Velika noč je največji praznik krščanstva,

ob katerem se spominjajo Jezusovega trpljenja, križanja in vstajenja.

 »Tvoja Cerkev časti svete berače in kralje in duhovnike, svete vojake in zakonske žene in delavce, svete kmete in otroke in redovnice. Vsak je bil drugačen, imel je drugačne milosti in drugačne slabosti. Vsem je bilo skupno samo eno; njihova popolna predanost iz ljubezni,« je zapisal Paul Roth.

Zato sploh ni pomembno, imamo v naših cerkvah  zlate oltarje, tla iz marmorja in dragocene lestence! Pomembno pa je, koliko svetih sedi v cerkvenih klopeh.

Saj veste, kajne:Gospod bi prizanesel Sodomi, če bi v njej prebivalo vsaj deset pravičnih.

Bi jih danes našel toliko v našem kraju?

V soboto sva z Malim nesla k žegnu. Cerkev je bila nabito polna. Pogled na košare, velike, majhne, okrašene s cvetjem, naklekljanimi prti ali pokritimi le s povsem navadnim prtom, je bil prečudovit. Kot kakšno majhno morje dobrih misli in želja po biti dober človek.

Srce mi je igralo, a le do trenutka, ko sem se - za kakšno sekundo ali dve preveč - zamudila s pripenjanjem Malega na njegovem otroškem sedežu. Nestrpneži za volanom, ki so pričeli hupati in bliskati z očmi ob moji počasnosti, so izničili vse trenutke, s katerimi so slavnosti ob žegnanju v cerkvi božali mojo dušo.

*

Pozno popoldne, ko sem si vzela nekaj časa, da sem šla peš, sem razmišljala o grdi človekovi navadi, ki eno govori, drugo pa dela. Saj ni čudno, da je Bog Sodomo spremenil v prah in pepel.

Spominjam se neke Tončke (ime je izmišljeno). Vsako nedeljo (in še vmes) je hodila k maši, tudi v puščico ni metala drobiža, zmeraj je darovala več. Če je želela- pa to ni bilo redko- kaj sporočiti, je stavek običajno začela takole:''Mi, krščanski….'' Vsakemu, ki ji je prisluhnil, je bilo takoj jasno, da bo moral pojesti še na tone kruha, da ji bo segel do gležnjev.

V službi so se je sodelavci bali. Bila je polna zlobe, pritlehnosti in ''pravičnosti'' .- a po njenem lastnem kopitu.

*

V zadnjih dneh smo bili lahko priča marsikateri žalostno-zabavni prigodi.

Nekateri posamezniki z umazanimi jeziki se niso branili velikonočnih dobrot, po drugi strani pa so čez praznike, ki strašno dobro denejo njihovemu želodcu, prav nesramno, pritlehno in prostaško udrihali. Se iz sporočilnosti Velike noči norčevali. Pa ne le z ''običajnimi'' izrazi- prej s kletvicami kot ne.

Moja soseda Mica je imela navado reči, da sočloveka najbolj spoznamo tedaj, ko le-ta otresa s svojim jezikom.

Drži! Imela je prav.

*

V današnjih časih je težko biti veren na način, kot smo ga poznali nekoč. Tudi v Cerkvi se je v minulih desetletjih zgodilo preveč grdega in pritlehnega, od zlizanosti z Udbo, do finančnih malverzacij, pedofilije, in še marsičesa. Da mora pri nas zelo ''smrdeti'', se , očitno, zaveda tudi papež Frančišek, kajti – kot kaže- ne more in ne more izbrati novih škofov.

*

V zadnjih desetletjih, kar sem zbirala (in pisala) knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, sem imela veliko priložnosti, da sem prisluhnila marsikateri skrivnosti, ki bi drugače za zmeraj odšla na ''drugi svet''.

Spoznala sem ljudi, ki so med in po 2. svetovni vojni počeli grde reči, tudi ubijali, ne le ovajali. Dohitela je jih vest, ki jim ni dala več spati, saj so se začeli zavedati svojih dejanj. Njihovo kesanje je bilo v srce segajoče.

Spoznala sem takšne, ki so bili dobri, pošteni, srčni. Niso pa bili verni v tistem klasičnem pomenu besede.

Da so nekaj posebnega, so kazali preko svojih dejanj in besed. Do njih bom do konca življenja čutila posebno spoštovanje.

Spoznala sem takšne, ki so bili politično in tudi sicer, na povsem drugem bregu, a so bili v svoji srčiki – ljudje.

Strpni, pošteni, dobri, tolerantni, odpustljivi. Brez zlobe in hudobije v mislih in dejanjih.

Ki so znali ne le prisluhniti, temveč tudi slišati.

V aktualnem trenutku, ko tonemo v prostaški kloaki, so spomini na naša prijetna srečanja nek prav poseben velikonočni dar.

Prepričali so me, da je v sporočilu današnjega prazničnega dne nek poseben smisel, zato so mi dragoceni in ljubi, ker  že s tem, da so, nenehno ''božajo'' mojo vero v življenje in v sočloveka.

In mi dajejo zgled.