Anja je bila ljubka deklica s skodranimi lasmi in z drobnimi pegicami na nosku.
»Kako je lepa!« je dahnila njena mamica, ko sem dojenčico vzela v naročje in odnesla k oknu.
Res je bila lepa.
Kot kakšen angel, ki ti podari, povsem nepričakovano, svoj nasmeh.
Čez pol leta, malo več ali malo manj, sredi koraka, zastanem.
Obrnem se in zajamem sapo.
S plakatov se mi je smehljal znan obrazek rožnatih lic in s polnim naročjem zvezdic v očeh.
»Iskali so otroka, ki bi bil veder, dobre volje in nasmejan,« je od sreče zajecljala Marina, Anjina mamica.
Potem se je Anja pojavljala povsod, da je le prinašalo slavo in denar. Videli smo jo v reklamah za pralni prašek, pa za najboljše plenice na svetu, za žvečilni gumi in energetsko varčno hišo.
Deklica je čez noč postala last izdelovalcev reklam.
Marina je bila srečna in zadovoljna.
Še več: živela je v devetih nebesih.
Če sta šli z Anjo po cesti, so jo ustavljali neznani ljudje, jo cukali za rokave in cmokali Anjina lička.
»Vpišite jo k baletu. Njena hoja je graciozna,«so Marini svetovali strokovnjaki.
In res je to storila.
Njen mož je napel vse sile, da bi ženi odprl oči, toda ni mu uspelo.
Marina je imela v mislih le hčerkino slavo.
Zanjo je živela.
Dihala.
Tudi umrla bi.
Pa ji ni bilo treba.
Mož se je umaknil iz skupnega stanovanja. Zahteval je le, da hčerka preživi z njim vsak drug vikend.
»Ne bo šlo, zaradi snemanj« je bila trmasta Marina.
Šele s pomočjo neke ravno prav nore socialne delavke, ki se je drznila kljubovati šefom, medijem in javnemu mnenju je trmasto dosegel svoj prav.
Anja je postala otroški baletni up, čez kakšno leto ali dve pa je že nastopala kot manekenka na modnih italijanskih pistah.
Marina je dobila zaščitnika, ki ju je spremljal na vsakem koraku.
Ne zastonj, temveč za ustrezno provizijo.
Anja bi morala iti v osnovno šolo, toda ni bilo časa.
Zato je dobila zasebnega učitelja.
»Mica, ti vidiš strahove tam, kjer jih ni,« me je na kratko odslovila Marina, ko sva se nekoč, povsem slučajno, srečali na ljubljanskih ulicah.
Na Anjo je pazil njen zaščitnik, medtem ko si je Marina vzela toliko časa, da je obiskala mamo, ki je ležala v Kliničnem centru.
Potem dolgo časa nisem več slišala o njiju.
Dokler me, nekega lepega dne, ne pokliče Anjin očka.
»Se me še spomnite?« me vpraša.
Prikimam, istočasno pa me stisne pri srcu.
»Kaj se je zgodilo?« rečem, medtem ko mi glas nehote zatrepeče.
»Anja je pri meni. Za zmeraj,« tiho zašepeta v telefon.
Zmrazi me.
Prgišče besed, ki pa je skrivalo marsikaj neizrečenega.
O tem, kdaj je Marina prestopila mejo dovoljenega, ne vem.
Znano mi je le toliko kot mi je povedal Anjin oče.
»Anjo je začela prodajati za snemanje otroških pornografskih filmov. Kar tako, ker so ji rekli, da jima bo to prineslo nesluteno slavo. Pa kaj, če otrok pokaže svoje golo telo? Na nudistični plaži ga vsi kažemo, mar ne? Pa kaj potem, če deklico nekdo poljubi na usta? S tem ji samo da vedeti, da mu je všeč, da jo ima rad, mar ne? Pa kaj potem, če so fotografije objavljene na internetu? Saj se to plača, mar ne?……«
Anjin oče je pokril obraz z dlanmi in zajokal.
»Stokrat naj bo preklet dan, ko sem pristal, da je Anja prvič nastopila v reklami!«
Potem je stopil do vrat in jih narahlo odškrtnil.
Anja je spala tiho in mirno.
»Rad jo imam bolj kot vse na svetu,« je čez čas dejal.
»Kam se je potepla Marina?«
»Ostala je tam čez, čez mejo. Menda je noseča, ker upa, da bo rodila drugo Anjo. Ki bo prav tako lepa in privlačna….«
«Ne razumem….Zakaj se je potem odpovedala Anji?«
Moški nasproti mene se je grenko nasmehnil.
»Otrok je počasi odraščal in se spreminjal. Anja je izgubljala otroškost in ni bila več zanimiva. Ni imela več tiste lepote, s katero je prej očarala vsakega, ki ji je prišel blizu. Hvala Bogu, da je bilo tako!«
Ena sama želja je poletela do srca: da se je vse skupaj zgodilo še pravočasno. Da Anjina duša še ni bila ranjena….
»Ko bi ti vedela, kako temu otroku primanjkuje ljubezni! Včasih se nasloni na svojo babico in ždi v njenem naročju ter se crklja. Nepremično. Ali pa me prime za roko, da greva na sprehod. O mami noče govoriti, niti omenja je ne. Groza me je ob misli, ko mi bo začela pripovedovati, kaj je morala početi za denar. Preklete ženske! Za ceno slave bi svojega otroka prodale kot vrečo cementa…..!«
Krčevito hlipanje je ponovno streslo njegova ramena.
.
.

Žensk, ki sanjajo, da bo njihova hči nekoč postala slavna pevka, igralka, manekenka….pa je vedno več…..