Pisec teh vrstic iskreno in pri polni zavesti izjavlja, da je zelo za uvedbo verskega pouka v vseh slovenskih šolah, pa tudi v vrtcih ter na univerzah in sploh vseh šolah, kjer se državljani vseživljenjsko izobražujejo. Je torej ZA vseživljenjsko versko izobraževanje, svoje pristno navdušenje nad takim poukom pa lahko podkrepi z zelo močnimi argumenti.

Predvsem se z vsem srcem strinja, da je skrajni čas za uvedbo takega pouka, saj bomo sicer še naprej živeli v laži, kot smo slišali na zborovanju kristjanov prejšnji teden.

Seveda ni prav in ni etično, če ljudje živijo v laži. Možno je sicer želeti živeti tudi v njej in imeti od tega nemajhne koristi, kot je dejal Freud, toda etično tako življenje nikakor ni. Na srečo imamo močna orodja za življenje v resnici, tega pa si tudi želimo.

Najmočnejše orodje za življenje v resnici je vsekakor (raz)um, saj nas v življenju ne vodijo živalski instinkti. Če pade ta domneva, padejo tudi vse druge. In da ne bo nobene pomote: govoril bom o veri, ne o organizirani religiji, ki ima danes že korporativne značilnosti.

Kaj je torej vera? Vera je brezpogojna zvestoba. Čemu? Ne temu ali onemu voditelju, papežu ali poglavarju; prav gotovo ne. To je zvestoba (raz)umu, ki ne more biti vase zaprt sistem, kot bo razvidno kasneje, temveč je lahko le nekaj, kar uhaja lastni fantazmi o tem, da lahko pojasni samega sebe ali karkoli drugega brez ostanka.

Razum torej že sam ve, da ne more pojasniti samega sebe in vsega, zato ne potrebuje nobene druge instance, od koder bi mu kdo dokazoval, da obstaja še nekaj, kar je onkraj razuma.

Kaj bi torej zajemal verski pouk v slovenskih šolah?

Zajemal bi zlasti Kristusov nauk, a tudi nekatere zgodovinske zadeve, kot so na primer: križarske vojne, ustanavljanje inkvizicijskih sodišč, mučenje in zažiganje čarovnic v srednjem veku, preganjanje znanstvenikov, kakršna sta bila Bruno in Galilejo, in tako naprej.

Toda ključni bi bil vendarle Kristusov nauk, ki bi mu dodali vsaj podrobno prebiranje pisem svetega Pavla.

Osnova tema bi bila lahko neposredno povezana s psihologijo otrok, kar bi bilo seveda zelo znanstveno in neposredno koristno, pri pouku pa bi bilo zelo smiselno upoštevati tudi sodobna spoznanja nevroznanstvenikov o delovanju možganov, saj se učimo prav z njimi.

A spregovorimo o temah verskega pouka. Za začetek predlagam samo dejstvo, da je Kristus sploh živel. Bij je Jud, kar nikakor ni nepomembno, saj so Jude dva tisoč let po njegovi smrti surovo preganjali in jih celo krivili za njegovo smrt na križu. Otroci in vsi državljani bi se zato učili tudi o preganjanju drugače mislečih in sploh drugačnih ljudi, ljudi, ki jih ni mogoče stlačiti v modele normalnosti. Učili bi se o egalitarnosti in solidarnosti, pravičnosti, odprtosti do vsakega človeškega bitja.

Druga tema izhaja iz neovrgljivega dejstva, da je bil Jezus kot končno človeško bitje odprt ne le do vsakega človeka, temveč zlasti do neskončnega in brezmejnega. Kaj to pomeni?

Najprej pomeni to, kar je dejal francoski filozof Jean-Luc Nancy v knjigi z naslovom La Déclosion, ki je izšla leta 2005. Takole je zapisal: razum ni zaprt sam vase, temveč je odprt do brezmejnosti, ki konstituira njegovo resnico. Resnico je torej mogoče misliti šele v odprtosti do brezmejnega.

JK je zastopal natanko to odprtost, enako pa bi lahko naredil sleherni človek. To so čisto preproste zadeve. Otroci in vsi drugi se zato ne bi zgolj akademsko učili o odprtosti, temveč bi jo tudi zastopali v občestvih in se vedli odprto.

Iz Jezusove odprtosti sledi nova tema, ki bi jo moral nujno zajemati verski pouk v slovenskih šolah.

Odprtost do brezmejnega, ki tvori resnico razuma in vsega, kar je v umu, pomeni različnost, razliko. V človeških življenjih se zato ne vrača istost (na primer v obliki religioznih dogem ali ideoloških floskul), temveč različnost. Tako je temeljno dejstvo življenja oziroma eksistence, ki je nujno odprta do brezmejnega.

Odprtost, za katero je pričeval Jezus, ne prenese nobene dogmatične, ideološke ali korporativne kontrole nad ljudmi, kar je bržčas jasno. Človek je namreč bitje, zmožno za razmišljanje, razum pa je odprt do brezmejnega.

Taka bi bila naslednja tema verskega pouka. Otroci in odrasli ljudje bi se zato učili misliti. Učili bi se tudi artikulirati SVOJE misli, ne misli nekoga, ki zastopa dogmatično, ideološko ali korporativno kontrolo nad ljudmi. Zastopali bi različnost oziroma drugačnost, ki nujno izhaja iz odprtosti.

Učili pa bi se še nečesa, kar je nujno povezano z zapisanim. Učili bi se poguma, hrabrosti, sledeč Kantovemu spoznanju, da je treba artikulirano misel tudi glasno izreči v javnosti. Ali rečeno s Kantom: pri verskem pouku bi se učili javne rabe uma, kar pomeni, da bi se učili misliti o čemerkoli in kolikor je sploh mogoče. To pa še zdaleč ni vse.

Učili bi se tudi vztrajnosti. Vztrajali bi namreč v razliki, ki omogoča odprtost razuma do brezmejnega. Zastopali bi samo razliko in ne bi dovolili, da jo kdo skuša zmanjšati ali odstraniti. Vedli bi se torej natanko tako, kot se je vedel Jezus, ki je v konkretnem življenju zastopal univerzalnost.

Zaradi tega je bil upornik. Otroci in drugi ljudje bi se zato učili o uporništvu, ne o podrejanju ali klečeplazenju pred domnevnimi avtoritetami, zastopniki oblasti in tirani, učili pa bi se tudi biti uporniki.

Um oziroma razum je namreč odprt ali pa preneha biti (raz)um. Jezus je zaradi tega zastopal tudi odprtost sveta, kar ne pomeni ničesar drugega kot brezpogojno odtujenost, kot pravi Nancy. Kaj to pomeni? Pomeni, da tega, kar je brezpogojno, ni mogoče dekonstruirati – vedno bo brezpogojno.

Pri verskem pouku bi se učili tudi o nihilizmu. O njem bi se morali učiti zelo veliko, saj ga večina ljudi razume povsem narobe. Jean-Luc Nancy: nihilizem pomeni ustvarjanje prostora niča. Neposredno je povezan s kreativnostjo, kajti ex nihilo pomeni odpiranje vsakega prostora, torej tudi prostora niča. Po domače: pomeni izpraznitev niča, tj. razveljavitev vsakega principa. Taka je definicija kreativnosti, o katero bi otroci in vsi drugi razpravljali pri verskem pouku.

Naslednja tema. Učili bi se o bogu. Pri tej temi bi se podrobno lotili tudi Pavlovih pisem. Brali bi jih in jih komentirali. Pavel je namreč pisal o tem, da je Jezus poseben človek, ker je Bog prek njega postal človek. Torej se je 'izpraznil', kot piše Pavel.

To bi bila ena ključnih tem verskega pouka v slovenskih šolah, kajti bog zaradi tega ni več skriti tiranski Bog z dolgo brado, ki od zgoraj zganja teror nad ljudmi, temveč postane bog, katerega odsotnost ustvarja božanstvo, kot pravi Jean-Luc Nancy. Natanko v tej temi postane jasno, zakaj je krščanstvo ateizem, kajti odsotni bog ustvarja pri ljudeh temeljne pogoje resnične vere, ki ni pozitivistična, temveč predstavlja zvestobo odsotnosti gotovosti in vsakega garanta v obstoj Boga tam zgoraj.  

Nadaljevanje sledi …