»[Dokopati se moramo] do razumevanja, kako fotografija konstruira imaginarni svet in ga predstavi kot realnega« (Sekula v Evans in Hall 1999).

Pojem eksotičnega je neločljivo povezan z idejo turizma, tj. z odkrivanjem oziroma raziskovanjem neukročenega, avtentičnega in izrazito drugačnega drugega.

Eksotičnega ne iščemo v centralni Evropi ali Združenih državah Amerike, temveč v svetu, ki nam je od nekdaj predstavljal nekaj misteriozno drugačnega – v svetu, ki nam (Zahodnjakom) je geografsko čim bolj odročen in za katerega smo prepričani, da je nekaj popolno drugačnega od nas; nekaj, kjer naj bi se nahajala naša preteklost, nekaj, kar še ni tako modernizirano, kot smo mi. Da je ta ideja eksotičnega vzajemno soodvisna od turističnih praks, se na prvi pogled morebiti zdi zgrešeno. Eksotično naj bi navsezadnje obstajalo ločeno od nas; obstajalo naj bi samo zase, tako kot, na primer, obstaja narava. Naloga nas turistov je le, da eksotično zajamemo z našimi fotoaparati in ta navidez preprost in nedolžen pojem (dejansko pa izrazito kompleksen, družbeno proizveden in političen) demonstriramo drugim v vsej svoji objektivni resničnosti. Vendarle pa predlagam, da je ideja eksotičnega družbeni konstrukt Zahoda, ki služi vsaj dvema namenoma: (a) s pomočjo eksotičnega kot tistega, kar je tuje, primitivno in popolnoma drugačno, pa vseeno lepo in občudovanja vredno (»noble savagery«, kot pravi White (2007)), oblikujemo turistične prakse in jih vzdržujemo. S tem ko (b) vzpostavimo distinkcijo vsakdanje – eksotično (ki je vse preveč podobna nevarni distinkciji okcident – orient, o kateri govori Said (1996)), svet razdelimo na normalen, racionalen in civiliziran del ter njegovo nerazumljivo, a divje lepo nasprotje, ljudi pa na »nas« in »njih.«
Ker sta obstoj in perpetuacija eksotičnega odvisna od njegove brezčasnosti in stalnega ponavljanja, je fotografija oziroma fotografiranje centralna njegovi proizvodnji. Fotografiranje tujih kultur pa je dandanes že skorajda popolnoma v domeni turizma (vsaj kar se tiče laične populacije), kar nazorno predstavlja že omenjeno vzajemno soodvisnost eksotičnega in turizma. Prvo je namreč ključnega pomena za drugo, saj s svojimi idejami neodkrito-lepega deluje kot olje na ogenj fantazijskim sanjam potrošnikov turizma, drugo pa je esencialno za ponovno potrditev, perpetuiranje, re-kreacijo prvega. Z drugimi besedami, abstraktne podobe eksotičnega so glavno orodje prodajalcev turizma, turizem oziroma turistična fotografija pa vselej ponovno vzpostavlja ideje eksotičnega in jih pomaga razširjati naprej. Ali, z besedami Osborna (v Urry 2002) in Urryja (2002): »Fotografija je bila odločilnega pomena za razvoj turizma; ne gre za dva različna procesa, saj oba izvirata iz drug drugega in se vzajemno poudarjata [razvijata].«
Eksotično je eden najboljših primerov sodobnih simulakrov, kakor jih razume Baudrillard (1994). Ko govori o znakih, oriše štiri faze spreminjanja razmerja med označevalcem in označencem oziroma znakom in realnostjo na sploh. Pri prvi fazi znak dejansko odseva realnost, gre torej za, kot pravi Baudrillard, »resnicoljubno podobo/kopijo« (ibid.). Pri drugi fazi gre za »prevračanje realnosti« (ibid.), znak ne odseva realnosti, vendar je z njo vseeno v stiku; realnost še obstaja. V tretji fazi gre za prikrivanje odsotnosti realnosti, torej realnosti ni več, znaki pa to stanje prikrivajo. Na videz se kažejo, kot da odsevajo realnost, vendar dejansko nimajo nobene povezave s stvarjo/koščkom realnosti, ki naj bi jo prikazovali, reprezentirali. V zadnji, četrti fazi, ostaja samo še simulacija – realnosti ni več, znaki (simulakri) nimajo več nobene povezave z realnostjo in zgolj še reprezentirajo druge znake. Eksotično torej ni kopija realnosti, temveč postane realno samo po sebi; je hiperrealno. Salsa, kot bomo videli v nadaljevanju, je takoj za podobo Chejea Guevare, Fidela Castra, kubanskih cigar in retro ameriških avtomobilov verjetno glavni stereotipni označevalec Kube oziroma turistične izkušnje te dežele; naslov enega potovalnega paketa agencije Kompas je kar »Kuba v ritmu salse« (Kompas 2011). Izkušnjo tega eksotičnega plesa agencije seveda ponujajo svojim turistom, vendar ker je učenje prezahtevno in dolgotrajno, so Kubanci in Kubanke izumili nekoliko prirejeno obliko salse »el tembleque,« ki jo izvajajo samo pred turisti (in za njih). »Pri svojem terenskem delu sem opazila, da so Kubanke in Kubanci na takšen način plesali predvsem, ko so bili prisotni turisti […] Še več, ko so ples izvajali v kubanskem okolju, je bil pomen opazno neseksualiziran.« (Roland 2010). Gre torej za prakso, ki se v lokalnem kubanskem kontekstu ne pojavlja pogosto in ki ima popolnoma drugačen pomen, ko ni odigrana za turiste. Ti torej ne doživljajo prave, čiste, avtentične kubanske izkušnje, kot jim je bilo obljubljeno s strani turistične agencije, temveč konzumirajo hiperrealnost. Gre za čisto konzumpcijo podob, simbolov pri čemer turistu sploh ni pomembno, da te podobe dejansko niso realne, da ne reprezentirajo realnosti.
Enako se dogaja s turistično fotografijo. »Simulacija je različna od fikcije ali laži v tem, da ne le predstavlja … imaginarno kot realno [kar dela tudi laž, op. p.], temveč obenem spodjeda kakršno koli primerjavo z realnim, tako da absorbira realno sama vase« (Poster 1988, 6). Realnost se je izgubila skozi fotografijo, ker se fotografije (podobe) same nanašajo na druge podobe in ne na realnost kot tako. V nadaljevanju bosta sledila primera fotografij, ki ne reprezentirata nedolžne realnosti same po sebi, temveč reprezentirata že obstoječe stereotipne podobe in skozi to prakso odpravljata realnost, saj konstruirata novo, simulirano realnost. Prav zares, »[fotografija] ukroti objekt pogleda, kar se najbolj očitno kaže na primeru eksotičnih kultur« (Urry 2002). Tudi MacCannell (1992, 188) poda zelo pomenljiv opis, kako izrazito barvite, žive, visokoresolucijske fotografije vedno bolj prikrivajo običajno, vsakdanjo (v smislu neposebno, preprosto, nezanimivo) realnost s tem, da v naših glavah ustvarjajo podobe »pretirano realnega«. Tisto, kar je zanimivo, eksotično, nenavadno (in kakopak povsem realno) se nam kaže prek prav bizarno prelepih fotografij v National Geographicu. Realno oziroma naravno postaja tisto, kar vidimo na fotografijah oziroma skozi podobe, te pa so vedno v določeni diskontinuiteti z realnim. Še več, objavljanje fotografij eksotičnega prikriva pravo realnost ne le s tem, ko prikazuje »pretirano realno« (hiperrealno) in ko le-to nadomešča dejansko realno, temveč tudi s tem, da ne prikazuje vsega ostalega, neeksotičnega (prikazovanje nečesa je, če je izključujoče, vedno tudi ne-prikazovanje nečesa drugega). S tem, da ne prikazuje realnega, namreč prikriva, da to sploh še obstaja. Ali kot bi rekel Foucault: nič, kar ima pomen, ne obstaja zunaj diskurza — vsaj nič, kar je za nas relevantno. Vendar pa niti Foucaulta niti Baudrillarda ne smemo razumeti narobe – to, o čemer govorimo sedaj, tj. da realnosti ni več oziroma da nič, kar ima za nas pomen, ne obstaja zunaj diskurza, ne pomeni, da dejansko ni več materialne realnosti okoli nas (kar kritiki pogosto očitajo Baudrillardu) oziroma da čisto ničesar ni zunaj diskurza¹. Vendarle pa pomeni, da čudovite fotografije eksotičnega, ki domala dominirajo svetu turizma, iz naših misli izrivajo zavedanje, da (1.) Egipt, Indija in Kuba niso zgolj numinozne piramide, neopisljiva lepota Taj Mahala in temperamentna salsa ter da (2.) je eksotično nekaj, kar smo ustvarili sami in kar v naravi, samo po sebi ne obstaja, ter da vedno poenostavlja in stereotipizira. Dodati je morebiti treba še (3.) dejstvo, da prevladovanje eksotičnega v fotografiji oziroma skoraj monopolen obstoj fotografij eksotičnega (vsaj v turizmu/turističnih brošurah) prikriva obstoj trpljenja, nevarnosti, smrti, grdega ipd. v teh eksotičnih destinacijah, ki jih reprezentirajo fotografije. Tisto, kar je prikazano na fotografiji (kot je že bilo rečeno), je ravno tako pomembno kot tisto, kar ni prikazano².
Na tem mestu bi nemara lahko ugovarjali, da fotografija pač ni tako mogočno sredstvo legitimacije obstoječih struktur moči in dominantnih diskurzov oziroma da (turistične) fotografije nihče ne jemlje povsem dobesedno resno in da se vsakdo zaveda njenih omejitev in ideoloških (ponavadi celo hegemonih) imanentnosti. Pa vendar, kot bomo na primerih ugotovili v nadaljevanju, »[moč] fotografije izvira iz njene zmožnosti, da se kaže kot miniaturizacija realnega, ne da bi obenem razkrila svojo konstruirano naravo ali ideološko vsebino« (Urry 2002); »Producirane podobe se ne kažejo kot izjave o svetu [realnosti], temveč kot delčki tega sveta, kot miniaturne rezine realnosti. Zdi se, da kamera ne laže.« (ibid.). Fotografija s pomočjo »narativne strukture, […] napisov, […] barve, kompozicije, zornega kota« (Lutz in Collins 1993) in selektivnega prikazovanja (ter ne-prikazovanja) »označuje družbene vrednote in izkustva svojega občinstva« (ibid.).

Slika 1 in 2 sta fotografiji, objavljeni v brošuri turistične agencije Kompas, ki delujeta kot predstavitvi dveh tematskih razdelkov v brošuri. Prva predstavlja »temperamentno Latinsko Ameriko« (Kompas 2011) in je simbolični uvod v kategorijo potovanj v Južno Ameriko, prikazuje pa razsvetljeno južnoameriško mesto v nočnem času. Druga fotografija uvaja razdelek potovanj v »mogočni Severno Ameriko in Kanado,« kot piše na fotografiji, (čeprav je tudi Kanada sama del Severne Amerike) in prikazuje tehnološki in arhitekturni dosežek ZDA – most Golden Gate Bridge. Razlika med konotacijami obeh slik je očitna in osupljiva. Če prva fotografija reprezentira stereotip (in je zato simulaker, ne zgolj reprezentacija realnosti) južnoameriških mest kot temperamentnih (dobesedno, z napisom) in polnih življenja (vrvežavost se ne konča niti ponoči; takrat se atraktivna razsvetljava, kot vidimo na sliki, šele prižge in zabave začno), druga deluje na popolnoma enak način, pa vendar je diametralno drugačna prvi. Druga fotografija namreč prav tako reprezentira stereotip ZDA (oziroma kar cele Severne Amerike, kot pravijo pri Kompasu), tj. mogočna (in za razliko od Južne Amerike resna, ne zabavljiva, ter spoštljivo obširna) Severna sila, ki svetu ponosno kaže svoje dosežke (arhitekturne – Golden Gate Bridge in tehnološke – ameriški Zahod je namreč »zlati,« kot piše na fotografiji³). Kot že povedano na začetku, eksotičnega ne iščemo v centralni Evropi ali Združenih državah Amerike, temveč prej v »temperamentni« Latinski Ameriki, kjer (kot pričajo napisi na sliki 1) je Kuba »v ritmu salse«, kjer Mehiko odkrivamo skozi mite oziroma »zgodbe«, kjer je Peru »skrivnostni«, po Čilu in Argentini pa izvajamo »avanturo«.⁴ V Severni Ameriki Florida ni eksotična, temveč zgolj »sončna,« ostale severnoameriške destinacije pa stojijo same zase, saj jih ne obdajajo pridevniki.
Slika 3 denotira umazano ulico na Kubi (najverjetneje v Havani), moškega s kolesom, star avto in neometane stene hiš. Agencija Intrepid Travel nam, kot je razvidno s fotografije, ponuja »prave, resnične izkušnje« in tudi njihov potovalni program na Kubo je naslovljen »Izkusite PRAVO (sic) Kubo z Intrepid Travel«. Fotografija nam torej prikazuje »resnično izkušnjo« Kube in z opisanimi denotativnimi elementi konotira, da je Kuba nerazvita, revna, nemodernizirana in umazana dežela, ki pa je zaradi nekaterih drugih lastnosti (in nemara tudi teh) za nas tako eksotična. Ne prikazuje pa, na primer, dejstva, da je bila življenjska doba v Kubi (sodeč po poročilu Združenih narodov) še do pred kratkim višja od življenjske dobe v ZDA in vseh ostalih držav v tako Južni kot Severni Ameriki, razen Kanade in Čila. Danes je po ocenah tik za Ameriko – z manj kot letom dni zaostanka – in nad, na primer, Slovenijo (CIA 2012a). Prav tako ne prikazuje dejstva, da je zdravstveni sistem v Kubi tako zelo razvit, da se tja hodijo zdravit celo pacienti iz Evrope in Severne Amerike (Fawthrop 2003). Niti tega ne, da je stopnja pismenosti v Kubi (99,8%) višja od stopnje pismenosti v Združenih državah Amerike, Kanadi in Veliki Britaniji (99% pri vseh treh) (CIA 2012b, 2012c).
Fotografije v brošuri agencije Kompas (2011), ki so zbrane v tematskem razdelku »Temperamentna Latinska Amerika,« pogosteje (13-krat) prikazujejo portrete ljudi (lokalnih prebivalcev) in skupine v srednjem planu (slikane od nog do glave), medtem ko izmed vseh fotografij v razdelku »Mogočni Severna Amerika in Kanada« samo na dveh lahko vidimo ljudi (in še to zgolj v splošnem planu, totalu). V tem primeru namreč ne iščemo eksotičnega in prebivalci Severne Amerike to zagotovo niso; v primeru Latinske Amerike pa se nam lokalni prebivalci kažejo kot nam nekaj povsem drugačnega, eksotičnega – nekaj takšnega, kar je vredno fotografirati; in to v čim večjem detajlu, od tako blizu, kolikor se le da. Slednji so obenem predvsem slikani na ruralna, neurbana, naravna ozadja, medtem ko je na obeh fotografijah iz Severne Amerike ozadje urbano. Gre torej za prikazovanje Nezahodnjakov predvsem kot ljudi narave (in zato ne tako civiliziranih, razvitih, modernih ljudi, kot smo mi) (Lutz in Collins 1993). Tisto, kar je eksotično, je za razliko od nas še vedno v močnem stiku z naravo, neobdelanim, primitivnim. Tako so, na primer, na fotografijah iz Latinske Amerike (glej Kompas 2011) v neprimerno večji količini prikazane tudi živali (ki so že same po sebi indikator sožitja z naravo, eksotičnosti, neurbanosti in zato nemodernosti) v svojem naravnem okolju (8-krat), medtem ko izmed fotografij Severne Amerike živali prikazuje zgolj ena fotografija, pa še ta je dejansko slika (nenaravnega, izgrajenega s strani človeka) tematskega parka Seaworld. Delfin, ki je na njej prikazan, zatorej ni iz istega reda kot živali s fotografij Latinske Amerike; umeščen je v moderno, tehnološko in umetno okolje ter ne eksotično naravo.
Slika 4 sicer ni fotografija, pa vendar nazorno prikazuje to, kar se drugače subtilno skriva v turističnih fotografijah in o čemer sem govoril skozi celotno besedilo. Neposebna, neizstopajoča in vedno zakrita oziroma oblečena belka s fotoaparatom (verjetno najbolj emblematičnim predmetom turizma) odkriva čudne, drugačne, barvite pripadnike in pripadnice lokalnih plemen, ki se plašno skrivajo v svojem naravnem okolju – nedolžni (in nekoliko zaostali ter primitivni) naravi; z njo so veliko bolj v stiku kot s kulturo oziroma družbo, saj so (za razliko od nas) skoraj nagi. Kot vidimo na sliki (in kot smo pred tem videli pri analiziranih fotografijah), se popolnoma razumejo z divjimi živalmi, se jih ne bojijo in so praktično njihovi prijatelji; z njimi so v simbiozi, tako kot so v sožitju tudi z naravo. Fotografije nikoli niso zgolj nevtralni prikaz dogodkov, kot so se zgodili, in so vedno, še posebej v primeru turizma in eksotičnega, vpletene v (včasih zelo) neobjektivne diskurzivne prakse, ki težijo k ustvarjanju in obnavljanju obstoječih relacij družbene moči. Fotografij ne smemo nekritično in nereflektirano konzumirati, temveč jih moramo vedno brati v luči Foucaultovega koncepta oblast/védnost. Zavedati se moramo, da turistične fotografije v brošurah potovalnih agencij niso brez agende, saj so konec koncev v službi kapitala, in da prikazovanje eksotičnega v večini primerov odraža naše etnocentrično pojmovanje tujih kultur in družb, ki diskriminira, stereotipizira ter nevarno poenostavlja in homogenizira kompleksnost nam nepoznanih skupnosti ljudi.

Opombe:

¹ Diskurz je vedno zgodovinsko določen, kar pomeni, da lahko v diskurz in izven njega prehajajo različne ideologije, vendar dokler te ostanejo zunaj diskurza, so brezpomenske, saj ne vplivajo na nas, tj. tiste, ki skozi diskurz doživljamo svet.

² Glej zgornje Foucaultovo pojmovanje diskurza in »neobstoja« tistega, česar ni v dominantnih diskurzih.

³ Gre za referenco na zlato mrzlico izpred dveh stoletji, ki se je začela v Kaliforniji.

⁴ Vse, kar je zapisano v navednicah, je zapisano na fotografiji.

 
Viri in literatura:

• Baudrillard, Jean. 1994. Simulacra and simulation. University of Michigan Press.
• CIA. 2011a. Dostopno prek: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/rankorder/2102rank.html?countryName=Cuba&countryCode=cu®ionCode=cam&rank=57#cu (15. januar 2012).
• CIA. 2011b. Dostopno prek: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/cu.html (15. januar 2012).
• CIA. 2011c. Dostopno prek: https://www.cia.gov/library/publications/the-world-factbook/geos/us.html (15. januar 2012).
• Evans, Jessica in Stuart Hall. 1999. Visual culture: the reader. SAGE.
• Fawthrop, Tom. 2003. Cuba sells its medical expertise. Dostopno prek: http://news.bbc.co.uk/2/hi/business/3284995.stm (15. januar 2012).
• Kompas. 2011. Dostopno prek: http://www.kompas.si/katalog/sanjska-potovanja/sanjska_potovanja.asp?p=e_katalog_sanjska-potovanja.htm (15. januar 2012).
• Lutz, Catherine A. in Jane L. Collins. 1993. Reading National Geographic. University Of Chicago Press.
• MacCannell, Dean. 1992. Empty Meeting Grounds: The Tourist Papers. London: Routledge.
• Poster, Mark. 1988. Jean Baudrillard: Selected Writings. Stanford University Press.
• Roland, Kaifa L. 2010. Tourism and the commodification of Cubanidad. Tourist studies 10 (1): 3-18.
• Said, Edward. 1996. Orientalizem: zahodnjaški pogledi na Orient. Ljubljana: SH Fakulteta za podiplomski humanistični študij.
• Urry, John. 2002. The Tourist Gaze. SAGE.
• White, Carmen M. 2007. More authentic than thou: Authenticity and othering in Fiji tourism discourse. Tourist Studies 7 (1): 25-49.