Članek
Krija o Veliki Sloveniji, V. del

Krija o Veliki Sloveniji, V. del

Objavljeno Apr 04, 2012

Črt

 Naj se končno lotimo že razčlenjenja omenjenega članka izpod peresa Engelsa,  kjer omenja dopis ruskega carja evropskim  kronam, ter drugih nekaj njegovih člankov o Slovenih. Pravzaprav bomo razčlenili bistvo kar štirih njegovih člankov, kjer je razviden njegov protislovenski pogled, podoben Madisonovemu, ameriškemu evgeniku, ki ga omenjahomo v enem prejšnjih delov krije. V prvih dveh člankih iz leta 1949 Engels cinično poskuša razvrednotiti Bakuninov Poziv Slovenom ob revolucionarni pomladi narodov. V tretjem članku (prevod objavljen na koncu tega dela krije) na splošno posmehljivo kritizira Slovene in njihovo vlogo v revoluciji, v zadnjem izmed štirih njegovih člankov o Slovenih (prevod objavljen na koncu tega dela krije), ki beše objavljen hkrati na obeh straneh Atlantika v dveh jezikih, v Angleščini in Nemščini, pa že skoraj panično svari pred občo slovensko nevarnostjo. Ne tiče se le velike Slovenije, pač pa posebej omenja tudi nas, karantanske Slovence. Način pisanja člankov pa nam še posebej zaradi zgodovinske distance odpira pogled na marsikatero pomembno podrobnost.  Kaj je torej razvidno iz  Engelsovih člankov o Slovenih?


 

1. Članki obelodanijo povezavo med Karantanijo, med začetki prve Jugoslavije, med rimskim razkosanjem današnje Slovenije in med razpadom nove Jugoslavije. Engels omenja avstrijske Slovene, se pravi Čehe in Karantance kot 'žalostne ostanke bivše veličine', s čimer ne more misliti ne na Trubarjev čas, ne na čas Cirila in Metoda, temveč vsaj na čase Samove države, v katero beše vključeno tako ozemlje današnje Češke, kot današnje Slovenije ter seveda ozemlje vmes. Samova država ne beše le neodvisna od Rima in Frankov, temveč predstavljaše nepremostljivo oviro za širjenje tega dvojnega imperija, obenem pa se časovno nadaljevaše v Karantanijo, za katero je znano, da imaše svoje stare zakone po načelih ljudske vlade.Tiste najbolj običajno uporabljane laži za vojaško osvajanje »prinašanje civilizacije« glede Karantanije Engels torej ni mogel kar tako odkrito uporabiti, saj beše uradno proti cerkvi in ne moraše neposredno zagovarjati križarskih vojn proti Slovenom, kamor Rim pošiljaše predvsem Franke, Franki pa Nemce. Ker je iz člankov razviden gnev Engelsa do karantanske državne tvorbe, je moč sklepati, da beše ravno dejstvo 'bivše veličine' Karantancev in Čehov vzrok za ta gnev in zdi se, da ne le Engelsa, temveč še marsikoga drugega. Tej bivši veličini Engels jasno in privoščljivo postavi nasproti sedanje stanje žalostnih ostankov in to utemelji  z dejstvom, da so Čehi razdeljeni med štiri administrativne enote, Karantanci pa kar med pet. Iz tega izpeljuje, da prav zaradi tega ne eni ne drugi sploh nismo priznani kot narod. S to njegovo razlago nam postane jasno, da je takšno stanje Čehov in Karantancev najbolj zaželjeno pri vseh, ki so nenaklonjeni naši 'veličini' –  samostojni ljudovladi, s tem pa je očitno, da temu 'žalostnemu' razkosanju naše domovine botrovaše prav avstrijska krona s svojim močnim rimskimi ter madžarskimi zavezniki, saj si vendar vzemaho glede tega vso moč odločanja. Če ne drugače, z umorom zadnjega Celjskega grofa, kneza, ki beše s svojimi rodovnimi povezavami po slovenskem Helmu, s svojimi posestmi na Kranjskem, Štajerskem in po Slavoniji, s položajem poveljnika panonske cesarske vojske, visokega člana Zmajevega reda, ki ga je predvsem zaradi slovenskega plemstva ustanovila Barbara Celjska, v tistem času celo možni bodoči cesar, prvi domače celjske dinastije.

Da imaše stari Rim zelo izdelano strategijo, kako zlomiti moč najbolj nevarnih narodov v cesarstvu, je znano in sicer beše ta strategija natančno takšna, kakršno izvajaše na ozemlju Slovenije stara Avstrija in če pogledamo rimske zemljevide, beše ta avstrijska strategija popolna kopija starorimske, saj beše ozemlje današnje Slovenije približno podobno razkosano med več administrativnih enot že v antiki. V tem okvirju nam postane bolj jasno tudi motoviljenje okoli ustanavljanja prve Jugoslavije, ko beše še vedno aktualen program Zedinjene Slovenije – skupaj s Hrvaško in Vojvodino, torej v obliki države Slovencev, Hrvatov in Srbov, pa to legitimno voljo naroda velike sile izigraho, ter dosegaho, da to ozemlje ne vključevaše niti naše naravne metropole, Trsta, niti ozemlja z našim knežjim prestolom, namesto tega pa se morahomo kot podrejen narod vključiti v srbsko kraljevino, z odrezano glavo in z iztrganim srcem. Navidez ideše sicer za združevanje še večjega slovenskega ozemlja pod enotno krono, v resnici pa beše najpomembnejša podrobnost ravno obglavljanje karantanske Zedinjene Slovenije in njena podrejena vključitev v balkansko državico, ki beše popolnoma v kleščah zahodnih prostozidarjev. Srbijo misliho zavezniki še malo prej sicer žrtvovati in jo pokloniti Nemčiji kot nadomestilo za izgubljeno zahodno fronto, hkrati pa bi bili vsi južni Sloveni spet lepo v okovih. Srbi se namreč ravno znebijaho turške okupacije, ter očitno podpiraho velikoslovensko povezovanje. Ko pa srbska vojska presenetiše zaveznike in nagoniše Bolgare na Solunski fronti, da se le-ti ustrašiho in iz nemške strani prestopiho na zavezniško, v zahodnih državah začenjaše biti alarm, saj beho tako že vsi Sloveni na isti strani vojne, razen Kranjcev. A razpad Avstrije ter prestop avstrijskih Slovenov na isto stran beše samo še vprašanje časa, zato Srbe speljaho proti Madžarom, in jih mamiho z Vojvodino, da med tem lahko odsekaho vsaj glavne točke druge slovenske države na Helmu poleg Srbije, namreč Trst in Koroško, metropolo in starodavno prestolnico na ozemlju nove države Slovencev, Hrvatov in Srbov. S tem obglaviho zahodno helmsko slovensko državo in njeno obglavljeno narodno telo ponudiho srbski kroni kot vojni plen, kakor prej Nemci obljubljaho Bolgarom Makedonijo. Podobni motivi vodiho tudi razpad druge Jugoslavije v devetdesetih letih 20. stoletja. Obširnejša analiza tega zadnjega razpada na tem mestu sicer ni mogoča, opozorim pa naj le na dejstvo, da ameriški predsednik George Bush starejši konec leta 1990 podpisaše zakon, ki prepovedaše dajanje novih kreditov Jugoslaviji kot federativni republiki, ter kredite pogojevaše s samostojnostjo republik. Seveda lahko danes rečemo, da smo lahko veseli, da se znebihomo cokle beograjskega centralnega komiteja komunistične partije, zavedati pa se moramo, da beše marsikatero politično dogajanje proti koncu in po koncu Jugoslavije 'dobrohotno prišepnjena's strani močnejših političnih 'prijateljev', saj beše, kot danes lahko vidimo, razpad Jugoslavije zelo jasno v območju močnega zanimanja določenih političnih klik. Veliko, veliko lažje je namreč obvladovati manjše deželice, kot pa večje, ki se znajo kakšnemu 'dobremu nasvetu' tudi upreti. V večjih državah, četudi beho načrtno ustvarjene in obvladovane od zunaj, je seveda treba vlagati več truda in denarja v obvladovanje javnega mnenja in zatiranje svobodne misli, kot v manjših provinčicah.

2. V člankih je razvidno Engelsovo malodane smrtno sovraštvo do narodnih izročil,  predvsem iz njegovega zaničljivega odnosa do narodnega preporoda, ki ga izenači z najhujšim nazadnjaštvom Slovenov v primerjavi z nemško, italijansko in madžarsko 'civiliziranostjo', oziroma modernostjo, v pomenu dohajanja neke (s strani elite sugerirane) mode. Prav očitno je njegovo sovraštvo do našega največjega zaklada, narodnega bogastva, ki ga imamo po drugi strani Sloveni dejansko v tako neizmernih količinah, da smo po naravi dokaj hitro popolnoma samozadostni in nas zato ni posebej težko razkosati. Pomislimo le na 38 narečij na ozemlju današne Slovenije (za primerjavo jih ima Nemčija z 80 milijoni prebivalcev le 28), z vsaj toliko narodnimi nošami in s premnogimi načini ljudske glasbe, plesov, pesništva, naravnih astronomskih praznikov, običajev, ki se nizajo že iz pradavnine, z obredi iz kamene dobe, našo navezanost na domače rastline, živali in na naravo samo, ki je identična ljubezni do domače dežele in kar nam da razumeti pojav velikega števila svobodnih dežel z imenom Slovenija v srednjem veku, ne le na območju današnje Slovenije, pač pa tudi v Dalmaciji, Makedoniji, na Ogrskem, seveda v Slavoniji itd. Kar nam spet potrdi pomen pojma Velika Slovenija kot zvezo vseh teh majhnih samostojnih Slovenij vseh časov, ljudskih domačih dežel brez tujega gospodarja, brez tuje vojske in brez tujih duhovnikov.

3. Članki nam pomagajo razumeti zgodovinsko kratkovidnost slovenskih narodov v svoji 'primitivni' samozadostnosti, ki si ne želimo drugega, kot ljubega miru in stabilne družbe, da lahko uživamo življenje na domači grudi. Hkrati pa nam razloži tudi nujo povsem drugačnega in dolgoročnega razmišljanja ekspanzivne miselnosti nekih imperijev, najsibo vojaške, ali pa tajno obveščevalne narave, preoblečene v različne ideološke kostume, vedno znova prilagojene Slovenom, temu velikemu viru sužnjev, brez katerih vsak imperij umre, kakor umre rak v telesu obolelega, ki se posti, saj potrebuje rak velike količine hrane za svoj parazitsko nasilni način življenja. Zato stari Rim po vojaškem zavzetju ogromnega kosa zemlje že kmalu vklopiše v svojo vojsko agentov v verskih preoblekah – na ta način se Rim poskuseše prilagoditi tradicionalno pobožnim Slovenom in njim sorodnim ter podobnim Keltom, saj jih ne napadaše z vojsko, temveč iz smeri, od koder ne pričakovaho sovražnikov, ampak zaveznike, namreč iz duhovnosti, z duhovniki.

4. V tem smislu beše dovoljenje papeža Leona II., naj solunska brata kar pridigata in pišeta v slovenskem jeziku, zelo prozorno taktiziranje zaradi trenutnih političnih razmerij z Bizancem, saj kasnejša politika potrjuje, da se v Rimu stalno zelo naprezaho, da bi Slovene ločili po katoliško-pravoslavni razpoki in to razpoko gojaho z vso mogočo srčnostjo in ljubeznijo.

5. Zdaj razumemo, da tudi pojav nemškega komunizma ter ameriške demokracije v tem smislu ni kaj drugega, kot prilagajanje svobodoljubnim Slovenom in Keltom v stilu trojanskega konja, saj je iz zgodovine razvidno, da ne ruski komunizem, ki je pravzaprav nemški, in ne ameriška demokracija, ki je pravzaprav le pakt med prostozidarji in angleško krono, ne bešeta drugega, kot prijetno zvončkljanje namenjeno uspavanju nič hudega slutečih bodočih sužnjev, da jih nato njihovi preprodajalci lažje priklenjaho na nevidne verige dolžnosti do države ter jih izmozgavaho do onemoglosti.

6. Po branju Engelsovih člankov vidimo, da beše on sam v svoji sovražni naperjenosti proti Slovenom že izrezani predhodnik Hitlerjeve ideologije morjenja Slovenov in dejansko že takrat začenjaše intenzivno hujskati najširše sloje Nemcev ( resnici na ljubo, v veliki meri ponemčenih Slovenov) proti vsem Slovenom, pa tudi proti Židom. Glede na veliko verjetnost Engelsove koordiniranosti z masonskimi ložami (v povezavi z jezuiti) se zdi prav mogoče, da podobnost Engelsovega nemškega socializma in Hitlerjevega nacional socializma ni slučajna, temveč da sta pravzaprav v neposredni zvezi. Tudi Hitler namreč trobezljaše o nemški kulturi, ki da 'rešuje' ostale 'nezgodovinske' narode. Topogledno se zdi Engelsova grožnja z morjenjem Slovenov na zaključku svojega članka prav grozljivo realistična, četudi morda leta 1849 delovaše kot prazna fraza: »  Na sentimentalne fraze o bratstvu, ki nam ga ponuja (Bakunin) v imenu vseh najbolj nazadnjaških narodov Evrope, odgovarjamo, da je bilo in še vedno je sovraštvo do Rusov največja revolucionarna strast Nemcev, ter da se je po revoluciji temu sovraštvu pridružilo še sovraštvo do Čehov in Hrvatov, ter da lahko le z najbolj odločno uporabo nasilja zoper te slovenske narode skupaj s Poljaki in Madžari zaščitimo revolucijo. Vemo, kje so zbrani sovražniki revolucije, namreč v Rusiji in med avstrijskiimi Sloveni  in nikakršne polikane besede in namigovanja o nejasni demokratični prihodnosti  v teh deželah nas ne bodo odvrnila od tega, da ravnamo z našimi sovražniki kot se s sovražniki ravna. In če Bakunin končno zakliče: 'Resnično, Sloven ne bo ničesar izgubil, temveč bo pridobil! Resnično, živel bo! In mi bomo živeli. Dokler se zanika en sam del naših pravic, dokler je en sam naš del odrezan od našega celotnega telesa, toliko časa se bomo borili do konca, bili bomo boj na življenje in smrt, dokler ne bomo Sloveni imeli svojega mesta na svetu, veliki, svobodni in neodvisni...' . Če revolucionarni panslavizem meni, da je to treba vzeti resno ter v svoji skrbi za izmišljeno slovensko narodnost povsem pozabi na revolucijo, potem tudi mi vemo, kaj nam je storiti. Potemtakem bo prišlo do boja 'na življenje in smrt' proti tistim Slovenom, ki bodo izdali revolucijo. Uničujoč boj in neusmiljena krutost – ne v interesu Nemčije, temveč v interesu revolucije.«

7. V tem kontekstu nam lahko razumemo, kako podobno taktiko taista imperialna miselnost uporabiše tudi proti Židom, saj ugrabiše del njihove ideologije, hkrati pa pobijaše večino tistih, ki poznavaho še stara izročila, namreč stare evropske Žide. Z ugrabljenim delom judaizma, namreč s sionizmom, ki govori o vrnitvi v Izrael in je sam na sebi zgolj en segment judaizma, soodvisen od mnogih drugih okoliščin judovskega izročila, s tem fragmentom, vzetim izven konteksta, pa potem zastrupljaho mlade Žide in nove Žide, ki brez posebnega poznavanja zapletenih izročil prihajaho v Izrael povsem nedolžni ter se pustiho mojstrom pranja možganov uročiti v vero v svojo posebno nalogo, ki jo morajo izpolniti 'samim sebi' na ljubo, s puško v roki. Da ta ideološka in politična akrobacija ni le plod moje domišljije, ampak je resnično dejstvo, potrjujejo skupine rabinov, ki preživeho holokavst in se ne pustiho zapeljati sionistom. V javnost namreč dajaho dokumente, ki pričajo o tesnem sodelovanju izraelskega židovskega kongresa in nacistične stranke, in to še leta 1942. V teh dokumentih je tudi dobesedno in jasno zapisano, da Izraelskemu 'Židovskemu' kongresu 'vsi poljski Židje skupaj ne pomenijo niti toliko , kot ena sama krava v Palestini'. Naj pa v tej kriji o tem zaključimo zgolj z navedbo dejstva, da je lastnik velikega dela Izraela gospod Rothschild in sicer tisti, ki je patrirh bančne družine v službi Rima in kateri je Metternich podelil plemiški naslov, preden je pri njih za neizmerne vsote zadolžil takratno Avstrijo. Se pravi da ima velikoslovenstvo še enega sovražnika, in to enakega, kot tudi  Židi, in sicer lažne Žide, v smislu da je njihovo izražanje za Žide povsem v nasprotju z njihovim obnašanjem. Pravi Židje so namreč podobno stara kultura kot Sloveni in njihovo bistvo je pobožnost, kot to beše tudi pri starih Slovenih, in kot pravzaprav še vedno je pri precejšnjem delu Slovenov...

Resnici na ljubo pa je treba priznati tragiko pojava Windischgraetza, Radetzkega in Jelačiča, treh slovenskih vojskovodij, ki se v precepu leta 1848 odločiho podpreti avstrijsko krono in zatreti upore v Italiji, na Madžarskem in v Pragi, podobno, kot nato revolucijo na željo avstrijske krone pomagaše zatreti ruski car, kot že omenjeno. Vsi trije podpreho avstrijsko krono, ker računaho, da bodo z zvestobo državi svojim deželicam pridobili kot nagrado večjo samostojnost v okviru cesarstva, saj beho za to samostojnost vsi pravni pogoji že dolgo dani. Beše pa to past in napaka. Napaka zato, ker je izbira med svobodo in med polovično svobodo enaka izbiri med svobodo in pokorščino, past pa zato, ker s svojimi odločitvami daho argumente v roke tistim na oblasti, da obtožijo Slovene na splošno kot izdajalce revolucije. To storiše Engels.

 

Nemčija in panslavizem,

Friedrich Engels

Najzanesljivejši viri so nam zagotovili, da je trenutni ruski car določenim dvorom poslal sporočilo, kjer je med drugim zapisano: »Tisti hip, ko se Avstrija dokončno poveže z zahodom ali stori kakršno koli odkrito sovražno dejanje proti Rusiji, se bo Aleksander II. postavil na čelo panslavističnega gibanja in svoj sedanji naslov spremenil iz carja vseh Rusov v carja vseh Slovenov.«

»Ta Aleksandrova izjava, če je resnična, je prva jasna beseda po izbruhu vojne. Je prvi korak k evropskemu značaju vojne, kar  se je sicer zakrivalo z vsemi možnimi izgovori in obtožbami, protokoli in pogodbami, sekcijami iz Vattela in citati iz Pufendorfa. Neodvisnost, celo sam obstoj Turčije je bil s tem odrinjen v ozadje.

Vprašanje odslej ni več, kdo bo vladal v Carigradu, temveč kdo bo vladal celotni Evropi. Slovenski rod, dolgo razdeljen zaradi notranjih nasprotij, potisnjen nazaj na vzhod s strani Nemcev, Turkov in Madžarov, tiho ponovno združuje svoje ude po letu 1815 s postopno rastjo panslavizma, in zdaj prvič potrjuje svojo enotnost ter razglaša rimsko keltski in germanski rasi, ki sta do sedaj gospodarili v Evropi, vojno do smrti. Panslavizem ni le gibanje za narodno samostojnost, to je gibanje, ki stremi k izničenju vsega, kar je ustvarila tisočletna zgodovina in ki ne more doseči svojega namena, ne da bi iz zemljevida izbrisala Turčijo, Madžarsko in polovico Nemčije, gibanje, ki – v kolikor bi uspelo- ne more zagotoviti svojega nadaljnega obstoja brez podreditve Evrope. Panslavizem se je zdaj razvil iz vere v politični program z 800 000 bajoneti na uslugo. Evropi pušča le eno samo možnost: podreditev  Slovenom ali dokončno uničenje središča njihove ofenzive – Rusije.

Naslednje vprašanje, na katerega moramo odgovoriti, se glasi: kako ta s strani Rusije poenoteni panslavizem  učinkuje na Avstrijo? Od 70 milijonov Slovenov, ki živijo vzhodno od čeških gozdov in koroških Alp, jih je približno petnajst milijonov podložno avstrijskemu žezlu, vključno s predstavniki skoraj vseh različic slovenskega jezika. Češka veja s šestimi milijoni pade skoraj v celoti pod avstrijsko državo. Poljska je predstavljena s tremi milijoni Galicijanov, Rusi s tremi milijoni Malorusov (Rdečih Rusov, Rutenijcev) v Galiciji in severovzhodni Madžarski – z edino rusko vejo izven Rusije. Južno slovensko vejo predstavljajo trije milijoni Slovencev (Korošcev in Hrvatov) ter Srbov, vključno z raztresenimi Bolgari. Avstrijski Sloveni torej spadajo v dve kategoriji. Eno sestavljajo ostanki narodnosti, katerih lastna zgodovina pripada preteklosti in čigar sedanji zgodovinski razvoj je vezan na druge narode, rase in jezike. Za kronanje svojega žalostnega narodnega poraza ti žalostni ostanki bivše veličine ne posedujejo niti lastne narodne organizacije znotraj Avstrije, ampak so razdeljeni med različne province. Slovenci, čeprav jih je komaj milijon in pol, so raztreseni po provincah Kranjske, Koroške, Štajerske, Hrvaške in jugozahodne Madžarske. Čehi, čeprav najbolj številčna skupina Slovenov v Avstriji, so delno naseljeni na Češkem, delno na Moravskem in delno na severozahodu Madžarske. Zato ti narodi, čeprav živeči izključno na ozemlju Avstrije, sploh niso priznani kot samostojni narodi. Smatrani so za priveske nemškega ali madžarskega naroda in dejansko tudi niso nič več od tega. Druga skupina avstrijskih Slovenov sestoji iz fragmentov različnih plemen, ki so se v teku zgodovne ločila od glavnine naroda in njihovo narodno središče torej leži izven Avstrije. Avstrijski Poljaki torej naravno gravitirajo proti ruski Poljski, Rutenijci proti maloruskim provincam združenim z Rusijo in Srbi s turško Srbijo. Ni treba posebej poudarjati, da ti fragmenti,  odtrgani od svojih matic, težijo k svojim naravnim središčem in ta tendenca postane toliko bolj očitna, kolikor bolj napreduje civlizacija in se s tem širi potreba po narodno zgodovinski aktivnosti. V obeh primerih so avstrijski Sloveni zgolj 'disjecta membra', ki stremijo k ponovni združitvi, najsibo med seboj ali z glavnino svojih narodov. To je razlog, da panslavizem ni ruski izum, temveč avstrijski. Da bi dosegli združitev vsake posamične narodnosti različnih slovenskih plemen v Avstriji, so začeli delovati v smeri povezovanja vseh slovenskih plemen v Evropi. Rusija, sama zase močna, Poljska, ki se zaveda svoje krhkosti in je odkrito sovražna do slovenske Rusije – očitno nobena izmed njiju ni zmogla izumiti panslavizma. Srbi in Bolgari v Turčiji, po drugi strani, so bili preveč barbarski za takšne ideje. Bolgari so se tiho podredili Turkom, Srbi pa so imeli dovolj opravka z lastno samostojnostjo.

Prva oblika panslavizma je bila čisto književniška. Dobrovsky, Čeh, ustanovitelj znanstvene filologije slovenskih narečij, ter Kollar, slovaški pesnik iz madžarskih Karpatov, sta bila njegova izumitelja. Dobrovskega je motiviral njegov entuziazem znanstvenega raziskovalca, pri Kollarju so kmalu začele prevladovati politične ideje. A panslavizem je svoje zadoščenje še vedno nahajal v elegijah; blišč preteklosti, poniževanja, nesreče in sedanja tuja zatiranja so bile glavne teme njegovega pesništva. »Torej, o Bog, ni človeka, ki bi dal Slovenom že na Zemlji pravico«? Sanje o vseslovenskem cesarstvu, ki bi narekoval Evropi zakone pa se še niso slutile. A obdobje tožb je kmalu minilo in z njim klic zgolj k »pravici za Slovene«. Zgodovinske raziskave, ki so zajemale politični, književni in jezikovni razvoj slovenskega rodu, so v Avstriji izjemno napredovale. Šafarik, Kopitar in Miklošič kot jezikoslovci, ter Palacky kot zgodovinar so se postavlli na čelo, sledile so jim trume drugih z manj znanstvenega daru, ali tudi povsem brez njega, kot so HHHHHHHHHHHanka, Gaj itd. Slavna obdobja češke in srbske zgodovine so bila prikazana v bleščečih barvah v nasprotju s pohojenim in zlomljenim duhom sedanjosti teh narodov; in kot sta bili politika in teologija v preostanku Nemčije podvrženi kritiki pod plaščem filozofije, tako so v Avstriji, pred očmi samega Metternicha, panslavisti uporabili jezikoslovje za pridiganje o slovenski enotnosti  in ustanavljanje politične stranke, katere nezmotljivi cilj je bil spremeniti narodna razmerja v Avstriji ter jo spremeniti v veliko slovensko cesarstvo.

Jezikovna zmeda, ki vlada vzhodno od Češke in Koroške vse do Črnega morja, je resnično osupljiva. Proces denacionalizacije med Sloveni, ki mejijo na Nemčijo, počasno, a vztrajno napredovanje Nemcev, invazija Madžarov, ki so ločili severne in južne Slovene s sedmimi milijoni ljudmi finske rase, turška nevarnost, Tatari in Vlahi med slovenskimi plemeni, vse to je povzročilo jezikovni Babilon. Jezik se razlikuje od vasi do vasi, skorajda od kmetije do kmetije. Češka sama ima med petimi milijoni prebivalcev dva milijona Nemcev med tremi milijoni Slovenov in je povrhu vsega še obkrožena s treh strani od Nemcev. Podobno je z avstrijskmi slovenskimi plemeni. Povrnitev vsega izvorno slovenskega ozemlja Slovenom, transformacija Avstrije razen Tirolske in Lombardije v slovensko cesarstvo, kar je bil cilj panslavistov, ki je rezultiral v razglasitvi zgodovinskega razvoja zadnjih tisoč let za ničnega in neveljavnega, bi odrezal tretjino Nemčije in vso Madžarsko ter spremenil Dunaj in Budimpešto v slovenski mesti – postopek, s katerim bi Nemci in Madžari v posesti teh okrajev komajda soglašali. Poleg tega so razlike med slovenskimi narečji tako velike, da so razen nekaj izjem, medsebojno nerazumljiva. To je bilo zabavno videti na slovenskem kongresu v Pragi leta 1848, kjer so po nekaj jalovih poskusih da bi našli jezik, razumljiv vsem udeležencem, končno morali govoriti v jeziku, ki ga je večina njih najbolj sovražila – v Nemščini.

Tako vidimo, da je avstrijskemu panslavizmu manjkal najbolj bistven del uspeha: množičnosti in enotnosti. Množičnosti, ker je bila vseslovenska stranka omejena na izobraženi sloj in ni imela nobenega vpliva na ljudstvo, ter zato ni imela moči da bi se upirala hkrati avstrijski vladi ter istočasno še nemški in madžarski narodnosti, kateri je izzivala. Enotnosti, ker je bilo načelo enotnosti zgolj vzor, ki je padel na prvi preizkušnji zaradi jezikovne raznolikosti. Dokler je bil panslavizem povsem avstrijsko gibanje, ni predstavljal velike nevarnosti, a središče množičnosti in enotnosti, katerega je potrebovalo, se je kmalu našlo.

Narodno gibanje turških Srbov na začetku stoletja je kmalu opozorilo rusko vlado na dejstvo, da je v Turčiji okoli sedem milijonov Slovenov, katerih jezik je bolj podoben ruskemu kot katerega koli drugega slovenskega narečja, katerih vera in sveti jezik – staro cerkvena Slovenščina je popolnoma ista kot tista Rusov. Med temi Srbi in Bolgari je Rusija najprej začela s panslavistično agitacijo, kateri je pomagala njena vloga glave in zaščitnice grške cerkve. Ko je panslavistično gibanje dobilo v Avstriji nekaj zagona, je Rusija kmalu razširila delovanje svojih služb na področje svojih zaveznikov. Kjer se je srečala z rimokatoliškimi Sloveni, so zanemarili verski pogled na vprašanje in so Rusijo prikazali preprosto kot središče in težišče slovenskega rodu, kot jedro, okoli katerega bi se naj kristalizirali prenovljeni Sloveni, kot močno in združeno ljudstvo, kateremu je usojeno uresničiti veliko slovensko cesarstvo od Labe do Kitajske, od Jadrana do Severnega morja. Tu so torej našli enotnost in množičnost, ki jim je manjkala! Panslavizem je takoj padel v past. Razglasil si je lastno sodbo. Da bi ponovno ustoličili izmišljene narodnosti, so panslavisti razglasili svojo pripravljenost žrtvovati 800 let dejanskega sodelovanja v civilizaciji v zameno za rusko mongolski barbarizem. Ali ni bil to naraven rezultat gibanja, ki se je začelo kot odločna reakcija proti usmeritvi evropske civilizacije in je hotelo preobrniti svetovno zgodovino?

Metternich je v najboljših letih svoje oblasti prepoznal nevarnost in spregledal ruske spletke. Zatrl je gibanje z vsemi sredstvi, ki jih je imel na razpolago. Kar je moč opisati z eno samo besedo: represija. Edino primerno sredstvo, svoboden razvoj nemškega in madžarskega duha, ki bi bil več kot zadosten, da bi prestrašil slovenski svet, ni imel prostora v sistemu njegove malenkostne politike. Posledično je po Metternichovem padcu leta 1848 slovensko gibanje izbruhnilo močneje in zajelo širše kroge prebivalstva, kot kdajkoli prej. A na tej točki se je takoj jasno pokazal njihov popolnoma nazadnjaški značaj. Medtem, ko sta nemško in madžarsko gibanje v Avstriji bila odločno napredna, so bili Sloveni tisti, ki so rešili stari sistem pred propadom in omogočili Radetzkemu, da je vkorakal na Mincio ter Windisschgraetzu, da je pokoril Dunaj. Da bi dokončala odvisnost Avstrije od slovenskega rodu, je velika slovenska rezerva, ruska armada, morala vkorakati na Madžarsko leta 1849 in ji tam narekovati mir.

A če je bila naveza panslavistov na Rusijo obsodba samih sebe, je tudi Avstrija podobna priznala svojo odvisnost, dejansko celo s prošnjo za to slovensko pomoč proti edinim trem narodom med svojo posestjo , ki so in še kažejo zgodovinsko vitalnost: Nemcev, Italijanov in Madžarov. Po letu 1848 je ta dolg panslavizmu stalno težil Avstrijo in zavest o temu je bila glavno vodilo avstrijske politike

Prva stvar, ki jo je Avstrija naredila, je bila uperjena proti Slovenom na lastnem ozemlju in to je bilo mogoče le s politiko, ki je bila vsaj delno napredna. Privilegijem provinc je prenehala veljavnost in centralna administracija je zamenjala federativno. Namesto različnih narodnosti se je priznala ena sama, umetna, avstrijska. Čeprav so bile te inovacije delno usmerjene tudi proti nemškemu, italijanskemu in madžarskemu elementu, je njihova največja teža padla na manj strnjena slovenska plemena in s tem dala nemškemu elementu v določeni meri ugodnejši položaj. Če bi bila odvisnost od Slovenov znotraj Avstrije odstranjena, bi še vedno ostala odvisnost od Rusije, ter nujnost,  to neposredno in ponižujočo odvisnost, vsaj začasno in deloma presekati. To je bil pravi razlog avstrijske protiruske politike glede vzhodnega vprašanja, politika, ki je bila kljub cincanju vsaj javno razglašena. Po drugi strani pa panslavizem ni izginil; globoko je užaljen, tiho goji zamero in od madžarske intervencije naprej vidi v ruskem carju svojega mesijo. Naš namen tukaj ni razglabljati, ali Avstrija – vkolikor bi Rusija javno nastopila kot glava panslavizma – lahko odgovori s koncesijami glede Madžarske in Poljske, ne da bi ogrozila svoj lastni obstoj . Toliko je gotovo: Rusija ni več sama, panslovanska zarota grozi z ustanovitvijo cesarstva na ruševinah Evrope. Združitev vseh Slovenov , zaradi nevprašljive moči, katero poseduje in še lahko pridobi, bo kmalu prisilila nasprotno stran, da se popolnoma preoblikuje. V tem kontekstu Poljakov nismo omenjali –izmed katerih je večina panslavizmu izrazito nenaklonjena – niti ne domnevno demokratičnega in socialističnega panslavizma, ki se razlikuje od običajnega, iskrenega ruskega panslavizma zgolj v frazeologiji in hinavščini. Niti nismo razglabljali o nemški špekulaciji, ki je od vzvišene nevednosti potonila do vloge organa ruske zarote. S temi in drugimi vprašanji panslavizma se bomo nadrobno ukvarjali kasneje.

17. april 1855, Neue Oder Zeitung, št.  185 in 189

 

 Ponovna vzpostavitev reda – Parlament in zbornica

24. april  1852

Prve mesece leta 1849 sta avstrijska in pruska vlada izkoristili za jačanje prednosti, ki sta jih dosegli oktobra in novembra 1848. Avstrijski zbor je vse od zavzetja Dunaja zgolj životaril v malem moravskem podeželskem mestecu u imenom Kremsir. Tu so bili slovenski odposlanci, ki so s svojimi deželami v glavnem delovali kot orodje za dviganje avstrijske vlade iz svoje prostracije, enkratno kaznovani za svojo izdajo evropske revolucije. Kakor hitro si je vlada opomogla, je ravnala z zborom in njegovo slovensko večino skrajno prezirljivo, ko pa so prvi uspehi cesarske vojske obljubljali hiter zaključek madžarske vojne, so 4. marca razrešili zbor in poslance razgnali z vojaško silo. Takrat so Sloveni končno uvideli, da so bili ogoljufani in so kričali: »Pojdimo v Frankfurt in tam nadaljujmo z našo opozijo, če ne moremo tega delati tukaj«! A takrat je bilo že prepozno in samo dejstvo, da niso imeli druge izbire, kot ostati tiho ali se pridružiti Frankfurtskemu zboru, je zadostovalo za dokaz njihove popolne nespomaganosti.

Tako so bili za zdaj in najverjetneje za vedno, končani poskusi Slovenov Nemčije za povrnitev neodvisnega narodnega obstoja. Raztreseni ostanki številnih narodov, katerih narodnost in politična vitalnost sta ugasnili že v davni preteklost in ki so kot posledica tega bili prisiljeni skoraj tisoč let slediti mogočnejšim narodom, svojim zavojevalcem, podobno kot Valežani v Angliji, Baski v Španiji in Bretonci v Franciji, v mlajši zgodovini pa španski in francoski Kreoli v tistih delih Severne Amerike, ki jo okupira anglo-ameriška rasa – te umirajoče narodnosti, Čehi, Korošci, Dalmatinci itd, so se skušale okoristiti s svetovno zmedo leta 1848, da bi obnovile svoj politični status quo iz leta 800 našega štetja. Tisočletna zgodovina bi jim morala pokazati, da je takšno nazadovanje nemogoče; da vkolikor je bilo vse ozemlje vzhodno od reke Labe in Sale nekoč zasedeno s Sloveni, to dejstvo zgolj dokazuje smer poteka zgodovine, hkrati pa tudi telesno in umsko moč nemškega naroda, da podvrže, vsrka in asimilira svoje starodavne vzhodne sosede; da je ta nagnjenost do vsrkavanja s strani Nemcev že od nekdaj eno najmogočnejših sredstev širjenja zahodne civilizacije na vzhodu celine; ki se lahko konča le takrat, ko bo proces germanizacije dosegel svojo mejo s srečanjem z velikimi, enotnimi, nezlomljenimi narodi, sposobnimi za neodvisno življenje, kot so to Madžari, do neke mere pa tudi Poljaki: in da je bila zato naravna in neizogibna usoda teh umirajočih narodov, dovoliti proces razpadanja in vsrkavanja s strani močnejših sosedov, za dosego lastne popolnosti. Seveda to niso zelo laskajoče napovedi za narodne ambicije panslavističnih sanjačev, ki so uspeli zagitirati del čeških in južnoslovenskih prebivalcev; ampak ali lahko pričakujejo, da bo zgodovina šla nazaj za tisoč let zgolj zato, da bi zadovoljila nekaj požrešnih ljudi, ki so na vsakem delu ozemlja, ki ga naseljujejo, pomešani in obkoljeni z Nemci, ki so že skoraj od pradavnine dalje uporabljali za vse namene civilizacije zgolj nemški jezik, in katerim tudi manjkajo osnovni pogoji narodnega obstoja, številčnost in povezanost ozemlja? Tako je panslavistično gibanje, ki je bilo po vseh nemških in madžarskih slovenskih ozemljih plašč za restavracijo neodvisnosti vseh teh neštevilnih bednih narodov, povsod trčilo s evropskimi revolucionarnimi gibanji, Sloveni pa, ki so se delali, da se borijo za svobodo, so se brez izjeme (razen demokratičnega dela Poljske) znašli na strani despotizma in reakcije. Tako je bilo v Nemčiji, tako na Madžarskem, tako je bilo celo tu in tam v Turčiji. Kot izdajalci ljudskih ciljev, podporniki in glavni stebri avstrijske vladajoče združbe, so se postavili v vlogo razbojnikov v očeh vseh revolucionarnih narodov. In četudi nikjer množice ljudi niso sodelovale v teh bednih jamranjih o narodnosti panslavističnih voditeljev, prav zaradi njihove prevelike nevednosti, se ne bo nikoli pozabilo, da so v Pragi, polnemškem mestu, krdela slovenskih skrajnežev kriče ponavljale: »Raje pruski škorenj kot nemška svoboda!« Po njihovem prvem izparelem trudu leta 1848 in po lekciji, ki jim jo je dala avstrijska vlada, ni verjetno, da bo ob kasnejših priložnostih še kdaj prišlo do kakšnega ponovnega poskusa. Če pa bi vendarle še enkrat poskusili s podobnimi izgovori združevati se v kontrarevolucionarno silo, je dolžnost Nemčije jasna. Nobena dežela v stanju revolucije in vpletena v vojne, ne more tolerirati Vendejcev v svojem lastnem srcu.

Kar se tiče ustave, ki jo je razglasil cesar hkrati z razpustitvijo zbora, je ni potrebno posebej omenjati, saj nikoli ni imela praktičnega obstoja in je zdaj že v celoti odpravljena. Absolutizem je bil v Avstriji od 4. marca 1849 naprej ponovno vzpostavljen na vseh področjih.

V Prusiji se je februarja sestala zbornica zaradi ratifikacije in revizije nove ustave. Šest tednov so sestankovali, z dovolj ponižnim in krotkim obnašanjem do vlade, a ne še popolnoma pripravljeni iti do konca, kakor si je to želel kralj s svojimi ministri. Zato so bili odslovljeni takoj, ko se je pokazala priložnost.

Tako sta se obe, Avstrija in Prusija trenutno iznebili okovov parlamentarne kontrole. Vladi sta zdaj koncentrirali vso moč v samih sebi in jo lahko uveljavljata, kjer bi jo ravno potrebovali, Avstrija proti Madžarski in Italiji, Prusija proti Nemčiji. Saj tudi Prusija se je oboroževala za vojni pohod, s katerim bi naj ponovno vzpostavila 'red' v manjših državah.

Potem, ko je torej v obeh središčih gibanja v Nemčiji, na Dunaju in v Berlinu, kontrarevolucija ponovno vzela krmilo v svoje roke, so ostale le še manjše države, kjer boj še ni odločen, čeprav se tehtnica tudi tam vedno bolj nagiba proti revoluciji. Te manjše države so, kot že omenjeno, našle skupno težišče v frankfurtskem narodnem zboru. Ta narodni zbor pa je bil, navkljub že davno oznanjenemu rakcionarnemu značaju, zaradi česar je proti njemu celo ljudstvo v samem Frankfurtu dvignilo orožje, po svojem izvoru vendarle bolj ali manj revolucionarnega značaja. Januarja je zavzel neobičajno revolucionarno stališče. Njegova pristojnost ni bila nikoli omejena in končno se je pripravil do odločitve – ki sicer s strani večjih držav ni bila nikoli priznana – da podkrepi svoje odločbe z močjo zakona. Pod temi pogoji , pa tudi zato, ker je ustavno monarhistična stranka zaradi ponovnega pojačanja absolutizma dojela svojo vlogo kot popolnoma spremenjeno, nas ne čudi, da je liberalno monarhistična buržuazija skoraj po vsej Nemčiji svoje zadnje upanje stavila na večino tega zbora, kot se je tudi malomeščanstvo, jedro demokratske stranke, v svoji naraščajoči stiski zbralo okoli tiste manjšine taistega telesa, ki je v resnici predstavljala zadnjo zaključeno parlamentarno falango demokracije. Po drugi strani pa so velike vlade, še posebno pruska, vedno bolj prepoznavale nezdružljivost takšne nepravilnega, iz volitev izhajajočega telesa s ponovno uveljavljenim monarhističnim sistemom v Nemčiji, in če niso nemudoma izsilili njegove razpustitve, je to bilo le zato, ker čas za to še ni prišel in ker ga je Prusija pred tem želela izkoristiti še za lastne častihlepne načrte.

Medtem se je tega žalostnega zbora lotevala vedno večja zmeda. Njegovi poslance in komisarje so tako na Dunaju, kot v Berlinu, obravnavali z največjim prezirom, enega njegovih članov so na Dunaju kljub njegovi parlamentarni imuniteti usmrtili kot navadnega upornika. Njihovih razglasov ni upošteval nihče; če so jih večje države sploh vzele na znanje, je bilo to zgolj v obliki protestnih not, ki so zboru zanikali pravico sprejemati zakone in odločitve, ki bi naj zavezovala njihove vlade. Predstavni organ zbora, centralni izvršni urad, je bil vpleten v diplomatske odnose skoraj z vsemi nemškimi zbornicami, in kljub vsemu njihovemu trudu, nista niti zbor, niti centralna vlada zmogla pripraviti Avstrije in Prusije do tega, da bi izjasnili svoje poglede, načrte in zahteve. Zbor je končno začel ugotavljati, da je dopustil, da mu je vsa moč spolzela iz rok, da je bil na milost in nemilost predan Avstriji in Prusiji in da bi v primeru, da bi sploh hotel narediti zvezno ustavo Nemčije, moral s tem z vso iskrenostjo takoj začeti. In mnogi cincajoči člani so zdaj jasno spoznali, da jih vlada v samem temelju vleče za nos. A kaj bi lahko v svoj nemoči zdaj naredili? Edini korak, ki bi jih lahko še rešil, bi bil hiter prestop na stran ljudstva, čeravno je tudi uspeh tega koraka postal dvomljiv; in kje so ob vsem tem v tistem kupu nespomaganih, neodločenih, kratkovidnih, napihnjenih bitij bili tisti, ko jih je večni hrup protislovnih čenč in diplomatskih not popolnoma oglušil in so svojo edino tolažbo in oporo iskali v stalno ponavljajočih se zagotovilih, da so oni sami najboljši, največji in najmodrejši možje dežele, ki lahko edini še rešijo Nemčijo; - kje so bili, sprašujemo, med temi bednimi pojavami, iz katerih je eno samo leto parlamentarnega življenja naredilo popolne bebce, kje so bili možje, sposobni hitrih in močnih odločitev, da učinkovitih in načelnih dejanj niti ne omenjamo?

Končno je avstrijska vlada odvrgla svojo masko.  V njeni ustavi iz 4. marca je Avstrijo razglasila za nedeljivo monarhijo s skupnim denarnim in carinskim sistemom ter skupno vojsko, da bi tako odstranila vse ločitvene pregrade med nemškimi in nenemškimi deželami. Ta razglas je bil v grobem nasprotju z resolucijami in členi prihodnje ustave, katero je frankfurtski zbor že sprejel. To je bila rokavica, ki jo je zboru  vrgla Avstrija in ubogemu zboru ni preostalo drugega, kot da jo sprejme. To je Avstrija storila bahavo, kar si je z zavestjo o svoji moči in o popolni nepomembnosti zbora mirno lahko privoščila. In to predstavništvo nemškega ljudstva, kot se je ta ljubki zbor sam imenoval, se Avstriji za to dejanje ni znal maščevati bolje, kot da se je z zvezanimi rokami in nogami vrgel pruski vladi pred noge. Kolikor se to sliši neverjetno, je zbor upognil kolena pred taistimi ministri, katere je prej sam označil za protiustavne in protiljudske in katerih razpust je prej neuspešno zahteval. Posameznosti teh sramotnih pogajanj in tragikomičnih dogodkov, ki so jim sledili, bodo predmet naslednjega pisma.

London, april 1852

#Kolumne #Bogdan-kristofer-mesko