Članek
Kako pridobiti volilce

Kako pridobiti volilce

Objavljeno Jan 28, 2013

Največje deleže glasov so na dosedanjih volitvah praviloma požele neobstoječa stranka oz. lista, neobstoječ kandidat za predsednika republike in neobstoječ zakon o tej ali oni zadevi. Vedno več volilcev svoje (ne)glasove namenja izkazovanju nezaupanja v vladarje. Manj ljudje zaupajo svojim 'izbrancem', manj naklonjenosti jim (kljub temu) izbrani vladarji vračajo. Čeprav se ljudje zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, ravnajo kot otroci: mislijo, da se bodo težave rešile, če se bodo delali, da jih ni. Čeprav se zavedajo vpliva vladarjev na svoja življenja, jih ne volijo, misleč: »Jaz bom pustil pri miru vas, vi pa pustite pri miru mene.« Vladarji jih seveda ne pustijo pri miru, ker jih niti ne morejo – vmešavanje v življenja ljudi je namreč njihovo delo. Ker se ljudje za njihovo delo vedno manj brigajo, ga opravljajo vedno bolj po svoje. Temeljno vprašanje vladanja v predstavniški vladavini ljudstva je danes vprašanje zaupanja – in to obojestranskega.


Poglejmo, kakšno pot prehodi povprečen predstavnik ljudstva, da postane poslanec v ljudski skupščini! Ta pot se začne že zelo zgodaj, s predsedovanjem razredni skupnosti, nekoč tudi z nošenjem kurirčkove pošte in danes z zastopanjem šole v otroški skupščini. Potem sta tu še srednješolska in vseučiliška različica istega. Mladi zastopnik vrstnikov se hitro nauči, da njegovih zastopancev prav nič ne briga, kaj počne, razen kako se v drugih krajih omamljajo in kakšne so možnosti za spolne odnose. Ugotovi tudi, da mu zastopanje prinaša vrsto prednosti (potovanja, odsotnost od pouka, druženje), za katere mu ni treba plačati, ampak z njimi zasluži. Od starejših se nauči, kje imajo pravilniki luknje in kje jih nimajo, vendar kršenja nihče ne preverja ali kaznuje. Pridruži se listi ali podmladku stranke, v kateri so njegovi najljubši 'učitelji'. Ko si umaže roke, postane njihov – postane član skupine, ki si prizadeva za skupno dobro (ne skupno dobro vseh, ampak skupno dobro članov skupine – po mafijsko). Nato od njih postopoma prevzame vajeti, si nabere voditeljske izkušnje, uvede nekaj novih članov in vstopi v pravo stranko. Kratek čas se udinja in prilizuje ljudem, ki v tej stranki zasedajo položaje, ko se izkaže zaupanja vrednega, pa tak položaj prevzame tudi sam. Slejkoprej je izvoljen v občinski svet, dve ali tri volitve pozneje pa v skupščino.

Povprečen predstavnik ljudstva je lahko v otroštvu velik pravičnik in sanjač o družbi, ki bi bila dobra za vse. Lahko je boljši od povprečja sošolcev; predstavniki učencev in dijakov so ponavadi piflarji, torej ne nasilneži ali brezbrižneži kot večina ostalih. Mnogi med njimi se nekaterim v otroštvu pridobljenim vrednotam niso pripravljeni odpovedati za nobeno ceno. Prav zaradi tega so stranke sploh nastale – da se skupine ljudi s podobnimi vrednotami vzpenjajo, vladajo in tonejo skupaj, ne posamično. A ko nadobudneži prehodijo pot od pisca najboljšega spisa na temo 'Kako odpraviti lakoto v svetu' do svetnika, poslanca, državnega upravnika in predsednika (vlade), se njihove sanje o pravičnem svetu izgubijo. Nadomesti jih resničnost, v kateri lahko poskrbijo zase in za svoje bližnje, nikakor pa ne za dobro vseh. To jim preprečujejo njihovi prekrški, s katerimi so si utrli pot med izbrance, in denar.

Denar je sveta vladar. Denar izbrance kupuje, če so nepodkupljivi, pa jim grozi. Denar kupuje stranke, torej kupuje njihovo delovanje v korist lastnikov denarja. Bogataši ne podpirajo strank, ki bi jih ovirale ali onemogočale pri bogatenju. Zato so stranke, katerih predstavniki bi delovali v dobro vseh, revne. Ne morejo si privoščiti predvolilne dejavnosti, ki bi jo množice opazile, kaj šele, da bi pritegnila njihovo pozornost ali jih celo navdušila. Če takšna stranka pridobi sredstva za predvolilno dejavnost, ki ji omogoči prodor v občinski svet ali skupščino, se ne bo oddolžila volilcem, ampak tem, ki so jo denarno podprli. Bogataši niso brezbrižni kot ljudstvo, vložili so več in več tudi zahtevajo.

Volilci so brezbrižni; ponudnikov strankarskih storitev ne bodo pregledali tako temeljito kot izdelkov v akciji. Vzeli bodo najlepšega in najbolj oglaševanega, ki jih bo vabil z vsake tretje police v trgovini, čeprav jih bo stal več, kot si lahko privoščijo, pač na obroke, dokler bo šlo, potem bodo pa že kako.

Revna stranka si lahko v teh razmerah postavi dve vprašanji:

1. Kako naj brez denarja pritegnemo brezbrižne volilce, da nas bodo opazili, se nad nami navdušili in dali glas za svoje dobro?

2. Kako naj pritegnemo bogataše, da nas bodo podprli, da bomo prišli v skupščino in poskrbeli zase in za svoje bližnje?

 

Odgovor na vprašanje št. 1: Ljudem je treba priti do živega. Stranko jim je treba prinesti do kavča, jim jo položiti v naročje in njihovo roko nanjo, da jo otipajo. Učinkovit in cenovno ugoden prenosnik je umetnost – ustvarjanje zgodb. Posamezniki, skupine, ljudstva in države se oblikujejo okoli zgodb – lastnih in drugih, ki jih vzamejo za svoje, ker so jim blizu. Vsaka prava država ima takšne zgodbe.

Slovenija ni prava država; vse naše zgodbe so takšne, da jih nekateri Slovenci nikakor nočejo imeti za svoje ali pa imajo svoje različice: Karantanija, kmečki upori, obramba pred Turki, NOB, komunizem, SFRJ, osamosvojitev, EU, nogomet in drugi športi, Martin Krpan in druge pripovedke, Primož Trubar in drugi veliki ljudje, Slavko Avsenik in drugi slavni ljudje itd..

V pravi državi bi se revna stranka naslonila na eno ali več zgodb, ki so vsidrane v srca vseh državljanov, in jo tako dolgo vpletala v svojo dejavnost, da bi ljudje začeli enačiti stranko in zgodbo. Tudi pri nas lahko to stori s katerokoli skupno dvozgodbo, le da si bo s tem nekatere ljudi prikupila, druge pa odbila. To je naredila SDS in zato je tako uspešna, vsaj kar se tiče možnosti za izvolitev.

Nazadnjaške stranke so nasploh uspešnejše v prvini uporabe (zlorabe) državnega bajeslovja. Največja slabost naprednjakov je prav v tem, da nimajo ali nočejo imeti zgodb, na katere bi se navezovali. Levica ne peša zato, ker ne bi bilo levo mislečih ljudi, ampak zato, ker ti ljudje nimajo skupnih zgodb, zato so neusmerjeni in nepovezani. Levica zahodne družbe in z njo slovenska levica nujno potrebujeta svoje zgodbe, kajti brez njih se bosta razblinili.

In tu je priložnost za nove in stare revne stranke – zanemarjeno in neizkoriščeno polje ustvarjanja in pripovedovanja zgodb. Stranka, ki bo znala Slovencem prodati Slovenijo ne le kot deželo Martinov Krpanov, Martinov Strelov in Pipistrelov, temveč kot deželo Martinov Krpanov, Martinov Strelov in Pipistrelov – 2 milijonov samotarskih garačev z nedosegljivim, a na koncu vendarle doseženim ciljem – bo zmagala. Takšna stranka nas lahko ne le povede iz krize, ampak iz nas na dolgi rok naredi svetilnik Evrope; pod pogojem seveda, da je to tudi njen namen, ne zgolj njen izgovor za prevzem oblasti.

Katere zgodbe povzeti in jih navezati na svojo, se mora odločiti vsaka (resna) stranka sama. Da jih spravi v naročje brezbrižnim Slovencem na kavču, pa ima tele možnosti:

- nalezljivi filmčki na youtubu z dialogi, ki lahko ponarodijo;

- zabavne spontane predstave z nevsiljivo podajanimi pogledi na svet;

- skladbice, ki gredo v uho, ven pa ne;

- značilen gib ali pozdrav (priznam – zamisel sem ukradel komunistom in nacistom, a zgolj zato, ker je učinkovita);

- splošna in hkrati slovenska likovna podoba (zaščitni znak, dodatki k oblačilom, kak stripovski lik kot Diareja …);

- preprosta, zanimiva in kratkočasna računalniška ali namizna družabna igra.

Vse te reči morajo ljudem nuditi občutek domačnosti, varnosti in zanesljivosti ter jim nevsiljivo vcepljati v (pod)zavest željo po političnem udejstvovanju.

Zamisli so zastonj. Če se komu zdijo smiselne in vredne uporabe, sem pripravljen sodelovati; z revnimi naprednjaškimi strankami zastonj, z bogatimi za denar, z nazadnjaškimi pa niti pod razno. Če imate kak predlog ali pripombo, ju spodaj napišite!

#Kolumne #Gregor-hrovatin