Članek
Sem lezbijka!

Sem lezbijka!

Objavljeno Jan 21, 2012

Včeraj smo se v Pogledih Slovenije lahko ponovno zgražali ob abotnih razlagah, kaj vse bo družinski zakonik prinesel škodljivega za našo družbo, saj naj bi po besedah Tadeja Strehovca »razvrednotil simbolni pomen družine ter prinesel nekakšen socialni inženiring.« In zopet se zaostrujejo ideološki boji med RKC in ostalimi; verujočimi in neverujočimi. Pomembno je, da ločujemo med katoličani ali verniki nasploh in stališči, ki jih izraža institucija RKC in njej pripadajoče (ter z njene strani financirane) t.i. civilne iniciative ali društva. Verjamemo namreč, da veliko vernikov ne deli stališč in mnenj, ki jih RKC širi ob istospolnih družinah, da se mnogi počutijo tudi opeharjene in užaljene, ker za strpnost, drugačnost in razumevanje preprosto tu ni prostora. Pa toliko bolj prav tu, ko se o tem govori in pridiga! Če beremo »božjo besedo« in sledimo Kristusovemu nauku, lahko razumemo in dojamemo, da bi moralo biti razumevanje povsem drugačno prav s strani tistih, ki se imajo za glasnike le-tega. »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Za zdaj pa ostanejo vera, upanje, ljubezen, to troje. In največja od teh je ljubezen« 1


 

Hvala bogu, da nam je bog dal um in razum ter svobodno voljo, da lahko razmišljamo s svojo glavo; avtonomno in neodvisno, drugače od fanatičnih predstavnikov RKC institucije, ki posiljujejo božjo besedo s svojimi frustracijami. RKC si neupravičeno lasti razlagati pojem družine kot izključno njeno pristojnost. Svojo definicijo hočejo po vsej sili vsiljevati drugim kot edino pravo, smiselno in resnično. Še bolj perverzno pa je dejstvo, da pri svojih argumentacijah vseskozi izrabljajo prav otroke, češ, da le oni vedo, kaj je za njih najbolje, kje jim bo zagotovljena sreča ter varno okolje za njihovo vzgojo in rast. A če smo kritični do vseh, ki družinskemu zakoniku tako boleče nasprotujejo, nam ne da miru, da ne bi poudarili tudi nekaj temnih plati drugega pola.

Na drugi strani smo tisti, ki poudarjamo, da gre za enakopravnost, enake možnosti in človekove pravice, ki se ne smejo omejevati z votlim strahom in predsodki te ali one večine. Zdi pa se, da kljub vsem logičnim argumentom in pojasnilom, še vedno prevladuje neka splošna nedefinirana bojazen pred spremembami in neznanim. Iz tega pojava niso izvzeti niti tisti, ki se zavzemajo za pravice istospolnih družin; celo več, niti sami istospolno usmerjenimi ne. Kaj želim povedati? V Sloveniji je zelo malo posameznikov in posameznic, ki so se javno deklarirali za homoseksualce; pravzaprav res vidnih in znanih npr. v politiki ni nobenega. Pa vemo, da so, da jih je veliko. Tudi sama poznam, nekaj profesorjev/ric oz. intelektualcev, ki živijo zgledno družinsko življenje in imajo super otroke. Zakaj se ti ne oglašajo in s svojim primerom življenja postavijo vzgled in nove standarde možnega ter mogočega? Zakaj so/ste vsi ti/vi tiho in se javno oglašajo/te zgolj kot načelni podporniki ali pa v (vaš) boj pošljejo/ te že znane in poznane aktiviste? Zakaj ne zberete poguma in volje, da se dejansko dosežejo spremembe in dojemanje družbe tudi ali prav zaradi vašega pričanja?

Zakaj nas ima ga. Katarina Kresal, ki se tako goreče, zavzema za istospolne družine in je »načeloma« proti diskriminacijam vseh vrst, za norca, ko neprestano govori o njeni izvenzakonski skupnosti z g. Mirom Senico? Ji kdo res verjame? Ali zgolj jaz to vidim ali še kdo drug, ali je javni tabu povedati na glas, da je g. Senica gay? In kaj bi bilo s tem narobe; kaj bi bilo narobe, če bi še kdo drug povedal kaj je in da, to ni nič posebnega?

Da ne govorimo o anonimki Nevidna moč, ki že nekaj časa kroži po spletu, v kateri so imena kot je Gregor Virant, Franc Rode, Marko Pogorevc…

Priznam, da sem sama postala vse bolj netolerantna do takšnih in podobnih sprenevedanj, ki se opirajo zgolj na leporečenju o enakosti in enakopravnosti, dejansko pa od tega mlatenje prazne slame brez vsebine, brez konkretnih in pogumnih dejanj, nima nihče nič. Vsi izgubljamo, saj se vse relativizira in tisti, ki se dejansko izpostavljamo in zastavljamo tudi svoja življenja za ideje v katere verjamemo, nimamo več pravih soborcev, ampak postajamo vse bolj osamljeni. Če hočemo kaj spremeniti, moramo začeti pri sebi; osebno je politično in politično je osebno! Dokler vsak pri sebi tega ne dojame je vsako stokanje in jokanje odveč. Saj veste, vsak ima svoj hendikep; zato je najbolje, da ga najhitreje prepozna in z njim zaživi!

No, do takrat, dokler se še kdo ne opogumi nimam nobenega problema reči, da sem lezbijka. Morda bi si kdaj želela, da bi to res bila, saj so z moškimi sami problemi…a to je že druga zgodba. 


 

1 pismo Korinčanom, ljubezen

#Kolumne #Elena-pecaric