Še posebej ekonomisti v svojih raziskavah pogosto uporabljajo načelo “ceteris paribus”, latinski izraz, ki pomeni “vse drugo je nespremenjeno” ali “vse drugo ostane enako”. Uporaba tega načela “nam omogoča, da se pri proučevanju določenega pojava ali zakonitosti osredotočimo le na pojav sam, ne pa tudi na druge vzporedne vplive, ki so sicer tudi prisotni, niso pa predmet našega proučevanja v konkretnem primeru” (Wikipedia).

Eden od očetov sodobne ekonomije, Alfred Marshall (1842 - 1924) je v knjigi Principles of Economics, ki je izšla leta 1890, uporabo tega načela pojasnil s tem, “da je element časa glavni vzrok težav v ekonomskih raziskavah”, zato je nujno potrebno, da človek s svojimi omejenimi zmožnostmi “razstavi kompleksno vprašanje” in ga proučuje “korak za korakom” ter v končni fazi “delne rešitve združi v bolj ali manj celovito rešitev celotne uganke.” Raziskava nekaterih dejavnikov se “izolira s predpostavko, da vsi ostali ostanejo nespremenjeni; preostali dejavniki s tem niso zanikani, temveč je njihov moteč učinek za nekaj časa zanemarjen. Bolj, ko se vprašanje zoži, bolj natančno ga je mogoče preučiti: a hkrati tudi slabše odslikava resnično življenje” (Principles of Economics, Bk.V,Ch.V in paragraph V.V.10).

Marshall je torej že konec 19. stoletja opozoril na pomanjkljivosti načela “ceteris paribus”, ki se ga ekonomija izdatno poslužuje: bolj izolirano ko ekonomija proučuje pojave, ki so vedno tudi družbeni, bolj so njihove raziskave oddaljene od resničnega življenja. Tipičen primer je razmerje med ceno in povpraševanjem, kar je nasploh ena od “železnih” zakonitosti ekonomije. Ekonomisti vam brez pomisleka izstrelijo, da nižja cena nekega proizvoda pomeni večje povpraševanje.

Poglejmo primer mesa; nižja cena ne pomeni nujno višje porabe mesa. Ekonomisti preprosto ne upoštevajo družbenih dejavnikov (tendenc), kot so: sprememba prehranjevalnih navad (npr. vegetarijanstvo), strah pred boleznimi (npr. pred boleznijo norih krav), spremembe v potrošniških navadah ter številne druge družbene dejavnike itd.

A to je le preprost primer, veliko hujše je zanemarjanje oziroma bolj natančno ignoriranje stroškov, ki jih povzročajo ekonomske aktivnosti. Ekonomske “zakonitosti” in ekonomski modeli preprosto ne upoštevajo družbenih in okoljskih stroškov.

Zanemarjanje/ignoriranje družbenih in okoljskih stroškov

Zadnji takšen primer so visoki družbeni in okoljski stroški sedanjega ter bodočega delovanja šoštanjske termoelektrarne, kar je razvidno iz poročila Družbeni strošek energije iz Šoštanja, ki ga je pripravila in predstavila organizacija Greenpeace Slovenia. V poročilu pravijo, da “je onesnaženje zraka zaradi obratovanja lignitnih kotlov TEŠ v samo enem letu povzročilo smrt približno 110 ljudi in obremenilo narodno gospodarstvo s 410 milijoni evrov, kar pomeni 200 evrov na prebivalca.”

Ravno neupoštevanje okoljskih in družbenih stroškov je eden največjih problemov sodobne ekonomije. Visoki dobički korporacij niso doseženi samo z izkoriščanjem poceni delovne sile in naravnih virov, temveč tudi z zanemarjenjem visokih družbenih in okoljskih stroškov, ki jih povzroča njihovo delovanje.

Vendar tega gospe in gospodje, ki vodijo korporacije, preprosto nočejo slišati, zato raje “ubijejo prinašalca slabih novic”. Tako je direktor Termoelektrarne Šoštanj, namesto, da bi temeljito preučil, ali navedbe organizacije Greenpeace Slovenia res držijo, raje zagrozil s tožbami proti okoljskim aktivistom - Simon Tot prek odvetniške družbe Čeferin grozi s tožbo aktivistom proti TEŠ 6.

Avtistična ekonomija

Ekonomija se tako pri proučevanju teoretičnih modelov in zakonitosti kot tudi pri praktičnem delovanju izdatno pomaga z načelom “ceteris paribus” ali z drugimi besedami: da bi bila ekonomija uspešna in da bi njene “zakonitosti” ter modeli delovali, mora v veliki meri ignorirati družbo in okolje. Današnja ekonomija se obnaša avtistično in živi v lastnem svetu, ki z družbeno realnostjo nima veliko skupnega.

Dokler ekonomija ne bo postala del kompleksnega družbenega in naravnega okolja ter ne bo proučevala pojavov v vsej njihovi celovitosti, si preprosto ne zasluži naziva znanost. In dokler nosilci ekonomskega življenja družbe (podjetja, banke in druge ekonomske institucije) ne bodo upoštevali vseh vplivov in stroškov, ki jih njihovo delovanje povzroča družbi in okolju, ekonomske, družbene in okoljske krize preprosto ne bomo rešili.