Slovenska ministrska predsednica je včeraj javno pozvala špekulante, naj s številkami dokažejo, da je Slovenija v težkem gospodarskem položaju in da potrebuje trojko; seveda bi lahko enako pozvali vlado, naj s številkami prepriča ljudstvo v nasprotno, kajti lahko je prepričevati prepričane v Bruslju. A številk je že toliko, da je treba zgolj pogledati na medmrežje, jih izbrskati in si jih vse (ne le nekaterih) natančno ogledati. In v resnici sploh ne gre za številke, temveč za interpretacije, razlage. Ideološki boj, ki smo mu priča, je namreč o kapitalizmu in o njegovi špekulativni naravi, ki jo je že davno tega razkrinkal Karl Marx.

Nekdanja ministrska predsednica Margaret Thatcher je pred desetletji uporabljala enak žargon, navajala pa je tudi številke. Veliko Britanijo je reševala za kapitalizem, kot piše Michael Roberts, oziroma pred propadom. Realnost je bila kajpak drugačna: njena politika ni bila nič drugega kot delček v mozaiku ekonomskih strategij kapitala oziroma kapitalizma, ki je bil v sedemdesetih letih prav tako v resnih škripcih.

A nikar ne pozabite, dodaja Roberts, da se je kontrarevolucija kapitalističnih ekonomij pričela pred Thatcherjevo in Reagonom. Neoliberalno obdobje se začne sredi sedemdesetih. Številke so bile neizprosne. Stopnja profita je do takrat namreč močno padla, zato je bilo treba nujno ukrepati. Začelo se je veliko krčenje, zato je raslo število nezaposlenih, plače delavcev so realno padale, zapirali so neproduktivne (beri: neprofitabilne) tovarne in podjetja, našteva Roberts (prav tam). Danes je v Sloveniji do pičice enako. Hočete še več številk, gospa ministrica?

Alenka Bratušek seveda ni Margaret Thatcher, ki je za časa svojega vladanja uničila na milijone delovnih mest v Veliki Britaniji, uničila pa jih je z navdušenjem, s predanostjo in z aroganco, kot piše Roberts (prav tam).  

BDP bo letos v Sloveniji kljub vsemu upadel za več kot 2 %, toda pomembnejše je to, česar ni mogoče neposredno izraziti s številkami: ljudje v teh krajih čutijo, da jih nič ne spodbuja h kreativnemu delu, zato so vse bolj apatični, dnevno pa lahko spremljajo tudi podatke, grafikone, številke in vse drugo o tajkunih, pokradenih milijardah, špekulacijah in manipuliranju z denarjem, črnih gradnjah na obali in drugod, krajah, pomanjkanju nadzora, priča so nenehnemu zatrjevanju, da nihče ni prejel pod mizo niti centa, poslušajo pa tudi o ponarejanju spričeval, diplom in magisterijev, pohlepu pripadnikov elit, propadanju tovarn in podjetij.

Tehnični žargon vlade in strokovnjakov pač ni najbolj primeren način za motiviranje ljudi in prepričevanje, kako dobro nam gre in da je luč na koncu tunela. Motivacija deluje po povsem drugačnih zakonitostih.

Poleg tega pripadniki elit dobro vedo, da morajo za vsako ceno prepričati tiho in molčečo večino, da je s kapitalizmom vse v redu in da je s Slovenijo vse v redu. V tej deželi se razen jemanja ljudem in zgoraj naštetega sicer nič ne dogaja, toda ideologov to ne zanima, saj morajo ustvariti vtis, da je kljub temu vse v redu. Ljudje sicer niso neumni in vedo, da ni v redu, a ideologija je mogoča natanko zato, ker se človeški osebki lahko vedejo po načelu saj vem, da je hudo, pa vendar. Številke tu nimajo česa iskati.

Janković je zato prepričan, da bo vlada uspešna. Njena morebitna uspešnost bo pomenila, da bo država rešila banke pred propadom. Državljanom bo vzela denar in jim ga dala. Banke bodo vložile denar, ki ni njihov, v gospodarstvo in ga zagnale. Delavci bodo v zagnanem gospodarstvu ustvarjali vrednost, ki jim jo bodo jemali lastniki kapitala, kot ga jemljejo že sicer, in sicer nekaj stoletij. Zakaj jim jo bodo jemali? Ker živimo v kapitalizmu. Razlike med revnimi in bogatimi se bodo še povečale. Dobro jutro.

Slovenska podjetja se bodo morala še bolj prilagoditi kapitalistični logiki delovanja, pravijo, kar pomeni, da bodo kratko, tako kot vedno, znova potegnili delavci, saj je cena dela pri nas previsoka, kot trdijo ti, ki imajo radi žargon že po službeni dolžnosti.

Živimo v absolutno iracionalnem sistemu, pravi Alain Badiou, ki ga imenujemo kapitalizem. Obnašamo se iracionalno, dodaja pisec teh vrstic, saj ga celo ljubimo, hvalimo, zadnje čase pa še rešujemo pred propadom, ki si ga sicer kot iracionalni, na izkoriščanju temelječi sistem povsem zasluži.

Pomislite še enkrat: rešujemo absolutno iracionalni sistem in smo pripravljeni verjeti, da je najboljši od vseh! Nismo živi, temveč smo zombiji. Če bi bili živi, namreč ne bi prenašali iracionalnega sistema, nepravičnosti in izkoriščanja. Hoteli bi to, kar je davno tega Sokrat imenoval dobro življenje. Tako življenje je namreč smisel in telos življenja. Torej bi hoteli tudi filozofirati. Namesto tega smo tiho in čakamo, kdaj nam bo bolje, pripadniki elit pa sadijo rožice, mešajo zrak in hočejo še več številk.

Filozofiranje bi nam pomagalo tudi do spoznanja, da je življenje v iracionalnem sistemu izjemno energijsko potratno. Pravzaprav to že vemo, a vztrajamo pri potratnosti. Zapravljamo energijo, pa tudi čas. Cena vzdrževanja iracionalnega sistema je izjemno visoka, a jo plačujemo, obenem pa se hvalimo, kako dobro nam gre.

Uporabljamo tehnični žargon in ponavljamo puhlice za svojimi gospodarji. V glavnem smo vendarle tiho in preračunavamo, kaj se nam bolj splača. Verjamemo, da je matematika natančna in pomembna, zato hočemo številke, grafe, podatke in ostala jajca. Filozofiranje zavračamo kot mlatenje prazne slame. Pojma nimamo, kaj je zavest, kaj je eksistenca, kaj je bog, kaj je neskončnost in kaj je posmrtno življenje, hvalimo lastno nevednost in se bašemo z blagom s svobodnih trgov, kot da nam bo to osmislilo eksistence.

Fizika naj bi razvila še teorijo vsega, kar je povsem absurdno, a smo ji pripravljeni verjeti. Ko bodo pojasnili vse, bodo seveda pojasnili tudi boga, človeško zavest, smisel življenja in vsega drugega, ki je sicer 42.

Fiziki kajpak ne znajo ničesar povedati o tem, kar je imenoval Sokrat dobro življenje, a se hvalijo, da bodo zdaj zdaj pojasnili čisto vse. Nič bolje ne živijo kot drugi ljudje in ne znajo svetovati človeku, kako naj živi, da ne bo energetsko preveč požrešen in da se ne bo prehitro izčrpal, da ne bo preveč v stresu, da bo imelo življenje smisel in bo zares dobro.

Alenka Bratušek ne razume kapitalizma ali pa ga razume preveč. V vsakem primeru ne ve, kako je z ljudmi, kaj je dobro življenje in kaj storiti, da bodo ljudje zopet kreativni delavci, zadovoljni subjekti in egalitarni državljani v duhu, saj smo duhovna bitja, ne bitja številk, podatkov in dejstev.