Sabina M. je bila ženska dveh vzporednih življenj. Tistim, ki so jo srečevali v dopoldanskem času, ko so jo videvali za poštnim okencem, kako je strogo in natančno z veliko štampiljko žigosala znamke na pismih vseh barv in velikosti, se ni niti sanjalo, da ima Sabina, ki se je malo po tretji vlogi prelevila v vitko žensko z divjo grivo črnih las, kakšno povezavo z dopoldansko inačico.

Zelo rada je sedela v mestnem parku in opazovala ljudi, ki so hiteli mimo. Najbolj so ji bili všeč čevlji, ki so jim tičali na nogah.

No, če smo pravični- nora je bila na salonarje. Višjo peto če so imeli, bolj jih je požirala z očmi.

Nekoč, bilo je ravno v času družinskega kosila, je nepremišljeno zinila.''Odločila sem se, da bom napisala knjigo o rdečih salonarjih.''

Mama je za trenutek onemela in potem jezno vrgla žlico kraj krožnika:''Kakšna neumnost! Pojdi raje na vrt, pa uredi gredice, ki so polne plevela!''

Mož je zmajal z glavo in malo je manjkalo, pa bi se potrkal po čelu, ter ji s tem dal jasno vedeti, kaj si misli o njeni pameti.

Soseda Poldka, ki je bila brez dlake na jeziku, pa je, ne meneč se, kaj bo kdo rekel, zinila:''Ne bodi nora! Saj si le ena uboga poštarica! Nihče te ne bo jemal resno!''

Sabini so nesmiselne, težke in krute besede segle do srca.

''Kako si drznejo?!'' so govorile njene oči. Povsem nehote je spoznala, kaj si tisti, ki so ji bili blizu, mislijo o njej.

Butasta poštarica!

Z vso divjo, zelo strastno norostjo se je vrgla v raziskovanje! Ona že ni butasta! Dokazala jim bo, da so se motili!

Obiskovala je stare, upokojene čevljarje, filmske igralke, trgovke, kurbe, morilke, političarke, nekdanje komunistke, prevarantke in zgledne družinske dame.

Mapa, v kateri je hranila podatke svojih raziskovanj, je postajala vedno bolj polna.

Kmalu je ugotovila, da so čevlji z ošiljeno, tudi več kot 16 cm dolgo konico, nakazovali ugled človeka. Daljša kot je bila konica, pomembnejša je bila oseba. Podobno se je z njenim ugledom višala peta.

Katarina Medičejska (1515-1589) je poskrbela, da so čevlji dobili pridih mode in niso bili več

pomembni samo zaradi svoje funkcionalnosti. Dodala jim je kar 10 cm. Ti čevlji so

postali prava uspešnica!

Okoli leta 1600 je čevljar Nicholas Lestage oblikoval čevlje z visoko peto za Ludvika XIV.

Francoskega. Nekatere pete so imele več kot 10 cm in večinoma so bile okrašene z različnimi

prizori iz bitk. Čevlje z rdečo peto je dovolil nositi le članom svojega dvora, poleg tega pa je

zaukazal, da nihče ne sme nositi čevljev, višjih od njegovih. Ko je raziskovala čevlje in tudi vse ostale dolžine Napoleonovega telesa, se je pogosto nasmejala do solz!

Tip je namreč napovedal vojno tudi visokim petam in jih je do določene mere tudi ukinil.  V 17. stoletju so bili ženski čevlji narejeni iz svilenega žameta, ki je pokrival leseno platformo okrašeno s srebrno čipko, srebrnimi žebljički, pokriti pa so bili s svilo, obrobljeni s srebrno čipko in zaključeni s svilenim čopkom.

»Vsi nosimo srce na podplatih; stopala in nato čevlji najbolj kažejo na počutje ljudi,« je slišala reči June Swann, angleško strokovnjakinjo za zgodovino čevljev. Žal ji je bilo, da ni osebno spoznala Salvatora Ferragama, ki je ženskim čevljem dodal erotični pridih.

 Namrdnila se je, ko je slišala, da je imel Roger Vivier, eden najbolj inovativnih oblikovalcev obutve 20. stoletja, raje moške kot ženske nožice. Predvsem pa tisto vmes.

Njegove čevlje so nosile angleška kraljica Elizabeta II.,igralka in pevka Marlene Dietrich, Diana Vreeland in druge. Oblikoval je čevlje za znana imena mode, kot so Christian Dior, Yves Saint Lurent in Elsa Schiaperelli. Leta 1960 je ustvaril balerinke, imenovane pilgrim pump, ki so postale najbolj kopiran dizajn čevljev vseh časov.

2.

V trgovini je  v trenutkih zanosa nepremišljeno zinila, s čim se ukvarja, prodajalka je povedala sinu, ki je bil lokalni novinar, nakar je o njeni raziskavi v reviji Tempo občine, objavil krajši člančič. Naslednji dan je bila pred šalterjem na pošti dolga vrsta. mnogi so prišli le zato, da so ji povedali, da so članek prebrali.

Nekoč, ko je bila na smrt utrujena, je vstopil v delovno sobo njen Najdražji, besen kot tiger, kajti ravnokar mu je prekipelo mleko.

''Madona, baba hudičeva, a bi dvignila rit in se lotila kakšnega pametnega dela?!'' je kričal nanjo, medtem ko je vihtel s krpo tik pred njenim nosom.

Skočila je s stola, ga burno objela in poljubila na lice!

''Mleko nama bo še tisočkrat prekipelo, a takšne knjige, kot jo pišem, ni napisal še nihče!''

Najdražji je zavil z očmi, kajti ni mu šlo v glavo, da bi bila njegova žena sposobna takšnega podviga. A si več kot toliko ni belil glave.

Zlasti ne potem, ko je zvečer zlezla na njegovo stran postelje in se močno privila k njegovemu hrbtu.

Bilo je ravno sredi aprila, ko mu zvečer, ob pivu v bližnji gostilni, reče gospod Edi:''Govori se, da tvoja žena piše nekakšno knjigo o čevljih. Idejo pa je menda ukradla doktorici K.K.?''

Najdražji je zmajal z glavo:''To pa ne! Res nekaj piše, a vse, kar je že naredila, je njeno delo. Jamčim! Od nikogar ni prepisovala in te doktorice sploh ne pozna!''

Edi, ki je imel veze in poznanstva celo v Ljubljani, nesramno pljune na tla:''Ne more ena brezvezna poštarica delat takšne raziskave, matr ji!''

3.

Naslednje jutro Sabino pokliče njen Šef. Posede jo za mizo v svoji krasni, svetli in z rožicami obdani pisarni, pri tajnici naroči kavo za obiskovalko, potem pa se namesti nasproti nje in jo z maziljenim glasom pobara:''Nekaj se govori, da si kradla. Idejo o rdečih čevljih ali kaj?''

Sabina je na široko odprla usta, želela je nekaj reči, a ji je zmanjkalo zraka, zato je le pobledela in se začela tresti kot šiba na vodi.

''Niiččč niiisem kkkradlaaa….Saj veste, da nisem takšna! V življenju še nisem naredila nič slabega!''

A Šef je le žalostno zmajal z glavo.

''Vsi tako govorijo. Že mora biti res!''

Sabina je sunkovito zmajevala z glavo. Oči so se ji napolnile s solzami.

Ko je bila že med vrati, ji je šef še zadnjič zaril nož v hrbet:''Če boš izdala knjigo za katero si ukradla idejo pri gospe , dr. K.K. boš letela! Tatice pri nas ne bomo prenašali.''

Ob vrnitvi domov se je ulegla na kavč, se pokrila z brisačo, vzela apaurin in – ker ji ni pomagal- neutolažljivo zajokala.

Preklela je lokalnega novinarja, njegovo mamo, še najbolj pa sebe, da je bila taka šema in je naokoli čvekala neumnosti!

Šele proti večeru, ko sta šla otroka na trening, se je skobacala pokonci in se odvlekla do računalnika. Počasi, od besede do besede je prebirala napisano.

Tisto, na kar je bila sila ponosna.

Domala ob vsakem stavku se je živo spomnila, ob kakšni priložnosti se je dokopala do zapisanih podatkov.

Na srečo je še zmeraj hranila glasovne posnetke, ko se je pogovarjala z mnogimi tako v Sloveniji kot v tujini. za vsak slučaj, če bo koga zanimalo, kako se je dokopala do njih!

Zjutraj, že malo pred sedmo uro, je mobilni telefon predirljivo zarezal v prebujajočo tišino.

''Danes ostanite doma. Ni vam treba priti v službo, lahko pa si kupite časopis in preberete, kaj ste nam zakuhali,'' je Šef grmel na drugi strani.

Sabini so klecnila kolena. Kliknila je na internetno stran omenjenega časopisa in ostrmela.

''Se mi sanja ali blede?!'' se je zgrozila, ko se je zazrla v naslov, napisan z velikimi, mastnimi črkami.

''Poštna uslužbenka Sabina R. mi je ukradla dvajsetletno delo'', je pisalo.

Za trenutek je zaprla oči in se do krvi ugriznila v ustnico.

Ni sanjala.

4.

Doktorica znanosti K. K. je zagrozila, da bo naredila vse, da bodo tudi na najvišjih instancah  potrdili, da je poštna uslužbenka preprosto rečeno, kriva velikega in neodpustljivega zločina! Ukradla raziskavo eni najbolj priznanih, pomembnih in spoštovanih ter eminentnih osebnosti našega kulturnega prostora, torej njej, gospe dr. K.K.

Kdo je že videl ali slišal, ljudje božji, da bi neka nevedna poštarica zmogla takšnega dosežka kot je unikatna raziskava o zgodovini ženskih rdečih čevljev?

Naslednji dan je Sabina dobila poziv z okrajnega sodišča.

0KR0ZN0 SODISCE V LJUBLJANI

Okrožno sodišče v Ljubljani je po okrožni sodnici B.  G. v pravdni zadevi

tožeče stranke: dr. K.K., Trostanojeva ulica 8, Ljubljana, ki jo zastopa zakoniti zastopnik J. F. proti toženi stranki, Sabini G. uvedla postopek zaradi protipravne prilastitve strokovnega gradiva z delovnim naslovom ''Rdeči čevlji''.

Prva obravnava  se bo vršila 5. maja ob 11.00 uri v sobi 6.

Še isti večer so o ''rdečih čevljih'' poročali na PIP TV in na Kanalu G. Nek snemalec osrednje SLO TV pa je ves dan čepel v zasedi pred Pošto, ker, očitno, ni bil seznanjen z dejstvom, da so Sabino medtem že odpustili iz službe.

''Vse, kar sem napisala, je moje lastno delo!'' je hlipala pred naveličanim odvetnikom, ko je poiskala brezplačno pravno pomoč.

''Nič vam ne morem pomagati. Gospa, dr. K.K. ima veze in poznanstva. Celo v samem vrhu politike. V vsakem primeru boste opleli,'' je še dodal, preden jo je postavil pred vrata, si natočil kozarec piva, dal noge na mizo in se lotil pisanja sms sporočila vroči blondinki iz drugega nadstropja.

Sabina je ostala brez službe, tašča je pred njo zaklepala vrata in Najdražji se je vedno pogosteje zapijal v bližnjem bifeju.

''Nisem kriva, nedolžna sem!'' je stopila predenj, ko se je v poznih večernih urah, majavih nogh zvalil čez prag.

''Nedolžna sem!'' je jokala, ko so jo prosili za izjavo novinarji.

A tisto, kar so potem objavili na televiziji, se je slišalo kot ''kriva sem''.

Svojo izjavo za vedoželjno javnost je podalo tudi delovno predsedstvo Univerze. sam gospod Rektor se je potrudil pred Tv kamere, rekoč:''Stojimo za tem, kar je povedala naša kolegica, dr. K. K.!''

 Sabini je padlo na pamet, da bi bilo najboljše, da bi znana, cenjena in spoštovana dr. KK svoje znanstveno delo, ki naj bi ga ji ukradla, soočila z njenim.

Željo in zahtevo je potem, ker so jo ignorirali vsi mediji po vrsti, objavila na svojem blogu.

Ni minil teden, ko je poštar vnovič prinesel pismo na katerem je bila štampiljka sodišča.

Tožba za klevetanje, je pisalo v njem.

Daljnega sorodnika, ki je od daleč poznal predsednika države (občasno mu je očistil avtomobil) je prosila, če ji lahko uredi, da bi se z njim sestala.

Prošnja je bila molče odbita.

Ni minil dan, da mediji ne bi poročali o njeni domnevni kraji. Vaščani so se je pričeli izogibati kot hudič križu.

''Že mora biti tatica, če vsi pišejo, da je,'' so modrovali.

Dr. K. K. je sredi junija iz rok predsednika države prejela najvišje državno priznanje za zasluge za narod.

Sabino pa je ravno na prvega julija povozil avto. Voznika, ki ga je vozil, niso nikoli izsledili.

PS

Dr. K.K. raziskave, katero ji naj bi domnevno ukradla dotična poštna uslužbenka, do danes, začuda, še ni objavila.

Zaradi afere, ki jo je sprožila domnevno ukradena raziskava, je postala pri ljudstvu zelo priljubljena. Neuradno se je že v zgodnji jeseni pričelo govoriti, da bo kandidirala pri eni od političnih strank.

''Na vsak način si želim priti v parlament. Čas je že, da Slovenci dobijo poštene in zaupanja vredne poslance'', je še dodala in ko je počasi odstopicala z odra, je kamera povsem nehote sledila njenim rdečim salonarjem z visokimi petkami.