Članek
Reši nas lahko le bog ali ZA verski pouk v slovenskih šolah – 4.

Reši nas lahko le bog ali ZA verski pouk v slovenskih šolah – 4.

Objavljeno Oct 19, 2012

Prav gotovo je ena glavnih tem verskega pouka, za katerega se zavzemam in se bom še zavzemal, odnos končnega človeškega bitja do neskončnega. O tem bržčas ne more biti nobenega posebnega spora ali konflikta, saj je človek gotovo končno, smrtno bitje, neskončno pa je vsaj zamisel in je izkušnja, ki slehernemu človeku prišepne, da mora obstajati še nekaj, kar močno presega njegovo končnost, njegovo končno eksistenco na tem svetu. In res obstaja. O tem bi se torej učili.


Lahko bi pričeli z Descartesovimi Meditacijami, v katerih je veliki francoski filozof dokazal obstoj boga, razmišljal pa je kajpak tudi o odnosu med končnim človeškim bitjem in neskončnim. Le zakaj ne bi?

Na osnovni ravni je zamisel o neskončnem, pa tudi izkušnja neskončnega, zanimiva že zato, ker jo ima tako rekoč vsak človek. To pomeni, da se ni treba ravno truditi, da bi jo dosegli, saj je že ves čas na dosegu roke. O njej razmišljajo tudi otroci, zato bi bile njihove zamisli dobro izhodišče za delo učiteljev pri verskem pouku.

Razmišljali bi tudi o tem, kar je zapisal Janez: Nihče ni šel v nebesa, razen tistega, ki je prišel iz nebes, Sina človekovega. (Jn 3,13) Resnično: Jezus je samega sebe imenoval Sin človekov. Ta je hodil med navadnimi ljudmi kot navaden človek, zato je Pavel v pismu Rimljanom upravičeno dodal: Toda pravičnost, ki je iz vere, pravi takole: Ne govôri v svojem srcu: »Kdo se bo povzpel v nebesa?« (Rim 10,6)

Alain Badiou pravi celo, da je vprašanje odnosa med končnim in neskončnim v sedanjem trenutku vitalno, kar pomeni, da je življenjsko, zelo pomembno in morda celo usodno za prihodnost človeštva, kajti svet, v katerem živimo, je vse bolj brezbožen.

Odnos do neskončnega ljudje samoniklo povezujejo z odnosom do nebes in Boga. Tudi to je nekaj tako rekoč vsakdanjega, zagotovo pa sega v davno preteklost. Ljudje so verjetno od nekdaj razmišljali o neskončnem in svojem odnosu do neskončnega oziroma do Boga, ki je tam onkraj.

Čisto preprosto rečeno: ljudje so vselej imeli nekakšno predstavo o transcendentnem, o nečem, kar je tam zunaj, neskončno oddaljeno od njih. Odnos do transcendentnega je torej tako rekoč naraven, spontan, predstavlja zelo avtentično izkušnjo ljudi, za katero ne potrebujemo niti duhovnikov niti koga drugega, saj je imanentna sami eksistenci človeškega bitja. O njej zato ni težko govoriti.

Odlično. Imamo dobro izhodišče za novo temo našega verskega pouka. Ljudje samoniklo razumemo svet kot nekaj končnega in enako samoniklo razmišljamo o zamisli, da je nekaj neskončno in nas povsem presega.

Prav zato je zanimivo zastaviti vprašanje, ali je ta samonikla in pristna izkušnja tudi produktivna, ali je torej res, da je neskončno tam nekje, medtem ko smo mi, končna, smrtna bitja, tukaj.

Vsekakor obstaja človekova želja, da bi Bog kot nekaj neskončnega spregovoril; človek bi rad slišal Boga govoriti. V Jobovi knjigi zato naletimo na tale zapis: O, da bi Bog spregovoril in odprl svoje ustnice proti tebi! (Job 11,5) Tako željo prepozna vsak človek, a zdi se, da Bog nikakor noče govoriti in da vztrajno molči. Ali pa ni čisto tako? Kako je potemtakem z neskončnim? So ljudje res vedno mislili, da je Bog neskončen, so sploh imeli koncept neskončnega? Ali pa so si Boga predstavljali povsem drugače?

Pred prihodom Jezusa Kristusa so bili ljudje zagotovo obremenjeni z zamislijo, da obstaja nad njimi nekaj, kar jih popolnoma presega, kar seveda pomeni, da ni bilo nobenega odnosa med njimi in tem, kar jih presega, kar je bržčas zelo razumljivo.

Z Jezusovim prihodom se je zadeva zelo spremenila. Ljudje so pred njim ubogali vladarje, na primer faraone, ali vrače, ki so bili domnevni predstavniki transcendentnega Enega ali pa so ga celo utelešali, Jezus pa je vse to postavil na glavo.

V odnosu do Enega smo seveda vsi ljudje nepopolni, kar predvsem pomeni, da ne moremo povsem realizirati tega, kar predstavljajo zamisli oziroma ideje, o čemer je veliko razmišljal Platon.

Jezus je zastopal nekaj novega. Ni zastopal zamisli, da je za ljudi dobro, če v končnem svetu realizirajo svoje potenciale ali talente, ki jim jih je podaril Bog, temveč je zastopal idejo, da človek lahko razume boga ne kot transcendentnega, temveč kot nekaj, čemur se je mogoče prepustiti tukaj in sedaj. To je zelo pomembno, kajti med neskončnim transcendentnim Bogom in končnim človekom ni ničesar skupnega. Bog je v tem primeru čista transcendenca, kot pravi Badiou, človek pa ne ve, kaj naj s tem spoznanjem naredi.

JK postavi zadeve na glavo, kot rečeno. Pri tem obratu bi se morali zadržati zelo dolgo časa, temu delu verskega pouka bi morali posvetiti kar dva semestra. Jezus je namreč človek, ki povsem spremeni človekov odnos do transcendentnega Boga ter do abstraktnega pojma neskončnega in brezmejnega.

Postane namreč mediator, posrednik med končnim in neskončnim. Bog in človek sta si nenadoma zaradi Jezusa bliže, kot sta si bila kadarkoli. Bog postane nekaj popolnoma novega.

Bog postane človek, znajde se v končnem človeškem telesu, ki končno tudi umre. Taka so zgodovinska dejstva. Velja tudi nasprotno: človek Jezus postane Bog, ki umre skupaj z njim na križu. Kaj se torej zgodi z Jezusovim prihodom in z njegovim končnim odhodom v Jeruzalem, kjer se njegova usoda na tem svetu zapečati?

Zgodi se neverjetna povezava med končnim in neskončnim, kot pravi Badiou. Človek kot končno bitje je nenadoma obenem tudi neskončen. To je zelo težka, zahtevna tema. V končnem svetu se zgodi povezava med končnim in neskončnim, ki je pred tem nekaj povsem zunanjega, transcendentnega.

Velika tema verskega pouka je torej posredovanje med končnim in neskončnim, ki se očitno lahko dogaja tukaj, na Zemlji, prek konkretnega človeškega bitja, kakršen je Jezus. Česa se lahko iz tega naučimo? Učinki morajo biti obsežni in dolgoročni.

Naučimo se lahko dialektičnega mišljenja, kot pravi Badiou. Imamo namreč tri izraze. Končno, neskončno, mediator ali posrednik. Dialektično mišljenje nam takoj pomaga misliti izjave, kot je tale iz Jobove knjige: Mar ni Bog visoko na nebu? Glej zvezde v zenitu, kako visoko so! (Job 22,12)

Toda dialektično mišljenje ne pomeni zgolj abstraktnega razglabljanja, saj pomeni tudi proces, za katerega pričuje Jezus s svojim življenjem. Dialektično misliti zato pomeni dialektično živeti. Ali kot pravi Badiou: dialektično mišljenje pomeni, da nekaj neskončnega vstopi v končno, kar seveda pomeni, da se to radikalno spremeni, preobrazi.

Ko govorimo o dialektiki, govorimo o procesu, gibanju, akciji. Dialektično razmišljanje je zato tudi kritično, kar pomeni, da je verski pouk nujno vaja v kritičnem mišljenju. To preprosto pomeni, da se v procesu takega mišljenja človek spreminja, spreminja pa se tudi svet. Končni cilj verskega pouka je dialektično spreminjanje sveta, o čemer je razmišljal tudi Marx. Svet tako spreminjajo navadni ljudje, ne pa njihovi voditelji.

 

Nadaljevanje sledi …

 

 

 

#Kolumne #Dusan-rutar