavnem še vedno zgolj ovce, ki pohlevno čakajo na zakol in živijo v prepričanju, da so majhni kapitalisti, vlagatelji in nosilci napredka.