Članek
Demokracija na delu

Demokracija na delu

Objavljeno Oct 02, 2012

Demokracija na delu (Democracy at Work: a Cure for Capitalism, Richard Wolff, 2012)

Knjižica Richarda Wolffa ima pomenljiv in za marsikoga preveč samozavesten naslov: zdravilo za kapitalizem. Na prvi pogled bi lahko rekli, da svetovno znani ekonomist preprosto predlaga recept za rešitev kapitalizma, ki ga sicer zaman išče armada strokovnjakov in politikov. Pa vendar ni tako.


Richard Wolff namreč sploh ni prepričan, da je treba kapitalizem, kot ga poznamo, rešiti. Zdravilo zanj pomeni nekaj drugega. A najprej je potreben pogled v preteklost.

Pomembna prelomnica v življenju sodobnega kapitalizma je nastala kmalu po drugi svetovni vojni. Velike družbene spremembe in spremembe v načinih razmišljanja številnih ljudi so pomembno prispevale k drugačnemu načinu življenja. Na kratko: ljudje so se nenadoma lahko na veliko zadolževali, kar pomeni, da je postal kredit osnovni vzvod za sanje, ki se v ZDA imenujejo kar ameriške.

Wolff zato poudarja: za razumevanje sedanje krize kapitalizma je pomembna natanko povezava med sanjami in krediti oziroma dolgovi. Delavci so z razmahom neoliberalizma delali več, zato je bil večji stres, več je bilo psiholoških in drugih metod za zmanjševanje stresa, več je bilo napetosti in tesnobe, kajti dolgove oziroma kredite je bilo treba vračati, zato je bilo treba tudi še več delati. V osemdesetih letih 20. stoletja je postajalo očitno, da so v najbolj razvitih državah sveta delavci vse bolj podobni strojem, ki živijo v spektakelskih svetovih, podprtih s sanjami o uspehu, ki je bil ovit v novi duh kapitalizma, kot so ga poimenovali družboslovci.

Zgodba je sorazmerno preprosta: delavci garajo kot živina, ustvarjajo presežno vrednost, njihove plače pa zaostajajo za produktivnostjo. Nekdo torej pobira presežke.

Pobira jih lahko samo tisti, ki je na položaju, kjer je to sploh mogoče. Presežkov namreč ne more pobrati vsakdo; še najmanj jih lahko pobirajo delavci. Pobirajo jih delodajalci oziroma lastniki kapitala.

Kdor ima, ima torej še več. Bogati postajajo bogatejši in nekateri postanejo čudežno bogati. V času propadanja državnega kapitalizma postajajo nekateri posamezniki v nedržavnem kapitalizmu tako neverjetno premožni, da se je treba vnovič vprašati, kaj v resnici pomeni domnevna učinkovitost kapitalizma, ki temelji na privatni lastnini in pobiranju presežne vrednosti, za katero je jasno, da se steka kot slap v žepe nekaterih posameznikov in posameznic.

Zgodba ima tudi nadaljevanje. Ti neznansko bogati seveda želijo investirati, da bi postali še bogatejši. Nastajajo novi finančni instrumenti, pisani na njihovo kožo, nastajajo novi fondi, rojevajo se velikanski projekti, tudi v svetu umetnosti, športa in znanosti, kamor investirajo, zlasti pa seveda vlagajo v špekulacije, torej v same finančne instrumente. Nekateri letno zaslužijo tudi nekaj milijard dolarjev.

Seveda pa investitorji delajo še nekaj. Delavcem, ki so premalo plačani in prisiljeni jemati kredite – dajejo prav te. Situacija je nenavadna in povsem bizarna: posojilodajalci posojajo delavcem, ki ustvarjajo presežno vrednost, za katero se lahko obrišejo pod nosom, poleg tega pa morajo posojilodajalcem plačevati še obresti, kar pomeni, da imajo na koncu bogati še več kot na začetku.

In potem nastopi kriza, ker je tak način delovanja sistema povsem blazen, kot pravi Wolff, politiki pa rečejo ljudstvu, da je preveč zapravljalo in da bo moralo sedaj zategniti pas!!!!!!

Norost je popolna. Kogarkoli boste povprašali, vam bo dejal, da je zgolj delček sistema, znotraj katerega skuša uspeti in se pravilno oglašati na signale oziroma znake, kot radi pravijo slovenski politiki in ekonomisti.

Torej ni niče kriv za krizo. Zakaj se je potem sploh zgodila?

Ljudje lahko absolutno natančno nadzorujejo kapitalizem in ga preverjajo na vsakem koraku, pa ne bodo nikoli preprečili niti ene same krize, pravi Wolff. Nikoli je niso in nikoli je ne bodo. Zakaj ne? Ker so krize inherentne kapitalizmu, kar pomeni, da so zanj značilne tako, kot je za vodo značilno, da jo sestavljajo atomi vodika in kisika.

Zdravilo za kapitalizem? Neumnost, saj kapitalizma ni mogoče pozdraviti. Zakaj potemtakem tak podnaslov knjige?

Problem je sam sistem, kot zapiše Wolff na strani 59, kar pomeni, da so krize sestavni del njegovega normalnega delovanja. Zdravilo zanj je eno samo. Ne njegova ohranitev, temveč nekaj povsem drugega.

Zdravilo za krizo oziroma kapitalizem moramo najprej razumeti v luči našega trenutnega vsakdana: imenuje se zategovanje pasov. Ko zmanjka denarja, ga preprosto vzameš ljudem, obenem pa skrčiš tako imenovano javno porabo, kar pomeni, da vzameš istim ljudem še več. Opravičilo je preprosto: trošili smo preveč, povzročili bolezen, to pa moramo sedaj pozdraviti.

Opravičilo je povsem bizarno. Medtem ko so leta dolgo pozdravljali kapitalizem, zgodbe o uspehih in lov za profiti, tržno gospodarstvo in vse drugo, se sedaj zatekajo k državi, ta pa jemlje državljanom, da bi jih rešila. Kot rečeno: norost je popolna.

Norost ima še drugo ime: socializiranje ali podružbljenje kapitalizma. Zares gre za blaznost: navadni državljani nimajo tako rekoč nobene moči, da bi odločali, kaj bodo delale korporacije, kam bodo vlagali kapitalisti, kdo bo pobasal presežno vrednost. Potem pa imajo nenadoma, ko nastopi kriza, glavno in nekoliko paradoksno vlogo: s svojim denarjem morajo reševati kapitalizem, zaradi krize, na katero tako ali tako niso vplivali. In pri tem jih država niti ne vpraša, ali želijo sodelovati; še enkrat so preprosto prisiljeni pristati na nezaposlenost, pomanjkanje in celo revščino.

Navadni ljudje v 20. stoletju niso imeli tako rekoč nobene vloge pri globaliziranju, korporativnem investiranju in tržnih deležih. Kdo si je torej izmislil, da morajo plačati na krizo, ki jih je že tako ali tako prizadela?

Logika, ki je na delu, je zelo pomembna. Velikokrat namreč slišimo, da so kapitalisti pohlepni in da država samo jemlje, ker so 'zgoraj' pokvarjeni ljudje. V resnici je hujše: nekateri kapitalisti so res pohlepni, a njihov pohlep je nepomemben, in 'zgoraj' so res tudi podkupljivi ljudje, togi birokrati, toda tudi to je nepomembno.

Pomembna je neosebnost samega kapitalizma. Kapitalisti se znotraj njega vedejo neodvisno od svojih osebnosti, vedejo se tako, kot se morajo, če sploh hočejo preživeti v vojni. Enako velja za 'tiste zgoraj'. To so predvsem ubogljivi ljudje, ki delajo, kar je treba, kar morajo, če nočejo izgubiti službe. V resnic so v službi, so sluge sistema.

Ta se za navadne ljudi ne meni, ne meni pa se niti za politike, kapitaliste in birokrate. Ne meni se, ker je zavezan svoji logiki, ta pa je mašinska, strojna. V tej perspektivi je serija filmov o Tujcu (Alien) izvrstna prispodoba za boj za preživetje v kapitalističnem stroju.

Zdravilo za kapitalizem je zato v rokah delavcev, njihovega organiziranja in lastništva produkcijskih sredstev. Wolff zato zadnjo tretjino knjige posveti razmišljanju o demokraciji na delovnih mestih in o delavcih, ki odločajo, kako bo deloval sicer neosebni sistem proizvodnje, distribucije in potrošnje dobrin, ustvarjanja presežne vrednosti in upravljanja z njo. Bi tak sistem lahko imenovali komunistični?

Premik je morda odločilen: od kapitalistov in države k ljudem, delavcem. Če se bodo le pobrali in izvlekli iz morja apatije, cinizma, resigniranosti in obupa.

 

#Nadrejena-rss #Predstavitve-knjig #Recenzije